Jedro

Tožnik ne izpodbija odločb tožene stranke, ampak vtožuje le razliko v plači med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana (tožena stranka je tožniku plačala stimulacijo, ki pripada delavcem, ki delajo na delovnem mestu tehnične režije) in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala stimulacijo, ki pripada delavcem na izvršilnih delovnih mestih. V konkretni zadevi je tožbeni zahtevek čisti denarni zahtevek, zato predhodni postopek varstva pravic pri delodajalcu ni potreben. V skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem v roku petih let (206. člen ZDR). Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v kateri je tožnik zahteval, da je upravičen do stimulacije, ki je v dogovoru o plačilih stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov tožene stranke in načinu uveljavitve eskalacije plač iz let 2009 in 2010 z dne 30. 6. 2011 določena za delovna mesta izvršilnih ... delavcev, v bruto višini 120,00 EUR mesečno; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2011 do pravnomočnosti sodbe izplačati razliko med izplačano stimulacijo in stimulacijo, določeno za izvršilne ... delavce v vsakokratni mesečni bruto višini 60,00 EUR, od tega zneska obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa nakazati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec; da je od pravnomočnosti sodbe dalje tožena stranka dolžna tožniku izplačati stimulacijo v mesečnem bruto znesku 120,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 695,83 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da kršitev pravil predstavlja pravno naziranje sodišča, da tožba ni dopustna, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni zahteval reševanja spora pred arbitražo za reševanje individualnih delovnih sporov. Pri tem je sodišče iz določila 10. člena dogovora o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov tožene stranke in načinu uveljavljanja eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (ki določa, da za reševanje sporov iz dogovora smiselno uporabljajo določbe kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa) zaključilo, da bi tožnik moral sprožiti postopek pred arbitražo, kot to določa 16. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, Ur. l. RS, št. 95/2007). Takšno stališče ni vzdržno, ker 23. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) začetek postopka za mirno rešitev spora kot procesno predpostavko za dopustnost tožbe določa le za primere, ko je tak postopek obvezen in ne tudi, ko je zgolj možen. Citirana kolektivna pogodba namreč določa, da arbitraža odloča na zahtevo delavca. Določilo nedvomno nakazuje na to, da se delavec sam odloči, ali bo zahteval arbitražno reševanje ali ne, očitno pa je tudi, da takšne zahteve ne more podati delodajalec. Dodatni argument, da gre za alternativno možnost, je tudi v vsebini tedaj veljavnega 204. člena ZDR, ki določa postopek za uveljavljanje pravic pri delodajalcu. Očitno je, da 16. člen KPDŽP in 200. člen ZDR-1 postavljata dvotirnost uveljavljanja pravic pri delodajalcu, pri čemer je postopanje po 200. členu ZDR-1 kogentno, postopanje po 16. členu KPDŽP pa fakultativno. Po stališču sodišča bi moral delavec postopati tako po 16. členu KPDŽP kot tudi po 204. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), kar bi bilo nerazumno podvajanje postopkov. Sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja arbitraže. Drži, da arbitražo KPDŽP predvideva, vendar ta pri toženi stranki nikoli ni bila konstituirana. Sodišče pa se zadovoljilo z navedbo tožnika, da spor ni bil predložen arbitraži, pri tem pa ni preverilo ali bi sploh lahko bil predložen, saj na neobstoječi organ ni možno vložiti nikakršnega zahtevka. Kršitev materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje predstavlja stališče, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni od prejema odločitve tožene stranke. Pri tem je sodišče štelo, da je datum, ko je tožena stranka odgovor sestavila (na odgovoru je naveden datum 9. 1. 2012), tudi datum prejema dopisa s strani tožnika. To je napačno najprej z vidika štetja roka za vložitev tožbe, saj ta prične teči naslednji dan potem, ko je delavec odločitev delodajalca prejel. V konkretnem primeru pa sodišče datuma prejema sploh ni ugotavljalo niti tožena stranka podatka o dejanskem datumu vročitve tožniku ni predložila. Sicer pa je stališče glede potrebe po vložitvi tožbe v 30 dneh po prejeti odločitvi delodajalca v konkretnem primeru materialnopravno napačno, saj je delavec uveljavljal denarni zahtevek, glede katerega pa se delavec ob določilu četrtega odstavka 204. člena ZDR (sedaj 200. člena ZDR-1) sploh ni dolžan predhodno z zahtevo za varstvo pravic obrniti na delodajalca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 1. 1. 2007 dalje na delovnem mestu z nazivom „koordinator v vzdrževanju infrastrukture I“ v sekciji ... A.; - da je bil med socialnimi partnerji pri toženi stranki dne 30. 6. 2011 podpisan Dogovor o izplačilu stimulacije za doseganje boljših poslovnih rezultatov tožene stranke in načinu uveljavljanja eskalacije plač iz let 2009 in 2010 (v nadaljevanju: Dogovor), ki v 3. členu določa, da se s 1. 4. 2011, v okviru posameznih delovnih mest, prične izplačevati posebna stimulacija in sicer delavcem, ki delajo: * na delovnem mestu režije 50,00 EUR mesečno; * ki delajo na delovnem mestu tehnične režije 60,00 EUR bruto mesečno; * delavcem, ki delajo na delovnem mestu ostalih proizvodnih delavcev 90,00 EUR bruto mesečno in * delavcem, ki delajo na izvršilnih delovnih mestih 120,00 EUR bruto mesečno; - da je tožena stranka v skladu z Dogovorom od 1. 4. 2011 dalje tožniku izplačevala stimulacijo za doseganje boljših poslovnih rezultatov v višini 60,00 EUR bruto mesečno za delovno mesto tehnične režije; - da je med strankama sporno, ali tožnik opravlja delo, ki sodi med izvršilna delovna mesta in bi bil upravičen do stimulacije v višini 120.000,00 EUR bruto.

