Jedro

Ker so, razen v 9. členu ZASP navedenih stvaritev, vsa avtorska dela varovana, tožena stranka pa uporabe nevarovanih stvaritev v smislu 9. člena ZASP ni zatrjevala, tožeči stranki varovanosti glasbenih del ni bilo treba dokazovati. Dolžna je bila zato trditi (in v primeru spornosti tudi dokazati) zgolj to, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah glasbo predvajala. Sodišče prve stopnje ji je s tem, ko je zahtevalo, da dokaže ne le predvajanje glasbe, ampak tudi njene varovanosti, naložilo dokazno breme, ki ga ni dolžna nositi.

Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost. Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki 3. in 4. izreka in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je točki 2. izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo (1) zaradi umika tožbe za znesek 1.419,18 EUR, z zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 dalje do plačila, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109977/2011 z dne 28. 7. 2011 tudi v prvi točki izreka in v tem delu postopek ustavilo; (2) odločilo, da ostane že citirani sklep o izvršbi v veljavi v prvi točki izreka za plačilo zneska 4.658,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 do plačila ter za plačilo zneska 4.751,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 do plačila; (3) za plačilo zneska 9.609,23 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2008 dalje do plačila je razveljavilo sklep o izvršbi tudi v prvi točki izreka in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter (4) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in se sklep o izvršbi v tretji točki izreka razveljavi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijanega dela sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja na napako v 2. točki izreka, v kateri je izostala beseda „dolžna“. Meni, da si razlogi sodbe nasprotujejo, saj sodišče na eni strani ugotavlja, da je v vseh poslovalnicah tožene stranke prihajalo do predvajanja avtorsko varovane glasbe, po drugi strani pa ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala uporabe le - te v vseh lokalih. Nasprotje v razlogih pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dokazno breme za predvajanje avtorsko varovane glasbe v nasprotju z sodno prakso, ki se je o tem že večkrat izrekla, nepravilno prevalilo na tožečo stranko. Tožena stranka je tista, ki je dolžna dokazati, da se je predvajala avtorsko nevarovana glasba. Sicer pa je uporaba avtorsko varovane glasbe dokazana. Sodišče samo ugotavlja, da je šlo za predvajanje avtorsko varovane glasbe in povzema izpoved priče S., ki je povedal, da praktično v vsaki enoti predvajajo glasbo. To so potrdili tudi kontrolorji. Zgrešena in materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da je z zadostno stopnjo gotovosti dokazano, da je tožena stranka predvajala avtorsko varovano glasbo le v tistih lokalih, za katere so predloženi zapisniki o kontroli za obdobje po 1. 1. 2007. Med strankama namreč sama uporaba glasbe sploh ni bila sporna, saj je tožena stranka navajala, da je od 1. 1. 2007 dalje predvajala glasbo na interni mreži v trgovskih centrih, v poslovalnice oziroma druge poslovne objekte pa je bila glasba distribuirana na podatkovnih nosilcih oziroma CD-jih. Trditev toženke, da glasbe ni predvajala, torej ni in je predvajanje glasbe nesporno. Sodišče je zato nezakonito štelo, da se je glasba predvajala le v tistih lokalih, za katere je tožeča stranka predložila zapisnik o kontroli po 1. 1. 2007. Tožena stranka je sicer trdila, da so se v nekaterih manjših poslovalnicah zaposleni po lastni presoji odločili, da po 1. 1. 2007 glasbe ne bodo predvajali, vendar pa ni podala trditev, kdaj in v katerih poslovalnicah se glasba ni predvajala. Trditev tožene stranke o nepredvajanju glasbe ocenjuje kot pavšalno in se pri tem sklicuje na odločbo pritožbenega sodišča II Cp 2922/2012 z dne 5. 6. 