Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bila tožba (z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi) vložena prepozno, ker naj bi tožeča stranka šele s pripravljalno vlogo (po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1) spremenila tožbo tako, da je zahtevala (poleg ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas) še ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Že iz tožbe in tožbenega zahtevka, kot je bil oblikovan v tožbi, je namreč razvidno, da se vsebinsko nanaša ne le na priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ampak tudi na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z vsemi posledicami (reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom). Ker je stališče sodišča prve stopnje napačno, je bila tožba neutemeljeno zavržena deloma kot prepozna in deloma kot nedopustna zaradi pomanjkanja pravnega interesa (za ugotovitveno tožbo), saj za zavrženje tožbe ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in sojenje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za: - ugotovitev, da je bila med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ za čas od 11. 6. 2013 do 10. 3. 2014; - ugotovitev, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ nezakonito prenehala z dnem 10. 3. 2014 ter - ugotovitev, da se prenehanje pogodbe z dne 10. 3. 2014 oziroma prenehanje delovnega razmerja razveljavi (I. točka izreka).

Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se ugotovi, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ za čas od 10. 3. 2014 dalje; - da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas med tožečo in toženo stranko, sklenjena od 11. 6. 2013 dalje, še traja; - da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj v delovno razmerje pod pogoji iz delovnega mesta „Varnostnik I“ in tožeči stranki v podpis izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ za poln delovni čas ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma od nezakonite odjave iz zavarovanja t. j. od 10. 3. 2014 dalje do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, obračunanih za delovno mesto „Varnostnik I“, razvrščeno v V. tarifni razred s koeficientom RR 1,55, s plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače do plačila ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za ves čas od nezakonite odjave od 10. 3. 2014 do dneva poziva nazaj na delo ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (II. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep in sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posega v ustavne pravice tožeče stranke. Tožeča stranka je vložila zahtevek na obstoj pogodbe o zaposlitvi in reintegracijo tožeče stranke nazaj v delovno razmerje. V pravni teoriji velja načelo, da je za pravdno stranko bistveno, da vloži dajatveni zahtevek, ugotovitvenega pa le takrat, če se s tožbo posebej zahteva (181. člen ZPP) ugotovitev obstoja oz. neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oz. nepristnost kakšne listine. Tožeča stranka je skladno s 181. členom ZPP vložila zahtevek na obstoj pravnega razmerja (da pogodba o zaposlitvi še vedno obstoji) in na tej podlagi zahtevala reintegracijo (dajatveni zahtevek). Logično in očitno je, da je tožeča stranka s tem, ko je podala zahtevek, skladen s pravno teorijo in 181. členom ZPP, vtoževala ugotovitev, da pravno razmerje še vedno obstoji, zato ji ni mogoče očitati, da je potem, ko je na očitek tožene stranke zahtevek zgolj dopolnila s tem, da je navedla, da pogodba ni prenehala, pravzaprav ni navedla ničesar novega. Dajatveni zahtevek, ki je bistven za samo izvršljivost zahtevka, je ostal isti in ga tožeča stranka ni dopolnjevala. Na podlagi navedenega je povsem jasno in očitno, kaj je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je zahtevala reintegracijo, ki je v primeru ugoditve zahtevka edini izvršljivi zahtevek, ugotovitveni zahtevek glede obstoja pogodbe o zaposlitvi pa je naveden zgolj zaradi ugotovitve, ali pogodba o zaposlitvi oz. delovno razmerje še obstoji ali ne. Tožeča stranka je prepričana, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ni spremenila zahtevka, saj je dajatveni zahtevek ostal isti. Prav tako je ostala ista ugotovitvena tožba za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja. Skladno s teorijo in 181. členom ZPP je nedopustno vlagati ugotovitveno tožbo iz drugih razlogov kot so taksativno našteti in ni potrebno, da bi se v sklepnem delu ugotovitvenega zahtevka navedlo, da je delovno razmerje prenehalo, saj ni cilj ugotovitvene tožbe ugotoviti prenehanje pogodbe o zaposlitvi (preteklost dogodka), ampak je cilj ugotovitvene tožbe ugotoviti, ali določeno razmerje obstoji ali ne. Zato je bil pravilno oblikovan zahtevek, da pogodba o zaposlitvi oz. delovno razmerje obstoji od določenega datuma dalje. Če delovno razmerje obstoji, je dajatveni zahtevek utemeljen, sicer pa ne. 200. člen ZDR-1 sicer res določa, da je potrebno vložiti ugotovitveni zahtevek tudi glede drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ta člen ne določa vsebine ugotovitvenega zahtevka, ki jo določa 181. člen ZPP, ki ne dopušča možnosti, da bi se v ugotovitveni tožbi navajalo kot ugotovitev še kaj drugega (npr. da je nekaj nezakonito, nedopustno - to je vendar samoumevno in je zgolj posledica) kot sam obstoj pravnega razmerja, pravice ali pa pristnosti ali nepristnosti listine.

Tožeča stranka je s strani sodišča prejela dopis z dne 22. 9. 2014 s prilogo sodb Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014 in opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 in precizneje dopolnila ugotovitveni del zahtevka oz. tožbenega petita, ki pa je po vsebini vseskozi isti. Dajatveni zahtevek ni bil v ničemer spremenjen, zato ne gre za spremembo tožbe. Po 3. odstavku 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega zahtevek ni spremenjen. Zgolj poprava posameznih navedb ob nespremenjenem dajatvenem zahtevku ne more pomeniti spremembe tožbe v pravnem pomenu besede, še posebej takrat ne, ko je obema pravdnima strankama in tudi sodišču povsem jasno, za kakšne zahtevke po vsebini gre (za uveljavljanje reintegracije tožeče stranke nazaj v delovno razmerje ob sprotni ugotoviti obstoja določenega pravnega razmerja). Namen 3. odstavka 200. člena ZDR-1 ni v tem, da bi bilo potrebno v izreku ugotovitvene tožbe navajati „nezakonitost“ prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ta člen zgolj pojasnjuje, da je potrebno vložiti ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP ter vtoževati obstoj delovnega razmerja, kar je tožeča stranka tudi storila in vložila pravilen zahtevek. Tožeči stranki pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, zato je tožeča stranka pravilno vložila ugotovitveni zahtevek, da pogodba o zaposlitvi traja od 11. 6. 2013 dalje in da jo je na tej podlagi toženka dolžna pozvati nazaj v delovno razmerje. Ker je bila tožba vložena v roku 30 dni, ni mogoče zahtevka zavrniti, kot je nepravilno storilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je prepričana, da ji je bila s tem kršena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do varstva dela, do pravne države in do enakega varstva pravic. Tožeča stranka sicer razume, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča RS, vendar pa konkretni primer ni enak primerom, na katere se sklicuje sodišče, saj je tožeča stranka zgolj dopolnila in popravila posamezne navedbe, v skladu s 3. odstavkom 184. člena ZPP, česar pa ni mogoče šteti za spremembo tožbe oziroma za vložitev novega zahtevka poleg obstoječega. Če bi res šlo za spremembo tožbe, bi moralo sodišče v postopku izdati poseben sklep, da je bil prvi zahtevek umaknjen in da se obravnava spremenjeni zahtevek (skladno z določbo 4. odstavka 41. člena ZDSS-1), česar pa ni storilo, ker očitno ni šlo za spremembo tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe). Ker ne gre za spremembo tožbe, tudi ni bil prekoračen 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zadevo meritorno obravnavati. Ker zadeve ni obravnavalo po vsebini, je tožeči stranki odvzelo pravico do meritornega odločanja, do sodnega varstva, do izjavljanja in izvedbe dokazov, kar predstavlja tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti, do izjave, do izvedbe predlaganih dokazov, do meritornega odločanja, enakega varstva pravic, pravne države, varstva dela, poštenega postopka), na kar je tožeča stranka tudi opozorila na naroku.

Tožeča stranka opozarja še na določbo 39. člena ZDSS-1. Iz te določbe izhaja, da mora sodišče v primeru morebitne ugotovitve nesklepčnosti tožbe delavca opozoriti, da morebitno nesklepčnost odpravi. Enako bi moralo sodišče storiti, če bi za konkretni primer menilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Položaj, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo, procesno ni v ničemer drugačen od konkretnega položaja, v katerem je konkretni primer. 39. člen ZDSS-1 ne navaja, da bi bila po odpravi nesklepčnosti tožba prepozna. Tožeča stranka je vsakršno morebitno nedoslednost ugotovitvenega zahtevka odpravila ter omogočila tudi nasprotni stranki, da se o tem izjasni, tako da so dne 29. 10. 2014 na prvem naroku obstajali popolnoma vsi pogoji za nadaljevanje postopka, za neizvedbo dokazov in za zaslišanje tožeče stranke.

200. člen ZDR-1 določa kratek 30 dnevni rok in ni mogoče mimo tega, da je tožeča stranka zahtevek vložila. Namen 4. odstavka 41. člena ZDSS-1 je zagotovitev pravice delavcev do sodnega varstva. Zato omogoča spremembo tožbe brez privolitve delodajalca oziroma odpravo nesklepčnosti zahtevka. Opozoriti je potrebno tudi na 42. člen ZDSS-1. Tožeča stranka ni vlagala tožbe zoper odločbo delodajalca, ampak je šlo za drugo prenehanje delovnega razmerja (iztek pogodbe za določen čas). Tožeča stranka je vtoževala obstoj pogodbe za nedoločen čas in je samoumevno, da je vtoževala obstoj delovnega razmerja in reintegracijo. 200. člen ZDR-1 glede drugih načinov prenehanja ne daje posebnih napotkov, zato je potrebno uporabiti 181. člen ZPP, katerega je tožeča stranka ob vložitvi tožbe v celoti spoštovala. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka vse navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso (sodba VS RS, opr. št. 54/2014 z dne 13. 5. 2014, sodba VS RS, opr. št. 45/2014 z dne 17. 6. 2014 in sodba in sklep VS RS, opr. št. 136/2011 z dne 19. 6. 2012), ki se je postavila na stališče, da mora delavec, ki mu je že prenehalo delovno razmerje, v kolikor želi uveljavljati katerokoli pravico iz delovnega razmerja, najprej doseči ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Pravno zmotne so navedbe tožeče stranke o tem, da vloženi zahtevek na ugotovitev obstoja pravnega razmerja (da pogodba o zaposlitvi še vedno obstoji) vsebuje tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V zvezi z navedbami tožeče stranke o tem, da tožnica s postavitvijo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe z dne 23. 9. 2014, ni spremenila tožbenega zahtevka, saj da je dajatveni zahtevek ostal nespremenjen, tožena stranka pojasnjuje, da to ne drži, saj se v skladu z določilom 184. člena ZPP šteje, da je tožba spremenjena, če se poleg obstoječega zahtevka uveljavlja drug zahtevek. Ravno to pa je tožeča stranka storila s tem, ko z vlogo dne 23. 9. 2014 (oz. 19. 9. 2014) ni samo specificirala navedb v tožbenem zahtevku, pač pa je poleg obstoječih zahtevkov postavila še zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je dejansko stanje v obravnavanem primeru v bistvenih elementih enako oz. primerljivo z dejanskim stanjem obravnavanim v sodbah, na katere se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje. Vsebino zahtevka v sporih o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja torej določa relevantno materialno pravo (ZDR-1), hkrati pa se je vsebina tožbenih zahtevkov oblikovala skozi sodno prakso. Tožena stranka še dodaja, da je sklicevanje na določilo 39. člena ZDSS-1 brezpredmetno, saj je ta določba prenehala veljati z začetkom veljavnosti novele ZPP-D dne 1. 10. 2008. Zaradi navedenega so tožničini očitki v zvezi s kršitvami materialnega in procesnega prava v celoti neutemeljeni. Dejstvo je, da tožeča stranka ni pravočasno postavila tožbenih zahtevkov, ki bi jih morala postaviti v skladu z relevantnim materialnim pravom in ustaljeno sodno prakso. Kakršnokoli naknadno sklicevanje na to, da je sodišče v konkretnem primeru ustvarilo neke procesne predpostavke za meritorno odločanje, je zato pravno zmotno in zavajajoče, posledično pa so pravno zgrešena tudi tožničina izvajanja o tem, da je bila s tem tožeči stranki kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Zaradi navedenega so tudi tožničine navedbe o kršitvah ustavnih pravic v celoti neutemeljene. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje pogojev za sodno varstvo in presoje pravočasnosti tožbe ter iz tega razloga sprejelo napačno odločitev.