6. Sodišče prve stopnje je po določbi 274. člena ZPP tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je iz listinske dokumentacije razvidno, da je tožnik dobil odgovor na zahtevo za varstvo pravic datiran z dne 9. 1. 2012 oziroma je tega dne tožena stranka tožniku na zahtevo odgovorila in ker je bila tožba vložena 16. 3. 2012, je bil po zaključku sodišča prekoračen 30-dnevni rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR in je tožba prepozna. Zavrglo pa jo je tudi, ker tožnik pri toženi stranki predhodno ni zahteval reševanja spora pred arbitražo, tako kot to določa Dogovor v 10. členu oziroma 16. členu KPDŽP. 7. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je predmet spora denarni zahtevek, v katerem je potreben predhoden postopek varstva pravic pri delodajalcu v smislu prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Tožnik namreč ne izpodbija odločb tožene stranke, ampak vtožuje le razliko v plači med plačo, ki mu je bila obračunana in izplačana (tožena stranka je tožniku plačala stimulacijo, ki pripada delavcem, ki delajo na delovnem mestu tehnične režije) in plačo, do katere bi bil po njegovem mnenju upravičen, če bi tožena stranka upoštevala stimulacijo, ki delavcem pripada, ki delajo na izvršilnih delovnih mestih. Tožniku ni bilo potrebno izkazovati predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. V konkretni zadevi je tožbeni zahtevek čisti denarni zahtevek, saj gre za dodatek, ki pripada zaposlenim že na podlagi Dogovora in predhodni postopek varstva pravic pri delodajalcu ni potreben. V skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem v roku petih let (206. člen ZDR).

8. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo tudi iz razloga, ker tožnik pri toženi stranki predhodno ni zahteval reševanja spora pred arbitražo. Dogovor v 10. členu določa, da se za reševanje sporov iz tega Dogovora smiselno uporabljajo določbe KPDŽP. Prvi odstavek 16. člena KPZDŽP pa določa, da se za reševanje individualnih delovnih sporov s to pogodbo ustanovi arbitraža in da arbitraža na zahtevo delavca odloča o vseh individualnih delovnih sporih, razen v sporih, ki se nanašajo na izrečen disciplinski ukrep opominjevalne narave ali denarno kazen, izrečeno v postopku, v katerem se je delavec odpovedal pravici do zagovora v skladu z zakonom.

9. V času sklenitve in uveljavitve pogodbe o zaposlitvi (z dne 31. 1. 2007 - A2) je veljal nespremenjen drugi odstavek 205. člena ZDR, ki je dopuščal možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. V konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi ni bil dogovorjen obvezen postopek pred arbitražo. Arbitražni dogovor predstavlja pravico in dolžnost pogodbenih strank, da bosta reševali medsebojne spore na način, kot je zapisan v pogodbi o zaposlitvi. Ta je bila sklenjena še v času prejšnje določbe drugega odstavka 205. člena ZDR, ki je predpisovala možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik vtožuje razliko v stimulaciji za obdobje od 1. 4. 2011 dalje, torej v času veljavnosti ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/07). Ta je v tretjem odstavku 201. člena določal, da če je s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca in delavca, predvidena arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov, se lahko delavec in delodajalec najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo. V konkretnem primeru se tožnik in tožena stranka nista sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo, kar utemeljeno uveljavlja pritožba, tega pa tudi ni zatrjevala tožena stranka ne v odgovoru na tožbo ne v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. V predmetnem individualnem delovnem sporu je tožbeni zahtevek čista denarna terjatev, takšno denarno terjatev pa lahko delavec glede na četrti odstavek 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi pred tem uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu. Ker je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo prav iz tega razloga zavrglo, čeprav za to zavrženje ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in odločitev o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti potrebne dokaze in ugotoviti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo, kot ga zatrjuje v tožbi in nato odločiti o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka.

11. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).