Jedro

Glede na dolgotrajnost postopka dodelitve otrok ter upoštevajoč dejstvo, da je le za del obdobja, na katerega se nanaša zahtevek za plačilo preživnine, bila tožnici naložena denarna obveznost plačevanja preživnine v korist sina na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter upoštevajoč specifične razmere, to je življenje družine v istem stanovanju, je materialnopravni zaključek, da je zaradi odsotnosti sporazuma med roditeljema o naturalni obliki preživninskega prispevka matere, njen prispevek mogoče šteti le kot darilo, zmoten.

Izrek

Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 5.12.1997 se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločalo le še o zahtevku, ki se nanaša na preživninski prispevek tožnice k preživljanju mladoletnega sina L. M. za čas od 7.5.1992 do 10.1.1996, saj je o ostalih zahtevkih že bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče je tožnici naložilo, da je dolžna plačati za ml. L. preživnino v višini 4.000,00 SIT mesečno za čas od 7.5.1992 do 16.3.1994 in po 8.000,00 SIT mesečno za čas od 17.3.1994 do 9.1.1996, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se s pravočasno telegramsko pritožbo pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP, vendar pritožbeni razlogi niso obrazloženi. Dne 5.12.1997 pa je tožeča stranka pritožbo dopolnila, vendar je ta vloga bila vložena po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, saj je bila tožeči stranki sodba vročena 18.11.1997. Pritožba, ki je poslana telegramsko, ni zgolj zaradi telegramske oblike že nepopolna pritožba v smislu 351. člena ZPP. V obravnavanem primeru je namreč pritožba obsegala vse obligatorne sestavine, zato zanjo ne prihaja v poštev 3. odst. 113. člena ZPP, ki dovoljuje v primeru vložitve brzojavne vloge dopolnitev popolne vloge v treh dneh od dneva oddaje brzojavke na pošto, tako da se lahko v takem primeru šteje, da je vloga vložena pravočasno. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe, ki je bila vložena po poteku pritožbenega roka, ni moglo obravnavati in jo je zavrglo (1. odst. 366. člena ZPP).

Ker pravočasna (telegramska) pritožba ne vsebuje obrazložitve pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere mora po 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, to je glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri takem preizkusu pa je ugotovilo, da je prvostopno sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Prvostopno sodišče namreč na eni strani ugotavlja, da je v januarju 1992 skrb za oba otroka (tako tudi za mladoletnega L.) prevzel toženec, na drugi strani pa sprejema tudi podrobne navedbe tožnice pri zaslišanju v zvezi z izdatki, ki jih je imela s preživljanjem sina v istem obdobju (da je v določenih mesecih zanj plačevala kosila, malice in napitke v šoli, enkrat letno otrokoma s kreditom kupila spodnje perilo, jima pred začetkom šolskega leta nabavila šolske potrebščine in šolsko torbo, otroka pa vedno obdarila tudi ob novoletnih praznikih z različnimi darili, L. kupila dva računalnika in več kaset ter raznovrstno športno opremo in otrokoma dajala tedensko žepnino). Na podlagi navedenega nato prvostopno sodišče zaključuje, da je v spornem obdobju stroške preživljanja za sina L. nosil toženec le v pretežni meri, saj verjame tudi tožnici o njenih prispevkih, ki jih je natančno opisala in deloma podkrepila z dokazi, ter dalje ugotavlja, da je nekatere od njih priznal tudi sam toženec. Kljub tem ugotovitvam pa se je, sklicujoč se na sprejeto sodno prakso, postavilo na stališče, da se kot izpolnitev preživninske obveznosti lahko šteje le tiste dajatve, glede katerih obstaja izrecen sporazum s preživninskim upravičencem o tem, da gre za dajatev v pomenu prispevka preživljanja, če pa takega sporazuma ni, se dajatve štejejo kot darila roditeljev otroku. Ker med pravdnima strankama takšen sporazum ni bil sklenjen, je zaključilo, da je zahtevek po plačilu preživnine za ml. L. utemeljen v prisojeni višini brez upoštevanja prej navedenega tožničinega prispevka. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen materialnopravni zaključek glede na ugotovljene dejanske okoliščine v obravnavani zadevi zmoten. Dejstvo je namreč, da sta bila oba otroka s prvostopno sodbo z dne 17.3.1994 dodeljena v varstvo in vzgojo materi, da je bila ta sodba na pritožbo tožene stranke spremenjena s sodbo z dne 7.9.1994 tako, da sta bila otroka dodeljena tožencu, da je bila slednja z odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 20.4.1995 razveljavljena ter da je bil ml. sin L. s pravnomočno sodno odločbo z dne 15.2.1996 dodeljen v varstvo in vzgojo tožnici ter da z njo živi od 10.1.1996. Zahtevek za plačilo preživnine se nanaša na obdobje od datuma postavitve zahtevka toženca za dodelitev otrok in plačilo preživnine (od 7.5.1992), pa do datuma, ko sta se tožnica in mladoletni sin preselila k tožničin staršem na D., (do 10.1.1996), torej na obdobje, ko sta obe pravdni stranki z obema otrokoma živeli v skupnem stanovanju. Glede na dolgotrajnost postopka dodelitve otrok ter upoštevajoč dejstvo, da je v tem obdobju bila tožnici naložena denarna obveznost plačevanja preživnine v korist sina na podlagi pravnomočne sodne odločbe le v obdobju od 7.9.1994 do 20.4.1995 ter upoštevajoč specifične razmere, to je življenje družine v istem stanovanju, je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravni zaključek, da je zaradi odsotnosti sporazuma med roditeljema o naturalni obliki preživninskega prispevka matere, njen prispevek mogoče šteti le kot darilo, zmoten. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Za pravilno odločitev v zadevi bo namreč potrebno tožničin prispevek k preživljanju mladoletnega L. v spornem obdobju ovrednotiti in ji nato naložiti v plačilo le razliko (1. odst. 370. člena ZPP).

Pri tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je v letu 1994 določena (in kasneje razveljavljena) preživninska obveznost, ki je tožnici nalagala plačilo preživnine v korist sina v enaki višini kot izpodbijana sodba, izhajala iz ugotovitve, da je v spornem obdobju za oba otroka skrbel izključno toženec, enaka ugotovitev pa je bila podlaga tudi preživninski obveznosti za hčerko A. v sodbi z dne 15.2.1996, medtem ko so v izpodbijani sodbi te ugotovitve drugačne.