6. Čeprav je bila tožba delno zavržena oziroma tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zmotne pravne presoje, to samo po sebi še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bodisi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP ali celo za kršitev ustavnih pravic – pravice do enakega varstva pravic oz. do sodnega varstva – kar izrecno uveljavlja pritožba. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj navedene kršitve niso podane.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi več pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, od 11. 6. 2013 dalje do 10. 3. 2014, ko ji je zaradi izteka časa prenehala zadnja pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas od 11. 12. 2013 do 10. 3. 2014; - tožeča stranka je dne 20. 3. 2014 vložila tožbo, potem ko tožena stranka na njeno zahtevo z dne 7. 3. 2014 ni podala odgovora in ji ni izročila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas niti je ni pozvala nazaj na delo; - s tožbo z dne 20. 3. 2014, ki jo je vložila po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, je tožeča stranka zahtevala: * ugotovitev, da je med tožečo in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ od 11 .6. 2013 dalje; * da sodišče naloži toženi stranki, da je tožečo stranko dolžna pozvati nazaj v delovno razmerje, ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji za čas od nezakonite odjave iz zavarovanj, to je od 10. 3. 2014 dalje do poziva na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač ter ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za ves čas od nezakonite odjave od 10. 3. 2014 do poziva nazaj na delo ter jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje; - tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2014 (glede na stališče tožene stranke, da tožba ni sklepčna) tožbeni zahtevek dopolnila tako, da je zahtevala še ugotovitev, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ nezakonito prenehala dne 10. 3. 2014 in da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjena od 11. 6. 2013 dalje še vedno traja, prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 10. 3. 2014 oziroma prenehanje delovnega razmerja pa se razveljavi.

8. Prvostopenjsko sodišče je, sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v zadevah opr. št. VIII Ips 54/2013 ter VIII Ips 45/2014) ugotovilo, da tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala sodnega varstva za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožbo v tem delu zavrglo. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka navedeni zahtevek uveljavljala šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2014, to pa je po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ker je za prenehanje pogodbe o zaposlitvi izvedela že 10. 3. 2014, kot naj bi izhajalo tudi iz navedb v tožbi. Iz istega razloga je zavrnilo zahtevke za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas še traja, za vrnitev na delo, izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ in reparacijski zahtevek za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi od 10. 3. 2014 dalje do poziva nazaj na delo k toženi stranki. Poleg tega je zaradi pomanjkanja pravnega interesa (za ugotovitveno tožbo) zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 11. 6. 2013 do 10. 3. 2014 oz. ugotovitev, da je bila v tem času med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je ugotovilo, da med strankama sploh ni sporno, da je bila tožeča stranka v tem obdobju pri toženi stranki v delovnem razmerju.

9. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede pravočasnosti vložene tožbe. Kljub sklicevanju sodišča prve stopnje na že omenjena judikata Vrhovnega sodišča RS je dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za drugačen primer in sicer iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je bila tožba vložena potem, ko je tožeči stranki pogodba za določen čas, glede katere zahteva transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po zadnji pogodbi o zaposlitvi, že prenehalo, kar je tožeča stranka navedla tudi v tožbi in upoštevala pri oblikovanju tožbenega zahtevka. V obeh zadevah, to je v zadevi opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. 6. 2014 (v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 779/2013) ter v zadevi opr. št. VIII Ips 54/2014 (v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 857/2013), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pa sta tožeči stranki vložili tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja še v času, ko jima še ni potekla zadnja pogodba o delu (pred tem sta uveljavljali priznanje obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu po določbah ZJU), po prenehanju pogodb pa tožeči stranki nista zahtevali ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja. V obeh zadevah je šlo za javne uslužbence (zaposlene v državnih organih) in uveljavljanje sodnega varstva po določbah ZJU.

