Jedro

Ker toženka ni dokazala, da se je tožnika bala in da je zato zamenjala ključavnico, obstaja motenje posesti zaradi zamenjave ključavnice in onemogočanja vstopa v stanovanje. Predlagani dokaz s poizvedbami na postaji policije pa je sodišče pravilno zavrnilo, saj je toženka sama izpovedala, da je prišla kriminalistka po tem, ko je bila ključavnica že zamenjana, in to zaradi drugega razloga, ne zaradi nasilja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mora toženka izročiti ključe novo nameščene ključavnice na vhodnih vratih stanovanja na ... ali pa odstraniti nameščeno ključavnico in namestiti staro ključavnico vhodnih vrat ter s tem tožeči stranki omogočiti nemoten dostop in neovirano uporabo stanovanja. Ugodilo je tudi prepovednemu zahtevku, da se toženi stranki prepoveduje motiti v bodoče posest tožeče stranke z nameščenjem nove ključavnice, preprečevanjem vstopa ali drugačnim poseganjem v posest z namenom, da se tožeči stranki onemogoči izvrševanje posesti. Naložilo je toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 339. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker ni izvedlo dokaza in tu je bilo tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zaslišanje policistke ali pridobitev njene izjave bi bistveno razjasnilo okoliščine glede nasilja in je bila toženka zato primorana zamenjati ključavnico. Uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP. Toženka je predlagala poizvedbe na policijski postaji (PP) o tem, kdaj je kriminalistka opravila informativni razgovor pri toženi stranki. Sodišče pa v 5. točki sklepa pojasnjuje, da ni bilo ugodeno predlogu zato, saj ta dokazni predlog ne bi pripomogel k ugotovitvi dejanskega stanja. S tem se toženka ne strinja. S tem ji ni bilo dano, da bi toženka lahko dokazala, da gre za dovoljeno samopomoč po 31. členu SPZ. Njeno ravnanje je bilo povzročeno zaradi strahu, samopomoč je bila takojšnja in nujna. Posledično je tudi materialno pravo zmotno ugotovljeno.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da zaslišanje policistke ni bilo podano kot dokazni predlog in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ponavlja, kaj je toženka sama povedala ob svojem zaslišanju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim ugovarjala, da je menjavo ključavnice izvršila, ker je tožnik v mesecu oktobru 2020 stopnjeval nasilje nad njo in otrokom in to v stanovanju, kjer toženka živi z otrokoma. Ugovarjala je, da je bila 3. 11. 2020 na informativnem razgovoru pri kriminalistki A. A. iz PP Bežigrad in med drugim tožena stranka navajala, da ji je kriminalistka svetovala, da naj takoj, če bo tožnik še grozil, pokliče 113 in da bodo policisti tožnikov prihod v stanovanje vzeli resno in posredovali. V odgovoru na tožbo je še zapisano, da je imel tožnik dopoldne 3. 11. stik z otrokoma, da je bila toženka prisotna in da mu je v parku Tivoli povedala, da je zaradi lastne varnosti in varnosti otrok dopoldne zamenjala ključavnico na vratih ter o tem obvestila PP Bežigrad. Trdila je tudi, da je šlo za menjavo ključavnice zaradi samozaščite in samopomoči, kar pomeni izključitev motitvenega ravnanja po SPZ-ju, kakor dokaz, pa je predlagala poizvedbe na PP Bežigrad o tem, kdaj je kriminalistka te postaje opravila informativni razgovor pri toženki doma (list. št. 44).

6. Nato je sodišče opravilo med drugim zaslišanje strank. Iz zaslišanja obeh strank je ugotovilo, da je pri kriminalistki šlo za neuradni obisk na prošnjo tožeče stranke v zvezi s krajo denarja. Sodišče prve stopnje je tudi sledilo navedbam toženke, ki je navajala, da je videla očeta z otrokoma v Tivoliju in bila zraven. Tožnik pa je izpovedal, da je prišel v stanovanje, ko je potekel rok za njegovo izselitev iz stanovanja po sodni poravnavi in da je v stanovanje prišel po tistem, ko je imel v Tivoliju stik z otroci. Toženka pa se je umaknila k svojim staršem, a je takoj po vikendu, ki ga je preživela pri starših, zamenjala ključavnico na vhodnih vratih in s tem preprečila tožniku vstop v stanovanje.

7. Iz dokazne ocene, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, je mogoče ugotoviti, da je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da ni bilo izkazanih pogojev za dovoljeno samopomoč. Sodišče ni verjelo toženki, da je zamenjala ključavnico, ker naj bi se pred tem tožnika bala. Niso bili izkazani pogoji iz člena 31 SPZ. Sodišče je celo ugotovilo, da so pred potekom desetmesečnega dogovorjenega odhoda tožnika iz stanovanja, hodili na izlete in ni bilo govora o tem, da bi se toženka tožnika bala v času zamenjave ključavnice. Toženka tudi ni vložila od sklenjene sodne poravnave naprej nobene prijave za nasilje na policijo ali na sodišče. Ko je menila, da je nasilje bilo, je podala to prijavo (9. 10. 2019). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zatrjevana samopomoč ni bila takojšnja. Toženka je izpovedala, da je tožeča stranka prihajala v stanovanje tudi v času pred 24. 10. 2020 in tudi kasneje, toženka pa je ključavnice zamenjala v začetku novembra.

8. Glede menjave ključavnice pa je tožena stranka trdila, da je zaradi ponavljajočih se groženj po posvetu s kriminalistko A. A. menjala ključavnico na vratih. Zaslišana kot stranka pa je povedala, da je šlo za neuradni obisk kriminalistke A. A. in to na prošnjo tožnika, ker so bili spori v zvezi s krajo denarja iz podjetja. Na list. št. 99 je izpovedala, da je istega dne, kot je zamenjala ključavnico, prišla k njej neuradno kriminalistka iz PP Bežigrad, ker jo je tožnik poklical in ji rekel, da je ukradla denar od firme. Izpovedala je tudi, da ji je takrat povedala, da je bil tožnik tam ravno tega dne in da je vse prebrskal in da je bil to eden od razlogov, da je zamenjala ključavnico.

9. Tako je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da se predlagani dokaz ne nanaša na pravno relevantno dejstvo dovoljene samopomoči. Če je bila ključavnica že zamenjana predno je prišla kriminalistka A. A., ni pravnorelevantni dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe na PP Bežigrad o tem, kdaj je kriminalistka te postaje opravila informativni razgovor pri toženki doma. Sodišče se je pravilno oprlo na izpovedbo toženke same in ta dokazni predlog zavrnilo.

10. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očita tudi relativno bistveno kršitev iz 7. in 212. člena ZPP, ker je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga nepravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedeni dokaz (zaslišanje toženke) in pravilno zavrnilo predlagani dokaz. Res je zapisalo, da je šlo tudi za ugotavljanje pravočasnosti tožbe. Vendar je toženka tudi to grajala in je sodišče ugotavljalo tudi to dejstvo. Ker pa je toženka izpovedala, da je bil razgovor s kriminalistko po tem, ko je bila ključavnica že zamenjana, pa ta dokazni predlog ni mogel biti relevanten za ugotavljanje obstoja pravnorelevantnega dejstva samopomoči. Toženka tudi ni dokazala svojih trditev, da bi ji pred zamenjavo ključavnice tožnik grozil. Sodišče je celo ugotovilo, da v času poravnavi, toženka tožnika ni več nikoli prijavila na policijo ali sodišče. Sodišče je tudi ugotovilo, da so v času pred zamenjavo ključavnice stiki med očetom in otroci potekali v tem stanovanju, da ni bila potrebna prisotnost tretje osebe, saj je to vlogo prevzela toženka in je ugotovilo, da so celo hodili na izlete. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da je dokazala utemeljeno samopomoč pri zamenjavi ključavnice. Med bivšima zakoncema so res bili spori in tudi prijava za družinsko nasilje, vendar je to v desetih mesecih izzvenelo in po desetih mesecih po sodni poravnavi se je tožnik lahko vrnil v stanovanje. Ključe je tudi ves čas imel ter tudi v stanovanje občasno prihajal. 11. Drugih elementov, ki so potrebni za ugotovitev motenja posesti po določbi 33. člena SPZ in 426. člena ZPP pritožba ne graja.

12. Tako je sodišče prve stopnje na pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitane absolutne in tudi ne relativnih kršitev določb ZPP. Vse to je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnik pa z navedbami iz odgovora ni pripomogel k rešitvi te zadeve.