2013. Sodišču prve stopnje se zato z ugotavljanjem dejstva, ali je bila glasba predvajana, ni bilo treba ukvarjati. Zapisniki o kontroli, iz katerih izhaja, da glasbe ni, ne potrjujejo, da tehničnih pripomočkov za predvajanje glasbe v prostorih ni, ampak zgolj to, da v času kontrole glasba ni bila predvajana. Sistem internega radia in predvajanje glasbe po CD-jih je potrdila tudi priča J. S., ki je povedal, da praktično v vsaki enoti glasbo predvajajo. Priča je potrdila, da se navodila o ugasnjenih radijskih sprejemnikih niso spoštovala, saj se je radijska frekvenca predvajala. Izpoved priče sodišče povzema, a kljub temu prizna avtorski honorar le za lokale, za katere so predloženi zapisniki o kontroli. Ker je avtorsko varovana glasba dostopna, tožena stranka pa v poslovalnicah razpolaga z napravami, ki njeno predvajanje omogočajo, bi morala tožena stranka več pozornosti posvetiti preverjanju, ali se njena navodila izvršujejo (sodba VSL II Cp 2922/2012 z dne 5. 6. 2012). Ker je tožena stranka uporabo glasbe priznala oziroma je ni konkretizirano zanikala, tega dejstva tožeči stranki ni potrebno dokazovati. Ne glede na to je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila glasba, ki jo je predvajala tožena stranka, avtorsko varovana. Ker je sodišče ugotavljalo, ali je tožeča stranka dokazala uporabo avtorsko varovane glasbe, je s tem kršilo 214. člen ZPP. Preseglo je trditveno podlago tožene stranke, ki ni konkretizirano zatrjevala, v katerih poslovalnicah naj se glasba ne bi predvajala. S tem je sodišče storilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je neuporaba 7. in 214. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je tožeča stranka dejstvo uporabe glasbe štela za priznano, ga ni podrobneje pojasnjevala. Sodišče je s tem, ko je to dejstvo ugotavljalo, tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se tožeča stranka o njem ni imela možnosti izreči. Storjena je bila zato kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba v tem delu tudi nima razlogov, zakaj šteje, da bi tožeča stranka morala dokazovati uporabo glasbe oziroma celo avtorsko varovane glasbe. Opozarja, da so kontrolorji potrdili uporabo avtorsko varovane glasbe v vseh poslovalnicah, prav tako je priča S. izpovedal o internetnem dostopu, CD-jih in celo, da so se navodila kršila in da je po 1. 1. 2007 do uporabe glasbe prihajalo tudi v poslovalnicah, kjer ni bilo sistema za spletno predvajanje glasbe. Poslovalnice so še vedno imele pripomočke za predvajanje glasbe in je bilo tako predvajanje glasbe v vsakem trenutku mogoče. Da posameznega zapisnika o kontroli ni, pa je pripisati dejstvu, da se kontrola ni opravljala vsak mesec. Dejstvo, da zapisnika ni, tako ne dokazuje, da tudi glasbe ni bilo. Sodišče prve stopnje bi tožeči stranki moralo priznati tudi 8 % DDV. Sodišče 76. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) zmotno razlaga. Vsaka pravna oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, je ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, davčni zavezanec. Za obdavčljivo dobavo blaga ali storitev pa je upravičena izstaviti račun, na katerem mora prejemniku poleg vrednosti blaga oziroma storitve, zaračunati tudi DDV. Ne samo, da je tožeča stranka upravičena do plačila DDV na podlagi izstavljenega računa, ampak upravičenost do plačila nastane že ob nastanku obdavčljivega dogodka. Obdavčljivi dogodek pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV. V konkretnem primeru je obveznost nastala že ob priobčevanju glasbe javnosti s strani tožene stranke, vsekakor pa ob izstavitvi računa. Opozarja na sodno prakso pritožbenega sodišča ter Okrožnega sodišča v Ljubljani. Po 76. členu ZDDV-1 mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga in storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom davek dolžna plačati druga oseba. Vendar tu ne gre za vprašanje, kdo je plačnik DDV po računu, ki ga izda izvajalec storitve. Tega mora brez dvoma plačati uporabnik. 