Jedro

Pri obveznosti preživljanja je aleatornost (naključnost, slučajnost, negotovost) pravilo, saj se praviloma ne more vedeti, koliko časa bo preživljanec živel in torej užival storitve preživljalca. Le če bi lahko pogodbeni stranki, oziroma tudi le ena od njiju, že a priori ocenili, da bo imela katera od njiju večje koristi od obveznosti, pogodba preneha biti aleatorna. Zato nihče od dedičev ne more uspešno uveljavljati kršitve načela enake vrednosti dajatev

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica naj toženki v 15 dneh povrne 690,03 EUR za stroške pritožbenega postopka, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za to, da ji toženka, njena sestra, izroči ustrezen delež nepremičnin kot nadomestilo za prikrajšani nujni delež pri dedovanju po njunem očetu. Posledično je tožnico zavezalo k povračilu toženkinih pravdnih stroškov v znesku 1677,40 EUR.

2. Proti sodbi se tožnica pritožuje, formalno iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno razveljavitev ter ponovno sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Kot bistveno kršitev postopka graja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in tega ni obrazložilo, zato sodba po njenem tudi nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sicer pa v jedru svoje pritožbe trdi, da je bila pri notarki med toženko in očetom sklenjena darilna in nikakršna druga pogodba, saj je tak naslov pogodbe dala tudi notarka, ki je gotovo poznala tako zakone kot prakso, ki je preužitkarske pogodbe poznala. Če bi stranki hoteli skleniti takšno pogodbo, bi jo tudi tako imenovala. Sklicuje se na to, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Po prepričanju pritožnice bi moralo sodišče v vsakem primeru ugotavljati enakovrednost vzajemnih dajatev, kar bi pokazalo na njeno prikrajšanje. Zato meni, da je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev, zahteva pa še povračilo stroškov v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, glede na podane trditve pa je tudi odločilna dejstva prav spoznalo v zadostnem obsegu.

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen.

7. Tudi implicte očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena. Tožnica se je imela možnost izjaviti o vseh pravnih in dejanskih pogledih zadeve in o vseh ugovorih toženke. Imela je enakopravno možnost sodelovanja v dokaznem postopku, sodišče pa se je očitno seznanilo z vsemi njenimi navedbami in jih pretehtalo (nobene ni očitno prezrlo). V dokaznem postopku je izvedlo vse predlagane dokaze, razen z izvedencem kmetijske, gozdne in gradbene stroke, kar pa je bilo glede na nosilni razlog odločitve sodišča, da namreč sploh ni šlo za darilo (s katerim bi bil tožničin nujni delež eventuelno lahko prikrajšan), očitno nepotrebno. Izrecna razlaga sodišča za zavrnitev teh dokazov je sicer izostala, kar ni prav (287. čl. ZPP), ni pa to vplivalo na pravico stranke do izjave. Gre za kršitev določb postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

8. Tudi materialnopravna presoja odločilnih vprašanj sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Toženka in njen ter tožničin oče sta pogodbo poimenovala "Darilna pogodba z izgovorjenim preužitkom". Po načelu falsa demonstratio non nocet napačna označba pogodbe, četudi jo je zapisal in naslovil notar, ne more škodovati pogodbenim strankam, če obstaja soglasje volje glede predmeta obveznosti. Sodišče pravo pozna, zato presoja (dejansko) vsebino pogodbe.

10. Vsebina pogodbe v tem primeru potrjuje navedbo toženke, da je z očetom sklenila odplačno pogodbo, ki jo je prvo sodišče pravno pravilno opredelilo kot pogodbo o preužitku (ta je bila zakonsko urejena šele v Obligacijskem zakoniku (OZ) v členih 564 – 568). Pod „tretjič“ (strani 2 in 3 notarskega zapisa) sta se namreč toženka in njen mož I.K. toženkinemu očetu in materi v zameno za prepustitev nepremičnin pri vl. 18 v k. o. X v last zavezala: „[...] nuditi pravico do brezplačnega bivanja in celotne brezplačne oskrbe, vključno s hrano in pijačo pri skupni mizi, v stanovanjski hiši na prevzetih nepremičninah, v istih bivalnih prostorih, ki morajo biti vedno ogrevani in čisti […], dalje sta se zavezala, „[...] da bosta darovalcema nudila pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter, da bosta skrbela za njiju po svojih najboljših močeh, […] v primeru bolezni pa [bosta] zagotovila vso potrebno zdravniško pomoč, poskrbela za nego in postrežbo […].“

11. Kljub temu, da pogodba o preužitku v Zakonu o dedovanju (ZD) ni bila urejena, je bilo uveljavljeno mnenje sodne prakse, da ZD ne izključuje drugih vrst pogodb o dosmrtnem preživljanju, v katerih preživljanec že za časa svojega življenja odstopi drugi stranki v last svoje premoženje ali del premoženja, v zameno, da mu preživljalec nudi določene storitve.(1)

12. Nadalje je glede na nesporno dejansko vsebino zapisane pogodbe (nobena od strank namreč ne trdi, da v njej piše kaj drugega, kot v resnici piše) sodišče prve stopnje v skladu z uveljavljeno doktrino in sodno prakso pravilno ocenilo, da je sporna pogodba tim. aleatorna pogodba („pogodba na srečo“), torej pogodba, za katero ne more veljati načelo enake vrednosti dajatev, saj pravdni stranki zavestno skleneta pogodbo v riziku, da bo lahko dajatev ene stranke (tudi nesorazmerno) večja od dajatve druge stranke. Prav pri obveznosti preživljanja je takšna aleatornost (naključnost, slučajnost, negotovost) pravilo, saj se praviloma ne more vedeti, koliko časa bo preživljanec živel in torej užival storitve preživljalca. Smrt preživljanca je torej negotov element, zaradi katerega je pogodba o preužitku tipična aleatorni pogodbi. Aleatornost je v tem, da prav zaradi spremenljivke smrti pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe ne vesta, kolikšno bo njuno pravno tveganje.(2)

13. Zato nihče od dedičev ne more uspešno uveljavljati kršitve načela enake vrednosti dajatev. Le če bi lahko pogodbeni stranki, oziroma tudi le ena od njiju, že a priori ocenili, da bo imela katera od njiju večje koristi od obveznosti, pogodba preneha biti aleatorna. Tega pa tožnica ni trdila.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, toženki pa povrniti stroške v zvezi z njenim odgovorom nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP). Po veljavni odvetniški tarifi 3210 ti znašajo 545,60 EUR, kar se poveča za 20 EUR za poštne oz. telekomunikacijske storitve ter 22 % DDV; skupaj to znaša 690,03 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) Glej načelno mnenje razširjene občne seje Zveznega vrhovnega sodišča, št. 8/57, in pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 14. In 15. 10. 1980, Poročilo I/1980, str. 25. (2) Pogodbeni stranki ne vesta, "ali se jima splača" skleniti pogodbo. Preživljanec tvega, da bo izročil premoženje, katerega vrednost bo večja od vrednosti izpolnitve preživljalca, slednji pa tvega, da bo vrednost njegovih storitev večja od vrednosti premoženja, ki ga bo dobil. Varanelli L., Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Pravna praksa, 2010, št. 46, str. 22.