Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče je oprlo odločitev na ponarejeno listino in krivo izpovedbo, kar je obnovitveni razlog.
Ker tožnik ni uspel dokazati, da je posest spornih nepremičnin temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ni pomembno, ali je bila njegova več kot dvanajstletna posest dobroverna ali ne. Za več kot dvajsetletno dobroverno posest pa ni ponudil trditvene podlage.
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožencev in dovolilo obnovo postopka ter razveljavilo sodbo istega sodišča z dne 29.6.2004, opr. št. P 7/2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.6.2005, opr. št. II Cp 1659/2004. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik parc. št. 1171/5 vinograd 80 m2 in parc. št. 1172/4 vinograd, 152 m2, oboje vpisano pri vl. št. 364, k.o. ..., kar so toženci dolžni priznati in izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, sicer bo le-to nadomestila sodba. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik tožencem povrniti njihove pravdne stroške v višini 1.663,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da bi lastninsko pravico pridobil na podlagi pravnega posla v smislu 33. člena takrat veljavnega Zakona o lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ni tudi dokazal dobroverne več kot desetletne zakonite posesti v skladu z 2. odstavkom 28. člena ZTLR.
Proti sodbi in sklepu se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi v celoti, podrejeno v delu, s katerim je bila razveljavljena sodba Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 29.6.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.6.2005, opr. št. II Cp 1659/2004 in vzdrži v veljavi sodbo okrajnega sodišča ter s tem spremeni izpodbijano sodbo s stroškovno posledico tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je imel dvanajstletno posest spornega zemljišča, ne soglaša pa z zaključki, da njegova posest ni bila dobroverna. Ugotavlja, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje imel posest spornega vinograda in je zato s tem tudi izkazano, da ga je kupil. Sporna sta le podpisa S. na pogodbi, za katera so izvedenci grafologi zavzeli stališče, da sta ponarejena. Iz tega ni mogoč zaključek, da je podpis ponaredil tožnik oziroma, da je vedel, ko se je sporna pogodba uporabila v dokazne namene na sodišču, da sta na pogodbi ponarejena podpisa prodajalcev. Sklicuje se na priče, ki so bile zaslišane že v prejšnjem postopku, ki so potrdile, da so tožniku pomagale pri obdelavi spornega vinograda. Parcelacija je bila eno od pripravljalnih dejanj za sklenitev kupne pogodbe in prenos lastninske pravice. Stroške geodetske odmere je plačal tožnik, kar samo po sebi dokazuje, da jih je plačal zato, ker je sporni vinograd kupoval. Na dobrovernost posesti kaže tudi dejstvo, da sta bila vinograda daljše obdobje obdelovana s strani različnih oseb. Dejstvo, da do izvedbe pogodbe ni prišlo ni nič nenavadnega, saj je tudi pri prvem pravnem poslu, s katerim so mu S. prodali prvo parcelo, minilo več let od sklenitve do formalne ureditve zemljiškoknjižnega stanja. Izpodbija verodostojnost R. S. in ugotavlja, da S. poskušajo doseči, da bi jim bil vrnjen že prodan in plačan vinograd. Zidanica delno stoji na spornem zemljišču, delno pa na zemljišču tožnika in je neverjetno, če ne bi bilo zemljišče prodano, da bi R. S. gradil zidanico za tožnika, če bi menil, da je zemlja še vedno last njegovih staršev. Izpovedi S. so si v nasprotju z lastnimi izjavami. Vztraja, da je njegovo pričanje verodostojno in prepričljivo in je bil R. S. tisti, ki je nagovoril starša, da sta drugače izvedla podpis sporne pogodbe ali pa je pogodbo podpisal sam. Poudarja, da sta sporno pogodbo podpisala najprej on in njegova žena, nakar jo je slednja odnesla S. in jo dobila čez čas vrnjeno s podpisi. Niti on niti žena nista mogla vedeti, da podpisa na sporni pogodbi nista izvedla dejanska prodajalca. Poudarja, da se glede na potek časa ni mogoče spominjati vseh podrobnosti, da pa se vsak spomni bistvenih stvari, da je bila pogodba sklenjena in podpisana in kupnina poravnana. V prejšnjem postopku ne bi bilo treba, da bi tožnik sporno pogodbo predložil in bi lahko tudi brez nje uspel izkazati svojo dobroverno posest. Če ne bi bil prepričan v pristnost pogodbe, je ne bi uporabil, saj je jasno, da se lahko z grafološko ekspertizo preveri pristnost podpisov. Izpodbijana sodba, če bo ostala v veljavi, bo producirala vedno nove spore in povzročila dodatni zaplet, ker ima na spornem zemljišču vknjiženo hipoteko banke zaradi najetega kredita.
Toženci na pritožbo niso odgovorili.
Pritožba ni utemeljena.