76. člen ZDDV-1 govori o tem, kdo mora odvesti davek državi, to pa je seveda zavezanec, torej tisti, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Dejstvo, da je tožeča stranka zavezana za DDV in ga mora odvesti v proračun državi, ne pomeni, da mora tudi sama nositi strošek le-tega. Nezakonita je tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. Sodišče ne obrazloži, zakaj naj bi vsaka stranka krila svoje stroške. Glede na to, da bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi glede vseh poslovalnic in glede plačila DDV, bi bil uspeh tožeče stranke ustrezno višji in bi sodišče moralo toženi stranki naložiti vsaj plačilo sorazmernega dela tožeči stranki nastalih izvršilnih in pravdnih stroškov. Neobrazloženo je tudi, kako je sodišče prišlo do zneska stroškov tožeče in tožene stranke, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zaključek sodišča, da že iz seznamov predvajane glasbe, tabele tožene stranke in poslušanja predloženega ploščka izhaja, da tožena stranka ni predvajala le takšne glasbe, ki bi bila avtorsko nevarovana, je nepravilen oziroma preveč poenostavljen. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2013 pojasnila, da se je glasba, ki izhaja iz priloženih seznamov (priloge B3 in B4) predvajala na interni mreži v trgovskih centrih tožene stranke po S., v poslovalnice in druge poslovne objekte po S. pa je bila glasba distribuirana na podatkovnih nosilcih oziroma CD-jih. Tožena stranka je pojasnila, da se je v seznamih navedena glasba predvajala zgolj v točno določenih objektih. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da že sama tabela, ki jo je tožena stranka sestavila po zahtevi sodišča, izkazuje, da so na seznamu predvajane glasbe tudi dela takšnih avtorjev, ki še niso 70 let mrtvi, se tako lahko nanašajo le na tabelo „Avtorji glasbe, ki se je predvajala na internem radiu tožene stranke“ in s tem na navedene objekte. Ne nanašajo pa se te ugotovitve na tabelo „Avtorji glasbe, ki je bila posneta na podatkovne nosilce – CD-je“ ter s tem na predloženi CD in CD-ju priložen seznam glasbe. Povsem enako velja tudi za reklamne oglase, ki izhajajo zgolj iz seznamov glasbe, ki ga je predvajala toženka na interni mreži, ne pa iz seznama oziroma CD-ja. Iz seznama priloženega CD plošči izhaja, da se je (v kolikor se sploh je) predvajala le glasba avtorjev od katerih smrti je preteklo več kot 70 let. Tožeča stranka v zvezi z navedenim CD-jem ni prerekala ničesar, niti ni izrecno zatrjevala, kaj šele dokazala, da gre v primeru konkretnega CD-ja za priredbo ali glasbo, ki se ne bi izvajala po originalnih partiturah. Na podlagi pojasnjenega je tožena stranka dokazala predvajanje avtorsko nevarovane glasbe vsaj v tistih poslovalnicah, kjer ni bilo interne mreže oziroma internega radia in kjer je bilo v zapisnikih o kontroli tožeče stranke pri navedbi aparata navedeno zgolj ozvočenje oziroma pripis glasba je ali glasba se uporablja (II Cp 489/2013). Zaključek sodišča, da je tožena stranka dokazala uporabo avtorsko varovanih glasbenih del za vse poslovalnice, za katere je predložila zapisnike o kontrolah datirane po 1. 1. 2007, zato ne more biti pravilen. Ti zapisniki se namreč nanašajo tudi na objekte, kjer se je predvajala glasba s CD-ja. Nepravilen je posledično tudi zaključek sodišča, da iz dokaznega postopka sledi jasna ugotovitev sodišča, da je pravzaprav v vseh poslovalnicah tožene stranke prihajalo do predvajanja avtorsko varovane glasbe. V zvezi s tem opozarja tudi na izpovedbe zaslišanih kontrolorjev, ki so pojasnili, da pri posameznih kontrolah ne ugotavljajo vrste oziroma zvrsti predvajane glasbe. Možno je sicer, da je šlo v posameznih primerih tudi za predvajanje radijske frekvence, vendar le v primerih, kjer je to izrecno dokazano. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejanskega stanja v primerih, ko je šlo za predvajanje glasbe iz prodajnih artiklov. Ker je naloga upnika, da obračuna terjatev, tožeča stranka pa je v konkretnem primeru napačno specificirala vtoževano terjatev, ni moč govoriti o zamudi tožene stranke vse do izdaje sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, ki ga je izdalo dne 14. 2. 2014 (list. št. 319) odpravilo očitno napako v izreku pod točko 2, zato je pritožba v tem delu postala brezpredmetna.

9. Pritožnica utemeljeno opozarja na nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, smiselno pa tudi na nasprotje med temi razlogi in odločitvijo, s katero je sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo. Ker zaradi teh nasprotij preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve v zavrnilnem delu ni mogoč, to predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo v točki 24 sodbe, izhaja, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pravzaprav v vseh poslovalnicah tožene stranke prihajalo do predvajanje avtorsko varovane glasbe. Izjema so le tisti poslovni prostori, glede katerih je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek umaknila. V nasprotju s takšno ugotovitvijo, ki kaže na utemeljenost zahtevka glede vseh poslovalnic za katere je tožeča stranka pri zahtevku vztrajala, pa je ugotovitev, ki izhaja iz razlogov pod točko 25 sodbe. Tu namreč sodišče, v popolnem nasprotju s svojo prejšnjo ugotovitvijo, ugotovi, da je predvajanje avtorsko varovane glasbe dokazano zgolj za poslovne prostore, za katere je tožeča stranka predložila zapisnike o kontroli za obdobje po 1. 1. 2007. 10. Že zaradi navedene kršitve je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Kršitve namreč pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more samo odpraviti.

11. Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja tudi na napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu ter vsaj v določenem delu tudi na kršitev 214. člena ZPP.

12. Ker so, razen v 9. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) navedenih stvaritev(1), vsa avtorska dela(2) varovana, tožena stranka pa uporabe nevarovanih stvaritev v smislu 9. člena ZASP ni zatrjevala, tožeči stranki varovanosti glasbenih del ni bilo treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Dolžna je bila zato trditi (in v primeru spornosti tudi dokazati) zgolj to, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah glasbo predvajala. Sodišče prve stopnje ji je zato s tem, ko je zahtevalo, da dokaže ne le predvajanje glasbe, ampak tudi njene varovanosti, naložilo dokazno breme, ki ga ni dolžna nositi.

