Jedro

Izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred pravdo, ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima lahko le v primeru, če v to privoli nasprotna stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 1.249.533 SIT odškodnine za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1998 do plačila. Obenem ji je naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 386.900 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 do plačila. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za škodo, ki je nastala ob trčenju njegovega vozila z vozilom tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka ter revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Drugostopenjsko sodišče je tako kot sodišče prve stopnje negiralo listinski dokaz, ki ga je tožena stranka izvedla na naroku dne 28.3.2000. Tožena stranka je namreč na tem naroku v sodni spis vložila izvod izvedeniškega mnenja in hkrati navedla, da v primeru, če nasprotna stranka tega izvedeniškega mnenja ne sprejema, predlaga pribavo novega izvedeniškega mnenja. To pa ne pomeni, da prvotno mnenje ne more biti predmet obravnave kot listinski dokaz v postopku. To velja še posebej ob dejstvu, da je v nadaljnjem teku postavljen izvedenec uporabil ugotovitve iz te listine. Tožena stranka ni listinskega dokaza - mnenja izvedenca Š. nikoli umaknila, zato bi se sodišči do tega listinskega dokaza morali opredeliti. Ker sodišči nižjih stopenj nista navedli razlogov glede tega dokaza, je po stališču revizije podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Dalje revizija pritožbenemu sodišču očita nasprotje med zapisom v izvedeniškem mnenju ter razlogi sodbe, v katerih je navedeno, da "izvedenec ne govori o ravnem cestišču na razdalji, ki presega 250 m, ampak trdi, da preglednost v celoti presega 250 m, kar ne izključuje preglednih ovinkov." Izvedenec naj bi namreč eksplicitno zapisal, da je cestišče glede na smer vožnje tožnika pred mestom nezgode popolnoma -ravno na večji razdalji. Prav tako naj bi tožnik na naroku 17.12.1998 izpovedal, da naj bi se oplaženje vozil zgodilo v trenutku, ko se je peljal po svoji strani cestišča. Ta navedba tožnika, ki bi naj bila eden od odločilnih dokazov v tem postopku, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnik vsaj 14 metrov pred mestom trčenja pričel zavijati v desno. Revizija dalje navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o pomembnem dejstvu, ki je bil-o ugotovljeno v tem postopku, in sicer kako to, da sta bili levi vzvratni ogledali na obeh vozilih nepoškodovani, čeprav bi po ugotovitvah izvedenca morali biti poškodovani oz. kako to, da je poškodovan zadnji odbijač tožnikovega vozila, ki ni bil v nobenem neposrednem kontaktu z nasprotnim vozilom. Tudi o tem pomembnem odločilnem dejstvu pritožbeno sodišče nima razlage, razen kratke navedbe, da tega izvedenec ni znal pojasniti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči. Z revizijo je mogoče uveljavljati le to, da je tako ugotovljeno dejansko stanje plod postopka, obremenjenega z bistvenimi kršitvami, ki so navedene v 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Tovrstne očitke naslavlja na sodišči prve in druge stopnje revizija v tem postopku. Vendar pa so ti očitki neutemeljeni.

Tožena stranka ni bila prikrajšana v svoji pravici do kontradiktornega postopka, kot skuša smiselno uveljaviti v reviziji. Že pritožbeno sodišče ji je pravilno odgovorilo, da pred pravdo pridobljeno (naročeno) izvedensko mnenje izvedenca O. Š. ne more biti upošteven dokaz. Izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred pravdo ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima lahko le v primeru, če nanj pristane nasprotna stranka. Njena vsebina namreč izkazuje zgolj trditve (lahko sicer obrazložene in podprte s strokovnim mnenjem) o pravno relevantnih dejstvih. Zato je takšno listino mogoče šteti le kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva. Če nasprotna stranka nanj pristane, potem gre pač za dejstva, ki jih v pravdi ni treba dokazovati (214. člen ZPP). V nasprotnem primeru (in tako je bilo tudi v tej pravdi), pa je to le gradivo, s katerim stranka zastopa v postopku svojo dejansko tezo. Ta se v dokaznem postopku lahko nato potrdi ali pa propade - z vidika zagotovitve pravice do kontradiktornega sojenja je pomembno to, da je obravnavana. Tej zahtevi pa je bilo v tej pravdi v celoti zadoščeno. Dejanska teza, zastopana v tovrstnem trditvenem gradivu tožene stranke, je bila preizkušena s pomočjo neodvisnega izvedenca, postavljenega v skladu s pravili ZPP. Stališče revidenta, iz katerega smiselno izhaja, da bi si morali izvedensko mnenje ing. S. V. ter z njene strani predložena trditvena listina konkurirati v okviru dokazne ocene, je zato napačna. Tudi na ta način (poleg vseh ostalih izvedenih dokazov) je bila preizkušena in ovržena dejanska teza tožene stranke, da naj bi do oplazenja vozil tožnika in zavarovanca tožene stranke prišlo po tem, ko se je tožnik že zaletel v škarpo. Navsezadnje pa ni odveč pripomniti, da tožena stranka na izvedensko mnenje ing. S. V. ni imela pripomb (glej zapisnik o glavni obravnavi dne 1. oktobra 2002 - l.št. 56).

Tudi očitki o neskladju med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o izvedenskem mnenju ter samim izvedenskim mnenjem so netočni ter mejijo na šikanoznost. Na več ali manj enake navedbe je toženi stranki odgovorilo namreč že pritožbeno sodišče. Primerjava razlogov v sodbi sodišča druge stopnje in samega izvedenskega mnenja pa pokaže, da ni med njimi nikakršnega nasprotja, marveč ustrezna skladnost, ki jo najbolje ilustrira prav spodnja fotografija na 6. strani tega mnenja. Ta fotografija nazorno prikazuje, da odsek ceste še zdaleč ni raven, prav tako pa tudi izvedenec (prav nad navedeno fotografijo) ne govori o "popolni ravnini na večji razdalji", marveč o preglednosti. Sodišče druge stopnje, ki je povzelo takšno vsebino izvedenskega mnenja, tako nikakor ni zagrešilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje pa je navedlo tudi ustrezne razloge o tem, da levi vzvratni ogledali nista bili poškodovani, bil pa je poškodovan zadnji odbijač tožnikovega avtomobila. Ti razlogi so ustrezni, saj sprejemajo dejstvo, da izvedenec na to vprašanje ni znal odgovoriti. Drugačni ti razlogi v danem položaju niti ne bi mogli biti. Tisto, kar je pomembno, pa je to, da ta nerazjasnjena okoliščina sama po sebi ni pravno odločilno dejstvo. Pomembna je le kot okoliščina, na podlagi katerih sta tako izvedenec kot sodišče sklepala o krivdnem ravnanju tožene stranke in o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Sodišči sta navzlic tej nejasnosti povsem zanesljivo ugotovili, da je do škode prišlo zato, ker je zavarovanec tožene stranke vozil preko sredinske črte, zaradi česar sta se vozili oplazili in je tožnik nazadnje zletel v obcestno betonsko ograjo. Navzlic popolni dokazni oceni sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče toženi stranki vse to znova pojasnilo ter na drugi strani sodbe izrecno zapisalo: Možnost, da bi se zavarovanec tožene stranke zaletel v vozilo tožnika po njegovem trku v betonsko ograjo (kar je dejanska teza, ki je vseskozi zasleduje tožena stranka; op. rev. sodišča), je izključena, ker to ni v skladu z mestom, kjer so bili na cestišču najdeni drobci stekla in vidni sledovi vožnje tožnika po bankini nekaj metrov pred oplazenjem, ki so nastali zaradi njegovega umikanja nasproti vozečemu vozilu.

Ker uveljavljane bistvene kršitve postopka niso podane, sodišči prve in druge stopnje pa sta materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).