Up-319/01 - 5

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 12/2001 z dne 6. 6. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1499/96 z dne 20. 11. 1997 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 490/95 z dne 23. 10 1996 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O B R A Z L O Ž I T E V

1.V delovnem sporu je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Sodišči sta ugotovili, da so bili izkazani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu: pritožnik kot tujec ni smel več opravljati dela varnostnika, drugega dela pa zanj pri delodajalcu ni bilo. Z dokončno odločbo delodajalca mu je zato delovno razmerje zakonito prenehalo. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zavrnilo, ugodilo pa ji je glede datuma prenehanja in odločilo, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo z dnem, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba. Posledično je razveljavilo sodbi nižjih sodišč v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi denarnih zahtevkov in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča je tožena stranka vložila ustavno pritožbo.

2.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-313/99 z dne 30. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 117/2000 in 2/01 ter OdlUS IX, 306) ustavni pritožbi ugodilo ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja in o razveljavitvi odločitve nižjih sodišč glede zavrnitve denarnih zahtevkov, razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ugotovilo je, da stališče Vrhovnega sodišča, po katerem naj bi bil datum prenehanja delovnega razmerja vezan na pravnomočnost odločbe o prenehanju delovnega razmerja, nesorazmerno posega v delodajalčevo pravico do zasebne lastnine, zagotovljeno s 33. členom Ustave. Ob ponovnem odločanju je Vrhovno sodišče s sodbo št. VIII Ips 12/01 z dne 6. 6. 2001 revizijo pritožnika tudi v tem delu zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da preneha delovno razmerje delavcu, ki mu je z zakonom prepovedano opravljati določeno delo - pa zakon ne določa dneva prenehanja delovnega razmerja - z vročitvijo dokončne odločbe delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

3.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da bi morala pred izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka ugotoviti, da pritožniku ne more zagotoviti drugega dela in mu o tem vročiti pisni sklep, zoper katerega bi imel možnost ugovora, česar pa tožena stranka ni storila. Meni namreč, da je Vrhovno sodišče zavzelo napačno stališče, da je bilo s sklepom tožene stranke ugotovljeno, da pri toženi stranki zanj ni na voljo drugega dela. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Opozarja tudi na to, da v sporu naj ne bi bilo zagotovljeno nepristransko odločanje in odločanje brez nepotrebnega odlašanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

4.Očitki pritožnika, da so sodišča nepravilno ugotovila, da je bilo s sklepi tožene stranke ugotovljeno, da drugih del pritožniku pri toženi stranki ni mogoče zagotoviti, se nanašajo zgolj na ugotovitve glede dejanskega stanja. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnih sporih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in v zvezi z dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Kršitev ustavnih jamstev procesne narave pritožnik ni izkazal, v presojo ustavne skladnosti materialnopravnih stališč, zavzetih v obravnavani zadevi, pa se Ustavno sodišče ni spuščalo. Pritožnik namreč v ustavni pritožbi navaja le, da je bilo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja v zadevi nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, tega, da bi katero izmed materialnopravnih stališč, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, predstavljalo kršitev katere izmed človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, pa niti ne zatrjuje. Neutemeljen pa je tudi očitek pritožnika, da so sodišča odločala pristransko, saj ga ni pritožnik z ničimer izkazal.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na domnevno kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave), pa je bilo treba zavreči. Ustavno sodišče ugotavlja, da je z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ta ustavna pravica, prenehalo. Povračilo morebitne škode iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to možnost sodnega varstva izkoristil, kar pa pomeni, da procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS za odločanje o tem delu ustavne pritožbe ni izpolnjena.

6.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 34. člena in druge alineje prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan