Jedro

Glede na naravo kršitev, predvsem neizdajanje vozovnic in nepobiranje voznine, kar neposredno vpliva na dohodek tožene stranke in istočasno ogroža varnost potnikov, je utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno pisno opozorjen, a je s svojimi kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2013; da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom nadomestila plače v bruto višini 1.178,00 EUR ter z izplačilom pripadajočega neto zneska, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Glede kršitve z dne 15. 5. 2012, da tožnik potnici, ki je bila mama sodelavca, ni izdal vozovnice in od nje ni zahteval plačila voznine, je tožnik izpovedal, da materi sodelavca dejansko ni izročil vozovnice, jo je pa ob njenem prihodu na avtobus natisnil in voznino nameraval sam plačati. Razlog, zakaj je bila vozovnica pri tožniku in ne pri potnici, sploh ni pomemben, saj je bil očitek tožniku ta, da vozovnica ni bila izdana ter da od potnice ni zahteval plačila voznine in ne, da potnici ni izročil vozovnice, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po zmotni oceni sodišča naj bi bilo opozorilo utemeljeno tudi v delu, v katerem je toženka tožnika opozorila na neprimerni odnos do potnikov, ki je vezan na dogodek, ko je tožnik potnico, ki je voznino v višini 1,30 EUR želela poravnati s 50,00 EUR bankovcem, napotil naj denar zamenja, nato pa je ni počakal. Tožnik je ob svojem zaslišanju dogodek priznal, pri tem pa je svoje dejanje opravičeval z dejstvom, da je iz postajališča odpeljal, preden bi se potnica lahko vrnila, ker je bil v zamudi glede voznega reda. Drži sicer, da bi bilo korektno, če bi tožnik potnico po tistem, ko jo je napotil, da prevelik apoen zamenja, počakal, vendar dejstvo, da je ni, samo po sebi ne pomeni, da je tožnik kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede kršitve zaradi katerih je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in sicer za kršitev z dne 11. 12. 2012 toženka ni uspela dokazati, da se tožnik s sodelavcem ni dogovoril, da ga bo nadomestil na sporni liniji, saj iz elektronskega sporočila, ki ga je toženka vložila v spis ne izhaja, da na avtobusnem postajališču v A. v relevantnem času ni bilo avtobusa, ki sicer vozi na relaciji A. - B. - C.. Zaključek sodišča, da naj bi kontrola pri toženki ugotovila, da ta linija ni bila odpeljana s strani nobenega avtobusa, je nepravilen, saj kaj takega iz elektronskega sporočila z dne 11. 12. 2012 ne izhaja. Pri tem sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin primera iz tožnikove izpovedi. V zvezi s storjenima kršitvama je ugotovljeno, da je tožnik sicer prometnika poskušal priklicati, vendar je bil ta zaseden, zaradi česar je tožnik sam zagotovil zamenjavo na svoji liniji in le-to zapustil zaradi odhoda v avtomehanično delavnico in ne morda zaradi odhoda npr. na kavo. Drži sicer, da bi moral o svoji nameri predhodno obvestiti prometnika, vendar pa je potrebno glede na okoliščine konkretnega primera upoštevati tudi, da je tožnik poskrbel za to, da linija ni izpadla, česar ni mogoče preprosto spregledati. Povsem enako velja tudi glede kršitve istega dne, ko potnici ni bila izdana vozovnica na relaciji D. - A.. V zvezi s to kršitvijo bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da BusCard na tej lokaciji tudi tega dne ni deloval, da je nato predhodno opozarjal toženo stranko, vendar se toženka ni pobrigala zato, da bi napako odpravila. Res je sicer, da bi moral tožnik za takšen primer vozovnico izdati ob uporabi belice, vendar pa le-teh ni našel, zaradi česar se mu je zdelo manjše zlo, da od potnice ne vzame denarja, kot da bi denar vzel (1,30 EUR) in ji obenem ne bi izročil vozovnice. Do kršitve je prišlo zaradi tožnikove lahke malomarnosti, ki je bila zagrešena s tem, da se tožnik ni spomnil, da ima belice v žepu jakne, ki jo je med opravljanjem dela slekel. Na podlagi okoliščin, v katerih je prišlo do storjenih kršitev dne 11. 12. 2012 tako nikakor ni mogoče trditi, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo več mogoče ter zaradi opisanih kršitev ni mogoče pričakovati, da bo tožnik obveznosti po pogodbi o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki si navedeni v pritožbi, in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja obrazložilo na pavšalni ravni in njegove odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in v 10. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

7. Podobno velja glede smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetnem individualnem delovnem sporu že odločalo in sicer s sodbo Pd 42/2013 z dne 1. 4. 2014, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 595/2014 z dne 11. 12. 2014 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker ta ni imela razlogov glede utemeljenosti pisnega opozorila tožniku z dne 25. 5. 2012, prav tako pa je temeljila na delno nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa za nedoločen čas od 1. 1. 2010 dalje; - da je tožena stranka tožniku dne 25. 5. 2012 izdala pisno opozorilo pred odpovedjo zaradi dveh kršitev delovnih obveznosti in sicer, ker je bilo ob kontroli dne 15. 5. 2012 ugotovljeno, da potnici ni izdal vozovnice in zaradi neprimernega obnašanja do potnikov; - da je sodišče v dokaznem postopku po zaslišanju prič in tožnika ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo tožniku pred odpovedjo z dne 25. 5. 2012, utemeljeno; - da je tožnik s kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval, zato mu je tožena stranka dne 10. 1. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in mu očitala štiri kršitve delovnih obveznosti; - da je sodišče prve stopnje od štirih očitanih kršitev obveznosti tožniku ugotovilo, da je storil dve kršitvi delovnih obveznosti in sicer, ker dne 11. 12. 2012 ob 7.57 uri ni opravil prevoza v skladu z delovno nalogo in veljavnim voznim redom in ker istega dne potnici ni izdal vozovnice na relaciji A. - D..

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved iz krivdnih razlogov zakonita, prav tako je ugotovilo, da je bil tožnik na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno opozorjen, a je s svojimi kršitvami delovnih obveznosti nadaljeval. Glede na naravo kršitev, predvsem neizdaje vozovnic in nepobiranje voznine, kar pa neposredno vpliva na dohodek tožene stranke in istočasno ogroža varnost potnikov, je zaključilo, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, zato je zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen.

10. Neutemeljeno pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede podanega opozorila tožniku z dne 25. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je glede kršitev, ki se tožniku očitajo za dne 15. 5. 2012, po zaslišanju tožnika in prič (E.E. in F.F.) ugotovilo, da tožnik eni potnici ni izdal vozovnice, kar predstavlja hujšo kršitev njegovih delovnih obveznosti. Pri tem ni sledilo izpovedi tožnika, da je nameraval sam poravnati vozovnico za potnico in si je iz tega razloga natisnil vozovnico. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi bilo v takem primeru logično, da bi natisnil vozovnico in jo potnici izročil, ko je stopila na avtobus, saj tožnik ob predaji pobranih vozovnic ni dolžan predati vozovnic ali njihovih duplikatov, zato je tožnikov zagovor, da je vozovnico spravil, da bi jo kasneje poravnal, neprepričljiv. Tožnik je bil namreč uveden v delo, ker se je izrecno seznanil z obveznostjo, da mora vsakemu potniku izdati vozovnico v trenutku, ko vstopi v avtobus. Neizdaja vozovnice potnici predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je pobiranje voznine temeljna obveznost vsakega voznika in predstavlja dohodek iz naslova voznin glavni vir dohodka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bilo opozorilo pred odpovedjo z dne 25. 5. 2012, utemeljeno.

11. Tožnik v pritožbi glede kršitve, ki se mu očita v opozorilu (da je potnico napotil v bližnjo trafiko, da zamenja bankovec, ker je želela voznino v višini 1,30 EUR poravnati s 50,00 EUR bankovcem, nato pa odpeljal, ne da bi počakal) meni, da kar naj bi bilo družbeno gledano sicer nekorektno, ne more kar avtomatsko predstavljati kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno pritožbeno stališče je napačno. Tožnik je sicer ob svojem zaslišanju dogodek priznal, pri čemer je svoje dejanje opravičeval z dejstvom, da je s postajališča zapeljal preden bi se potnica lahko vrnila, saj je bil v zamudi glede na vozni red. Tožena stranka je prevozno podjetje, ki prihodek ustvarja s prevozom potnikov in je odnos do potnikov ključen za ugled in poslovanje podjetja, saj je potnik tisti, ki uporablja storitve tožene stranke. Vozniki so tisti, ki predstavljajo podjetje in s katerimi stranke prihajajo v stik, zato je pomembno kakšen odnos imajo vozniki do potnikov. Neprimerni odnos voznika do potnikov posledično pomeni tudi nezadovoljstvo potnikov z opravljeno storitvijo in posledično izbiro konkurenčnega prevoznika. Tožnik, ki je potnico napotil, da v trafiki zamenja bankovec in jo ne počaka cca 30 sekund, kolikor traja zamenjava bankovca v trafiki, gotovo kaže na najmanj neprimeren in nekorekten odnos tožnika do potnikov, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