13. Pritožnica pa utemeljeno izpostavlja tudi vprašanje (ne)spornosti trditve o predvajanju glasbe, ki mu sodišče prve stopnje ni posvetilo potrebne pozornosti. Res je sicer, da je tožena stranka prvenstveno trdila, da se je v njenih poslovnih prostorih po 1. 1. 2007 predvajala avtorsko nevarovana glasba, z vlogo z dne 21. 8. 2013 (list. št. 93) in 27. 9. 2013 (list. št. 128) pa je le dopustila možnost, da se v nekaterih poslovalnicah glasba sploh ni predvajala. Vendar pa je nato v vlogi z dne 10. 10. 2013 izrecno navedla, da je predvajanje glasbe sporno in sicer v vseh poslovalnicah, ki nimajo internega radia. Glede na to, da je konkretizirano navedla tiste poslovalnice, ki interni radio imajo (gre za poslovalnice navedene v opombi št. 3 vloge z dne 21. 8. 2013 (list. št. 95), je s tem ugovor po oceni pritožbenega sodišča dovolj konkretizirala. Ker je bila uporaba glasbe med pravdnima strankama v pogledu poslovnih prostorov brez internega radia torej sporna, je bila tožeča stranka predvajanje glasbe v teh poslovalnicah dolžna dokazati. Ni pa bila dolžna tega dokazovati za poslovalnice z internim radiem, za katere, glede na navedbe tožene stranke, predvajanje glasbe ni bilo sporno. Pri teh je zato nepomembno, ali je tožeča stranka predložila zapisnik o izvedeni kontroli po 1. 1. 2007 oziroma predvajanje glasbe dokazala na drug način. Neprerekanih dejstev namreč ni potrebno, niti dopustno dokazovati (214. člen ZPP). Katere od poslovalnic v predloženi tabeli tožeče stranke so takšne, ki so imele zagotovljeno predvajanje glasbe preko internega radia, pa sodišče, zaradi drugačne materialnopravne presoje, ni ugotovilo. Zato zaenkrat tožeči stranki tudi ni mogoče pritrditi, da je bil (vsaj za nekatere od poslovalnic) že iz tega razloga zahtevek neutemeljeno zavrnjen. Prav tako ni mogoče presojati, ali tožeča stranka predvajanja glasbe v ostalih poslovalnicah, za katere je bil zahtevek zavrnjen, res ni dokazala, saj ni ugotovljeno, za katere poslovalnice sploh gre.

14. Iz avtorske pravice izvirajo materialna upravičenja (primerjaj 21. člen ZASP). Uporaba avtorskega dela brez plačila nadomestila za uporabo je izjema od pravice avtorja, da v primeru uporabe avtorskega dela uveljavi materialno avtorsko pravico. Tožena stranka je odsotnost materialne avtorske pravice na uporabljenih glasbenih delih utemeljevala s trditvijo, da je od smrti avtorjev, katerih glasbena dela je predvajala, preteklo več kot 70 let (59. člen ZASP). Ker je trdila, da je materialna avtorska pravica na uporabljenih delih zaradi poteka časa prenehala, je bila dolžna to dokazati. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo, pritožbeno sodišče pa dvoma v pravilnost zaključka, da ji izjeme ni uspelo dokazati, iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju (v zvezi s pritožbo tožene stranke) nima.

15. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti glede materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 8,5 % DDV-ja. Ker pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju, kar ni sporno, podlago zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo avtorske glasbe predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi. Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) pa niso predmet obdavčitve po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pri neposlovnih razmerjih namreč ne gre za promet blaga ali storitev, ki jih opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti za plačilo (primerjaj 3. člen ZDDV-1)(3). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, je, čeprav iz drugih razlogov, torej pravilna. Ker pa iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo, ni razvidno, kolikšen del zahtevka predstavlja neupravičeno obračunani DDV (enako pa velja tudi za zavrnjeni del zahtevka, ki odpade na uporabo tarife vsebovane v pravilniku iz leta 2006), je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti celoten zavrnilni del. 16. Zaradi razveljavitve zavrnilnega dela sodbe, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (točka 4 izreka sodbe). Do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na stroškovno odločitev, se pritožbeno sodišče zato posebej ne opredeljuje, ker to ni potrebno. Opozarja le na ustaljeno sodno prakso (ki jo bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju upoštevati), po kateri je zahtevi po obrazloženosti stroškovne odločitve zadoščeno, če je iz stroškovnika v spisu, na katerega se sodišče v razlogih sklicuje, razvidno, katere stroške je sodišče stranki priznalo. S tem namreč omogoči pritožbeni preizkus.

17. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti kršitve na katere je pritožbeno sodišče opozorilo in sicer tako, da bo najprej ugotovilo kateri poslovni prostori, ki so še predmet presoje, so prostori, ki imajo na voljo interni radio in za katere torej uporaba glasbe ni bila prerekana. Ob zaključku, da toženi stranki tega, da je preko internega radia predvajala zgolj glasbo avtorjev, od smrti katerih je preteklo že več kot 70 let, ni uspelo dokazati, bo moralo zahtevku, ne glede na to, ali je tožeča stranka sicer predvajanje glasbe tudi izkazala, ugoditi. Glede preostalih pa bo moralo po presoji dokazov, ki so bili izvedeni, najprej ugotoviti, ali je predvajanje glasbe v njih tožeča stranka dokazala ali ne in nato o zahtevku ponovno odločiti. Pri tem pritožbeno sodišče nima pomislekov v to, da so v pogledu vprašanja, ali je bila glasba predvajana ali ne (poleg drugih dokazov), lahko relevantni zgolj zapisniki o opravljenih kontrolah po 1. 1. 2007, ne pa zapisniki in prijavnice iz predhodnega obdobja. S 1. 1. 2007 je namreč tožena stranka poskušala uvesti nov režim predvajanja glasbe.

Glede pritožbe tožene stranke

18. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku glede tistih poslovalnic, glede katerih je tožeča stranka izkazala predvajanje (avtorsko varovane) glasbe, tožena stranka pa ni dokazala, da je šlo za glasbo avtorjev, ki so mrtvi več kot 70 let. 19. Tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že na podlagi pregleda seznamov predvajane glasbe in poslušanja CD-ja mogoče ugotoviti, da tožena stranka ni predvajala le glasbe avtorjev, ki so pokojni več kot 70 let. Trdi, da se lahko takšna ugotovitev nanaša le na tabelo „1. Avtorji glasbe, ki se je predvajala na internem radiu“ in objekte, ki so takšno možnost imeli, ne pa na tabelo avtorjev glasbe, ki je bila posneta na CD. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj na seznamu glasbe, ki je posneta na predloženem CD-ju, ni avtorjev, ki ne bi bili mrtvi že več kot 70 let ali bi bili morda še živi. Pritožbi je pritrditi tudi v pogledu reklamnih oglasov z glasbenim ozadjem, saj so se le-ti predvajali le na interni mreži. Drži tudi, da tožnica tega, da so na CD-ju le dela avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let, ni prerekala in je bilo zato poslušanje CD-ja in ugotavljanje njegove vsebine nepotrebno oziroma celo v nasprotju z ZPP (214. člen ZPP).

20. Vendar pa to ne pomeni, da je zaključek sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je (tudi) v poslovalnicah, ki niso imele internega radia, predvajala le dela avtorjev, ki so mrtvi že več kot 70 let, zato nepravilen. Pritožnica namreč spregleda, da sodišče prve stopnje te ugotovitve ni oprlo le na vsebino tabele in CD-ja, ampak tudi na izpovedbo zaslišane priče J. S., ki je povedal, da so sicer poskušali uveljaviti nov režim predvajanja glasbe, a so sami zaznali in vedeli, da prihaja do kršitev na način, da se predvaja radijska frekvenca in da se v tehničnih trgovinah predvajajo tudi televizijski in radijski programi. Oprlo se je tudi na predložene zapisnike o opravljenih kontrolah in izpovedbe kontrolorjev, iz katerih izhaja, da je bilo predvajanje avtorsko varovane glasbe prej pravilo kot izjema. Priče so izpovedovale o uporabi glasbe različnih zvrsti in o opremljenosti prostorov s tehničnimi pripomočki za predvajanje glasbe. Zgolj dejstvo, da je bila poslovalnicam, ki niso imele internega radia, dano navodilo, da se v njihovih poslovnih prostorih uporablja le na CD nosilcu dostavljena glasba in da je na tem nosilcu bila res glasba avtorjev, ki so pokojni že več kot 70 let, tako še ne pomeni, da je s tem dokazano, da se je (le) takšna glasba tudi res predvajala.

