Jedro

Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko.

Vendar če je zaslišalo samo eno stranko, to pomeni relativno bistveno kršitev določb pravnega postopka, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41093/2013 s 25. 3. 2013 in tožencu naložilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh povrniti 251,79 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da ga sodišče ni zaslišalo, ampak je takšno možnost dalo le tožeči stranki. Moti ga tudi, da je sodišče priče, katerih zaslišanje je predlagal sam, pozvalo, naj podajo pisne izjave; priče, ki jih je predlagala tožeča stranka, pa je zaslišalo na naroku.

Pritožnik izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni grajal napak. V roku petih mesecev od nakupa je bil večkrat pri prodajalcu, a v zvezi s tem nima pisnega dokazila.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. odstavkom 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se sme sodba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Stranka ima pravico biti zaslišana, vendar mora to pravico uveljaviti – tako, da predlaga zaslišanje strank. Tožeča stranka je to storila, ko je predlagala svoje zaslišanje, toženec pa ne (oz. je to storil prepozno, prim. 452. in 453. člen ZPP). Če sodišče prve stopnje ne bi zaslišalo stranke, ki je svoje zaslišanje (pravočasno) predlagala, bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi do tega ni prišlo.

7. Eno bistvenih pravil pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank je sicer, da se morata zaslišati obe stranki (1). Čeprav zakon tega naravnost ne pove, je to pravilo mogoče zanesljivo prepoznati iz izjem od tega načela, ki jih določa 258. člen ZPP. Dokaz z zaslišanjem strank se torej izvede tako, da se zasliši obe stranki. Četudi stranka predlaga samo svoje zaslišanje, bo/bi moralo sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko.(2) Dokazni predlog tožeče stranke, naj se jo zasliši, vsebuje primarno dokazno sredstvo po zaslišanju tožeče stranke, nasprotna stranka (ki ni predlagala zaslišanja strank oz. svojega zaslišanja oz. tega ni storila pravočasno), pa bi morala biti zaslišana zato, da bi s svojo izpovedbo uravnotežila dokazne informacije tožeče stranke.(3) Pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank je sodišče prve stopnje naredilo napako. Ker je očitno zmotno menilo, da dokazni predlog po zaslišanju tožeče stranke ne vsebuje tudi zaslišanja nasprotne stranke, toženca ni zaslišalo. Takšno ravnanje pa predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP(4), ki je glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP v pritožbi zoper sodbo, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, ni mogoče uspešno uveljavljati.

8. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je priče, katerih zaslišanje je predlagal toženec, pozvalo k podaji pisnih izjav, temelji na določbi 1. odstavka 236.a člena ZPP. Odločitev, da sodišče teh prič ne bo zaslišalo, ampak bo prebralo njihove izjave, pa temelji na določbi 6. odstavka 236.a člena ZPP. Sodišče zasliši priče, katerih pisne izjave je pridobilo, če tako zahteva katera od strank (drugi stavek 6. odstavka 236.a člena). Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanja prič ni zahteval, opisano ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva plačilo dela kupnine oziroma pologa za rabljen avtomobil, ki ga je prodala tožencu. Toženec tožbenemu zahtevku nasprotuje z navedbo, da je prodajalec “za ta znesek obljubil, da bo na avtomobilu zamenjal gume, dal narediti rezervni ključ, namestil kolotek in dal popraviti oziroma zamenjati plastiko na vratih avtomobila“. A toženec ni dokazal, da bi se tožeča stranka zavezala kaj takšnega narediti. Tudi če bi se tožeča stranka zavezala izvršiti navedeno, bi toženec lahko zahteval, naj to stori, ne more pa biti takšna prodajalčeva zaveza oziroma neizpolnitev te sama po sebi razlog za zadržanje dela kupnine.

10. Če bi pomanjkljivosti, o katerih govori toženec, predstavljale stvarne napake avtomobila, bi toženec te moral pravočasno uveljavljati. V skladu z določbo 2. odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sicer lahko kupec tudi po preteku roka iz 1. odstavka 480. člena OZ, če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino. A pogoj za uveljavljanje takšnega zahtevka je, da je kupec pravočasno (v 8 dneh od odkritja napake – 1. odstavek 461. člena in 1. odstavek 462. člena OZ) obvestil prodajalca o napaki. Tožeča stranka je prejem obvestila o morebitnih napakah zanikala. Toženec pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni niti trdil, da bi prodajalca pravočasno obvestil o morebitnih napakah; iz njegovih trditev sploh ni mogoče ugotoviti, kdaj je grajal pomanjkljivosti na avtomobilu, na katere se sklicuje.

11. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj opisane dejanske ugotovitve (na katere je višje sodišče v pritožbenem postopku glede na določbo 458. člena ZPP vezano), pravilno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 496. člena OZ), ko je ugotovilo, da mora toženec plačati dogovorjeni in še neplačani del kupnine.

12. Bistvene kršitve, na katere se sklicuje pritožnik, niso bile zagrešene oz. niso takšne narave, da bi jih bilo mogoče upoštevati v postopku v sporih majhne vrednosti. Ker tudi ni podan kakšen od razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj v sporu majhne vrednosti z vložitvijo odgovora na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati. Stroški odgovora torej niso potrebni pravdni stroški (1. odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ker velja biti do informacij strank zaradi njihove zainteresiranosti skeptičen, jih je treba uravnotežiti z zaslišanjem nasprotne stranke.

(2) Tako Zobec, J., v: Ude L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba 2006, stran 513. (3) Prej navedeno delo, stran 517. (4) Prej navedeno delo, stran 518.