12. Glede kršitve delovne obveznosti, ki se tožniku očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik zatrjuje, da naj bi sam zagotovil nadomestni prevoz na relaciji dne 11. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da prevoza ni opravil noben drug voznik, to pa iz razloga, ker tožnik tožene stranke sploh ni obvestil o izpadu linije, zato tožena stranka ni mogla priskrbeti nadomestnega vozila in voznika. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da je sam poskrbel za nadomestni prevoz, vendar v dokaznem postopku to ni bilo ugotovljeno. Tožnik je zatrjeval, da prevoza ni opravil zaradi okvare vozila in dogovorom z vodjo vzdrževanja za takojšnjo popravilo, pri tem pa je sam povedal, da prometnikov o tem ni obvestil. Tožnik bi moral pred zapustitvijo linije in odhodom na servis o tem obvestiti prometnika, in sicer zaradi nadaljnje organizacije dela, da se najde zamenjava ali rezervni avtobus, ki bi odpeljal linijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik tega dne ni opravil prevoza po voznem redu, o tem ni obvestil prometnika, pač pa je vozilo samovoljno odpeljal na servis. Tožnik v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi zatrjuje, da prometnika ni uspel dobiti, zato je prosil sodelavca G.G., naj naredi njegov krog. Tožnik zatrjevanega dejstva (da je drug voznik odpeljal njegovo linijo) v dokaznem postopku ni dokazal in v tej smeri ni predložil nobenega dokaza niti predlagal zaslišanja navedene priče, zato so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene. Okoliščina, da tožnik o dogodku in zapustitvi vozne linije ni obvestil prometnika, predstavlja kršitev njegovih delovnih obveznosti, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obravnavan očitek tožene stranke tožniku povsem utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tudi utemeljeno očitala tožniku kršitev delovnih obveznosti v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker dne 11. 12. 2012 potnici ni izdal vozovnice na relaciji A. - D.. Tožnik je pri svojem zagovoru vztrajal, da potnici ni izdal vozovnice zaradi nedelovanja sistema in niti ni vzel denarja za voznino, saj ni našel belic, ki jih bi moral potnici izročiti. Zatrjeval je, da je prišlo do blokade BusCard sistema za izdajanje vozovnic, vozovnice pa ni izdal, ker ni našel belic, da bi lahko ročno izpisal vozovnico. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznik v skladu s svojimi delovnim nalogami dolžan imeti belice pri sebi in jih v primeru okvare sistema za izdajanje vozovnic ročno izpolniti in izročiti potnikom. Pritožbene navedbe, da je do kršitve sicer res prišlo, vendar nehote, zaradi lahke malomarnosti, ki je bila zagrešena s tem, da se tožnik ni spomnil, da ima belice v žepu jakne, ki jo je med opravljanjem dela slekel in ker belic ni našel, se mu je zdelo manjše zlo, da od potnice ne vzame denarja, kot da bi denar vzel in ji ne bi izročil vozovnice, da gre za minorno kršitev, kažejo na povsem nekritičen odnos tožnika do storjenih kršitev.

14. Pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo. Pri presoji teže in pomena kršitve, kot utemeljenega odpovednega razloga, ZDR v drugem odstavku 88. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. Za tako presojo je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu oziroma v zvezi z delovnimi obveznostmi. Ni vseeno, ali gre za sicer vestnega in zanesljivega delavca, ali pa za delavca, ki je pri delu nezanesljiv, ne reagira niti na ustna in ne na pisna opozorila in na delo, katerega se delodajalec izkustveno ne more zanesti.

15. Upoštevaje navedena izhodišča je v obravnavani zadevi gotovo šlo za primer delavca, ki odnosa do dela niti po formalnem pisnem opozorilu na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve ni spremenil. Zato je bil ob ponovnih, v bistvu podobnih kršitvah (v vseh primerih je šlo za nespoštovanje danih navodil delodajalca), ki jih je tožnik storil v krajšem časovnem obdobju, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili ob tožnikovi kršitvi podani tudi pogoji iz drugega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je šlo za utemeljen odpovedni razlog, ker kršitev onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

16. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni šlo za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa velja poudariti, da neizpolnjevanje delovnih nalog, ki so delavcu odrejene, pri čemer je bil na izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi že predhodno opozorjen (predvsem neizdaja vozovnic in nepobiranje voznine, ki neposredno vpliva na dohodke tožene stranke) tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tudi če kršitvi, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, sami zase morda ne bi bili dovolj resni in utemeljeni, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval. Neupoštevanje navodil delodajalca pomeni kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je po 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tako z vidika obstoja utemeljenega razloga za odpoved, ki je glede na ponavljanje istovrstnih kršitev tožnika onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja, kot glede drugih zakonskih zahtev za zakonitost odpovedi.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni z ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).