Jedro

Ker za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti.

V letu 1998 zoper dolžnika res ni bil vložen noben predlog za izvršbo, temveč je bil le ta vložen zoper družbo K d.o.o. Vendar pa je bilo z navedenim postopkom zastaranje pretrgano tudi zoper pritožnika. Pri tem je treba izhajati iz analogne uporabe določbe 1034. člena OZ (1019. člena ZOR), da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. S tem je namreč tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva in tudi zastave za tuj dolg, ki utrjujeta obveznost in povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, če dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti.

Dejstvo, da upnik ni predlagal tretje javne dražbe, ne pomeni, da je odstopil od izterjave terjatve, ki jo je zavaroval s hipoteko, vpisano v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru pa hipoteka ne bi mogla ugasniti niti s potekom 10 let od dneva dospelosti zavarovane terjatve, kot je to določeno v 154. členu SPZ, saj je nastala z vknjižbo v zemljiški knjigi v letu 1998, torej po določbah tedaj veljavnega ZTLR, ki je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka), ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine. Bistveni del hipoteke je poplačilna pravica, sodno uveljavljanje poplačilne pravice pa po takratni veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno (prim. tudi 2. odstavek 266. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam krije stroške ugovora (II. točka izreka), dolžan pa je upniku v osmih dneh povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na ugovor v znesku 420,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se ne strinja s stališčem spremenjene sodne prakse in meni, da le to napačno in nedopustno posega v načelo pravne države in v pričakovane pravice dolžnika. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je, da bi upnikovo neaktivnost nagradili tako, da bi mu omogočili izterjavo terjatve od zastavnega dolžnika, čeprav je sam povzročil, da terjatve od glavnega dolžnika oziroma od njegovih družbenikov ni več mogoče izterjati. Dolžnik pod takšnimi pogoji na zastavo ni pristal, prav tako tudi ni mogel pričakovati, da bo njegova obveznost zaradi spremembe sodne prakse ponovno oživela. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 6. 2013, ki je tudi sicer zavezujoče le za senate Vrhovnega sodišča, je rezultat situacije, ki je nastala z razveljavitvijo določb šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru pa je bil glavni dolžnik iz sodnega registra izbrisan že leta 2000, zato je prenehanje terjatve izključna posledica upnikove lastne neaktivnosti in ne morebitnega kasnejšega poslabšanja položaja upnikov zaradi posega v določbe ZFPPIPP. Zaradi navedenega načelno pravno mnenje ne bi smelo imeti učinka za nazaj. Takšna uporaba kaže tudi na neenakopravno obravnavo strank v postopku glede na čas odločanja sodišč, saj bi v primeru, da bi sodišče o zadevi odločalo pred sprejetim mnenjem gotovo sledilo dolžnikovim ugovornim navedbam. Prav tako je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča, da upniku ni potrebno navesti razlogov, zakaj bi bila sedaj izvršba uspešna, čeprav v prejšnjem postopku nepremičnine ni bilo mogoče prodati. Navedeno izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Ip 448/2011 z dne 14. 6. 2011. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je z zapisom „kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa o izvršbi do plačila“ upnik v predlogu mislil stroške, ki mu bodo nastali v predmetnem postopku. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi njegov ugovor zastaranja. Sodišče se pri ugovoru zastaranja pod točko 24. sklicuje na odgovor upnika, ki pa ga sodišče dolžniku ni vročilo, zato dolžnik o teh navedbah ni imel možnosti izjave, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bil predlog za izvršbo vložen že v letu 1998. Takrat zoper dolžnika kot zastavnega dolžnika ni bil vložen noben predlog, temveč je bil takrat vložen predlog zoper glavnega dolžnika K d.o.o. Pretrganje zastaranja v obdobju od 1998 do 2007 zoper glavnega dolžnika ne more vplivati na pretrganje zastaranja zoper zastavnega dolžnika. Sodišče bi moralo ugovoru zastaranja že iz tega razloga ugoditi, in sicer najmanj za obresti, za katere velja tri letni zastaralni rok. Sodišče je zmotno zavrnilo tudi dokazni predlog dolžnika za vpogled v predlagane spise in branje listin v njih. Glede na navedeno predlaga, da se pritožbi dolžnika ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse stroške postopka, vključno s stroški pritožbe, pa se naloži v plačilo upniku.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. 57. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ureja vročitev dolžnikovega pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora upniku v odgovor, nadaljnjega dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor na ugovor pa ZIZ ne predvideva. Ker tako za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti, ki jo uveljavlja dolžnik. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Zagotavljanje pravice do informacije in izjave namreč ni nek formalni ritual, ki bi bil sam sebi namen. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru s svojim postopanjem, ko je upnikov odgovor dolžniku vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, ni poseglo v navedeno pravico dolžnika. Sodišče se pri materialnopravni presoji utemeljenosti ugovora zastaranja kljub uvodnemu sklicevanju na upnikov odgovor na le tega ni oprlo, temveč je ugovor presojalo na podlagi dejstev, ki jih je zatrjeval dolžnik oziroma, ki izhajajo iz že podanih spisovnih podatkov.