21. Drži, da je tožena stranka trdila tudi to, da se v poslovalnicah, v katerih se prodaja tehnično blago, glasba predvaja na televizorjih, radijskih sprejemnikih in drugih podobnih napravah z namenom prikaza delovanja aparature potencialnim kupcem, do teh trditev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vendar pa je navedeno kršitev pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo brez pritožbene obravnave (primerjaj 347. in 354. člen ZPP). Da bi tožena stranka lahko uspela z navedenim ugovorom, bi morala konkretno zatrjevati, katere od poslovalnic s seznama, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, so trgovine s tehničnim blagom, poleg tega pa tudi to, da se je tam predvajala glasba zgolj iz prodajnih artiklov z namenom prikaza njihovega delovanja, ne pa tudi preko internega radia oziroma CD-jev. Tega pa ni storila. Poslovalnic ni konkretizirala, poleg tega pa je primarno trdila, da se v poslovalnicah, kjer se je uporabljala glasba, predvajala avtorsko nevarovana glasba, zgolj dodatno je navedla, da se je morebiti avtorsko varovana glasba predvajala v poslovnih objektih s tehničnim blagom, vendar le preko prodajnega blaga z namenom prikaza njegovega delovanja(4). Glede na takšno trditveno podlago tožene stranke in ker tudi ni dokazala, da se je preko internega radia ali na drug način v poslovalnicah predvajala le glasba avtorjev, ki so pokojni že več kot 70 let, pritožbeno sodišče šteje, da tudi v primeru, če bi tožena stranka dokazala trditve o tem, da je v trgovinah s tehničnim blagom predvajala glasbo iz prodajnih artiklov z namenom prikaza njihovega delovanja, to ne bi zadoščalo za zaključek, da je šlo v teh poslovalnicah zgolj za prosto uporabo avtorskih del v smislu 57. člena ZASP in da zato tožeča stranka za te poslovalnice ni upravičena do plačila nadomestila za uporabo avtorske glasbe.

22. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje glede prisojenih zamudnih obresti. Skladno s 193. členom OZ je dolžan pošteni pridobitelj plačati zakonske zamudne obresti od vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve koristi dalje. V konkretnem primeru je prišlo do obogatitve tožene stranke na eni strani in prikrajšanja tožeče stranke na drugi strani v septembru oziroma oktobru 2008, tožeča stranka pa je toženo stranko k plačilu pozvala z računi, na katerih je določen datum zapadlosti plačila 14. 10. 2008 oziroma 13. 11. 2008, česar pritožnica ne zanika. Meni le, da s plačilom ni v zamudi, ker račun ni bil pravilen in zakonit. Temu ni mogoče pritrditi, kajti njena naloga je, da evidentira uporabljena avtorska dela in plača avtorski honorar brez poziva k plačilu. Tarifa je objavljena, zato ugovor, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo po tarifi, višji od predpisane, ni razlog za odklonitev plačila. Tožena stranka je avtorska dela uporabljala, materialnih obveznosti, ki iz te uporabe izhajajo, pa ni izpolnila. Zamudne obresti je zato dolžna plačati od pridobitve koristi dalje. Tožeča stranka obresti uveljavlja od 15. 10. oziroma 14. 11. 2008 dalje, zato je njen zahtevek utemeljen.

23. Ker je pritožba tožene stranke glede na obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov

24. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških v skladu s 165. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) Avtorskopravno niso varovane 1. ideje, načela, odkritja; 2. uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja; 3. ljudske književne in umetniške stvaritve.

(2) Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni z zakonom drugače določeno. Med avtorska dela sodijo tudi glasbena dela z besedilom ali brez njega (primerjaj 5. člen ZASP).

(3) Takšno stališče je bilo že sprejeto v zadevah I Cpg 1490/2013, II Cp 229/2014, I Cp 858/2014 in II Cp 1701/2014. (4) To izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 21. 8. 2013 (list. št. 93).