O pritožbi proti sklepu: Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožnik sicer navaja, da se pritožuje tudi proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo obnovo postopka in razveljavilo že izdano pravnomočno sodbo z dne 29.6.2004, v nadaljnji obrazložitvi pa ne navaja nobenih razlogov za morebitno nepravilnost odločitve. Sodišče druge stopnje je zato opravilo le uraden preizkus in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da je podan obnovitveni razlog iz 5. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007; UPB-3; ZPP) in 6. točke 394. člena ZPP. Tožnik S. J. in njegova žena M. J. sta bila v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici, s sodbo z dne 30.3.2007, opr. št. K 89/2006 spoznana za kriva in sicer tožnik kaznivega dejanja ponarejanja listin in krive izpovedbe, njegova žena pa krive izpovedbe. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi 29.6.2004 oprlo odločitev na ponarejeno listino ter krivo izpovedbo.
O pritožbi proti sodbi: Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), tožnik pa tega razloga ne uveljavlja obrazloženo.
Pritožnik v pritožbi ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da ni dokazal pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla (33. člen ZTLR), oporeka pa ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni pridobil lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (2. odstavek 28. člena ZTLR). Vztraja, da je bila njegova posest dobroverna in ker je po ugotovitvi sodišča prve stopnje trajala več kot dvanajst let, je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.
Pravno zmotno je pritožnikovo stališče, da dejstvo, da je sporni vinograd imel v posesti dokazuje, da ga je kupil. Tožnik se je v trditveni podlagi tožbe (sodišče je na trditveno podlago vezano - 2. člen ZPP) skliceval na kupoprodajno pogodbo z dne 14.8.1990, za katero je bilo ugotovljeno, da sta na njej podpisa prodajalcev ponarejena in je bil tožnik pravnomočno obsojen, da je krivo listino uporabil kot pravo. Pritožbeno razlogovanje, da bi priposestvovanje lahko dokazal tudi brez kupoprodajne pogodbe, pri čemer niti ne navaja ustreznih razlogov v smislu 4. odstavka 28. člena ZTLR, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Tožnik je s sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje v obnovitvenem postopku razveljavilo, uspel, ker je nakup dokazoval s (ponarejeno) kupoprodajno pogodbo z dne 14.8.1990 in ker je sodišče njegovo izpoved, ki jo je potrdila tudi njegova žena, štelo za prepričljivejšo od izpovedbe tožencev. Verjelo je tožniku, da sta sporno kupoprodajno pogodbo podpisala I. in A. S., kar se je kasneje, v kazenskem postopku, izkazalo kot neresnično. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodišče na pravnomočno odločbo kazenskega sodišča vezano in zato drugačno pritožbeno prikazovanje, da ni vedel, da gre za krivo listino, ni pravno upoštevno. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da je podpis ponaredil tožnik, kot le-ta očita v pritožbi, temveč je ugotovilo le, da je tožnik dokazoval obstoj dogovora o prodaji spornega zemljišča in tudi dobrovernost svoje posesti s kupoprodajno pogodbo z dne 14.8.1990, za katero je kazensko sodišče ugotovilo, da je ponarejena. Glede trditve, pri kateri vztraja pritožnik, da v letu 1992 opravljena parcelacija dokazuje sklenitev pogodbe, se je v zadostni meri in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na njegove razloge tudi sklicuje. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da omenjena parcelacija dokazuje le, da so se glede prodaje dogovarjali, ne pa tudi, da bi prišlo do dogovora o prodaji. Tudi dejstvo, da je bila delno tudi na spornem zemljišču sezidana zidanica, glede katere sodišče prve stopnje tožniku verjame, da mu jo je pomagal sezidati prvi toženec, ne dokazuje, da je sporno zemljišče kupil, kot se trudi prikazati v pritožbi. Zaslišane priče na katere se sklicuje in so potrdile, da so mu pomagale pri obdelovanju vinograda, potrjujejo tožnikovo posest, ne pa tudi dobrovernost posesti. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je posest spornih nepremičnin temeljila na veljavnem pravnem naslovu (zakonita posest temelji na veljavnem pravnem naslovu), vprašanje dobrovernosti ali nedobrovernosti posesti ne predstavlja odločilnega dejstva. Tožnik ni uveljavljal pridobitve lastninske pravice na podlagi 4. odstavka 28. člena ZTLR in ni zatrjeval več kot dvajsetletne dobroverne posesti. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje (priposestvovanje je začelo teči 1991 leta, do spora je prišlo avgusta 2003), pa se zahtevana priposestvovalna doba tudi ni iztekla.
Glede na dejstvo, da sta drugi in tretji toženec uspela v kazenskem postopku dokazati, da sporne pogodbe nista podpisala, je odveč pritožbeno razlogovanje o neverodostojnosti njihovih izpovedb. Tožnik je ob prvem zaslišanju (6.4.2004) natančno opisal, kako je potekalo podpisovanje sporne pogodbe in je trdil, da je pogodbo podpisal N. S. v njegovem vikendu (s sodbo opr. št. K 89/2006 je bil spoznan za kaznivo dejanje krive izpovedbe), kar je potrdila tudi njegova žena. Ob tokratnem odločanju sodišče prve stopnje tožnikovi drugačni izpovedbi (da ga ni bilo zraven, ko je pogodbo podpisal N. S.) upravičeno ni sledilo.
Druge pritožbene trditve se ne nanašajo na odločilna dejstva in zato sodišče druge stopnje nanje ne bo odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP; 353 člen ZPP).
Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.