6. Sodnik je pri odločanju vezan na Ustavo in zakon in v tem okviru tudi na spoštovanje načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku. To ga zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih oziroma bistveno podobnih primerih. Enotna (ustaljena) sodna praksa zavezuje sodnika zato le tako, da v enakem primeru enako uporabi oziroma enako razlaga materialni predpis, ali da utemelji, zakaj je konkretni primer presodil drugače. Ustava RS (14. in 22. člen) ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse (v takšnem primeru bi namreč sodna praksa postala celo najpomembnejši pravni vir), pač pa le arbitraren, samovoljen odstop. Odstop mora torej biti obrazložen. Prepoved odstopa od sodne prakse ne sme pomeniti nespremenljivosti sodne prakse. Sodišče lahko tako odstopi od utečene in enotne sodne prakse, mora pa obrazložiti, zakaj je odstopilo in podati razumne pravne razloge za lastno drugačno odločitev. Seveda pa o samovoljnem in neobrazloženem odstopu v primeru uporabe Pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 6. 2013 ne moremo govoriti. Tako tudi ne gre slediti, da sodišče prve stopnje navedenega mnenja oziroma stališča v njem v predmetni zadevi, ko je bil glavni dolžnik izbrisan pred Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ne bi smelo uporabiti (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 121/2011 z dne 11. 6. 2013, na katero se tudi sklicuje izpodbijani sklep in se nanaša na primer pravne osebe, ki je bila izbrisana po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij). Ob sami spremembi sodne prakse (in ob tem nespremenjeni zakonodaji) pa tudi ni mogoče govoriti o posegu v dolžnikove pričakovane pravice.

7. Upnik v predmetni zadevi ni predlagal nadaljevanja izvršbe z istim izvršilnim sredstvom (na isto nepremičnino), temveč je vložil nov predlog za izvršbo, kar v skladu z določbami prvega odstavka 34. člena ZIZ lahko stori, in sicer brez vsakršnih omejitev. V zadevi Višjega sodišča v Mariboru, na katero se sklicuje pritožnik, pa je upnik v istem postopku, v katerem je bila izvršba na nepremičnino že ustavljena, predlagal nadaljevanje izvršbe z istim sredstvom izvršbe, torej ponovno na isto nepremičnino, tako da zadevi ni mogoče primerjati, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Dolžnik nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je terjatev zastarala. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, enako 388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). V letu 1998 zoper dolžnika res ni bil vložen noben predlog za izvršbo, temveč je bil le ta vložen zoper družbo K d.o.o. Vendar pa sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je bilo z navedenim postopkom zastaranje pretrgano tudi zoper pritožnika. Pri tem je treba izhajati iz analogne uporabe določbe 1034. člena OZ (1019. člena ZOR), da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. S tem je namreč tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva in tudi zastave za tuj dolg, ki utrjujeta obveznost in povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, če dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti (primerjaj tudi zgoraj citirano načelno pravno mnenje).

9. Po mnenju sodišča druge stopnje dejstvo, da upnik ni predlagal tretje javne dražbe, tudi ne pomeni, da je odstopil od izterjave terjatve, ki jo je zavaroval s hipoteko, vpisano v zemljiški knjigi. V konkretnem primeru pa hipoteka ne bi mogla ugasniti niti s potekom 10 let od dneva dospelosti zavarovane terjatve, kot je to določeno v 154. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je hipoteka nastala z vknjižbo v zemljiški knjigi v letu 1998, torej po določbah tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji - v nadaljevanju ZTLR), ki je določal, da je za zavarovanje neke terjatve nepremičnina lahko obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika (hipoteka), ta pa je upravičen zahtevati na način, predviden z zakonom, poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine (prim. prvi odstavek 63. člena ZTLR). Bistveni del hipoteke je poplačilna pravica, sodno uveljavljanje poplačilne pravice pa po takratni veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno (prim. tudi drugi odstavek 266. člena SPZ). V primeru, če upnik ne predlaga nove prodaje v 6 mesecih od drugega naroka, ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na tretjem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti, tudi po ustavitvi izvršbe upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (primerjaj drugi in četrti odstavek 194. člena ZIZ). Upnik bi se tako iz obremenjene stvari v vsakem primeru lahko poplačal glavnico (prim. 343. člen OZ, enako 368. člen ZOR).

10. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna in obrazložena tudi glede pritožbenih očitkov o odločanju preko zahtevka oziroma neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga. Pritožbo dolžnika je zato neutemeljena in jo je potrebno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).