Bistveno pa je, da je v obravnavanem individualnem delovnem sporu tožeča stranka že v tožbi, čeprav res ni izrecno zahtevala ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 10. 3. 2014, tak zahtevek uveljavljala vsaj smiselno, s tem ko je zahtevala vrnitev na delo, priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo. Že v tožbi je namreč izrecno uveljavljala priznanje vseh pravic in vpis delovne dobe za čas „od nezakonite odjave iz zavarovanj, to je od 10. 3. 2014 dalje do poziva nazaj na delo“. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljala šele z dopolnitvijo tožbe (s pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2014).

Dejansko stanje torej v obravnavanem primeru ni enako oz. primerljivo z dejanskim stanjem, ki je bilo obravnavano v sodbah, na katere se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, čeprav tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo zatrjuje nasprotno.

10. Sodišče prve stopnje je torej zmotno štelo, da je bila tožba vložena prepozno, ker naj bi tožeča stranka šele z navedeno pripravljalno vlogo spremenila tožbo tako, da je zahtevala še ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2014. Že iz tožbe in tožbenega zahtevka, kot je bil oblikovan v tožbi, je namreč razvidno, da se vsebinsko nanaša ne le na priznanje obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ampak tudi na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z vsemi posledicami (reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom).

Ker je stališče sodišča prve stopnje napačno, je bila tožba neutemeljeno zavržena deloma kot prepozna in deloma kot nedopustna zaradi pomanjkanja pravnega interesa (za ugotovitveno tožbo), saj za zavrženje tožbe ni pravne podlage. Zaradi zmotne pravne presoje pa je napačna tudi odločitev v izpodbijani sodbi o zavrnitvi tožbenega zahtevka v preostalem delu. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe s tem v zvezi, čeprav se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), ki je prenehala veljati že s 1. oktobrom 2008 (131. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Zmotna pa so tudi stališča tožeče stranke v zvezi z določbo 4. odstavka 41. člena ZDSS-1 glede spremembe tožbe brez privolitve tožene stranke, na katero se prav tako sklicuje v pritožbi.

11. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe z zahtevkom za ugotovitev, da je bila med tožečo stranko in toženko v času od 11. 6. 2013 do 10. 3. 2014 sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „Varnostnik I“ pa pritožbeno sodišče le pripominja, da za zavrženje tožbe zaradi neizkazanega pravnega interesa za tak ugotovitveni zahtevek ni pravne podlage. ZDR-1 namreč v 200. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo. Delavcu daje pravico do sodnega varstva v vseh primerih, kadar delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja po predhodnem uveljavljanju pravic pri delodajalcu (1. in 2. odstavek 200. člena ZDR-1) in pravico direktnega sodnega varstva v primerih, ko se zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Delavec lahko na podlagi te določbe uveljavlja tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da je (v določenem obdobju) sklenjena pogodba za nedoločen čas. Gre torej za primer iz 2. odstavka 181. člena ZPP, ko se ugotovitvena tožba lahko vloži, ker je tako določeno s posebnimi predpisi, tak poseben predpis pa je tudi ZDR-1. V delovnem sporu se torej v takšnih primerih posebej ne ugotavlja, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložitve take tožbe v smislu določbe 181. člena ZPP, ampak je potrebno o utemeljenosti tožbenega zahtevka meritorno odločiti (in tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, če ga je npr. delodajalec priznal, delavca prijavil v zavarovanja in poravnal vse obveznosti iz delovnega razmerja, zavrniti).

12. Ostale obširne pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbami 3. točke 365. člena ter 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker je o tožbenem zahtevku potrebno odločiti meritorno po izvedenem dokaznem postopku.

14. Ker gre za spor o obstoju oziroma o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.