Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Opis kaznivega dejanja še omogoča, kar pravilno poudarja državni tožilec, pravno vrednotenje in sklepanje o obstoju (ali neobstoju) kaznivih dejanj, ki se preganjata po uradni dolžnosti, ki nista bili storjeni, kar je zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe. Abstraktni zakonski tekst „kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje“, je v opisu dejanja konkretiziran z navedbami, iz katerih je mogoče sklepati na zakonske znake kaznivega dejanja.
Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 283. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.
1. Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženo A. Š. s sodbo z dne 7. 3. 2017 na podlagi določbe 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 8. 2017 zavrnilo pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.
2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 283. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ter na podlagi prvega in drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba prvega odstavka 283. člena KZ-1 na način iz 1. točke 372. člena.
3. Obdolžena A. Š. in njena zagovornica na zahtevo vrhovnega državnega tožilca nista odgovorili.
4. Kršitev kazenskega zakona vrhovni državni tožilec uveljavlja z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ocenili, da v opisu kaznivega dejanja niso ustrezno opisani in konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, in zato dejanje, ki se očita obdolženi A. Š., ni kaznivo dejanje. Poudarja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstva, s katerimi je bilo dejanje storjeno ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani pravni pojmi, to je zakonski znaki kaznivega dejanja, z dejstvi in okoliščinami, če je to mogoče in smiselno. Konkretizirati pomeni, izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravnorelevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zakonsko (v pomenu zgornje premise sodniškega silogizma) pravno opredeljeno kot: „kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil“. Pomembno je, da opis dejanja vsebuje dejstva in okoliščine kaznivega dejanja krive ovadbe, ni pa potrebno, da opis dejanja vsebuje, kot v obravnavanem primeru tudi zakonske znake kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin, torej dejanj, ki ju je obdolženka naznanila. Tako ekstenziven opis dejanja, kot ga zahtevata sodišči prve in druge stopnje, je po oceni državnega tožilca nepotreben, saj je bilo naznanjeno dejanje s pravno opredelitvijo in dodatnimi konkretnimi podatki dovolj določno označeno. V opisu dejanja v obtožnem aktu je bilo navedeno, kateri dejanji je obdolženka naznanila, da ju je storila G. V., da gre za dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, ter okoliščine, iz katerih izhaja, da je obdolženka vedela, da oseba, ki jo je naznanila, da je storila kaznivi dejanji, dejanj ni storila. Navedeno je, da je obdolženka prejela kupnino za svoji nepremičnini na podlagi sklenjenih kupoprodajnih pogodb v višini 320.000,00 EUR na podlagi menjalne pogodbe za družbo A., d.o.o. ter tako G. V. obdolženke ni niti ogoljufala niti ponaredila menjalne pogodbe z dne 3. 9. 2010. Takšen opis vsebuje vsa odločilna dejstva (spodnja premisa sodniškega silogizma), ki omogočajo ključne ugotovitve, da je obdolženka vedela, da G. V. naznanjenih (in katerih) dejanj ni storila in da je s tem kaznivo dejanje (krive ovadbe) storila sama kot ovaditeljica. Druge okoliščine, v katerih naj bi bilo naznanjeno kaznivo dejanje, niso odločilna dejstva pri kaznivem dejanju krive ovadbe, ampak so lahko predmet obrazložitve obtožnega akta, kolikor je to potrebno. Opis kaznivega dejanja je bil konkretiziran tako, da je omogočal pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju tako po krivem očitanega kaznivega dejanja, kot tudi kaznivega dejanja krive ovadbe in hkrati s tem uresničevanje pravice do obrambe.
5. Vrhovni državni tožilec utemeljeno poudarja, da morajo biti dejstva in okoliščine iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja, to je zakonski znaki kaznivega dejanja, v konkretnem delu opisa dejanja opisani in konkretizirani tako, da je dejanje označeno kot historični dogodek v svoji enkratnosti in neponovljivosti, z vsem, kar je potrebno, da se lahko obdolženec (obdolženka) zoper očitano dejanje brani in v okviru opisa kaznivega dejanja zagovarja. Kaznivo dejanje krive ovadbe kot zgornja premisa sodniškega silogizma, kar poudarja državni tožilec, je v kazenskem zakoniku opredeljeno z navedbami kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Sodišči prve in druge stopnje sta načeloma pravilno poudarili, da mora biti konkretiziran tudi zakonski znak, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje. Vendar pa sta sodišči nepravilno šteli, da v opisu dejanja v obtožnem aktu ta zakonski znak ni konkretiziran dovolj, da bi bilo mogoče dejanje označiti kot kaznivo dejanje oziroma da bi opis dejanja zadostil kriteriju, da so dovolj konkretizirana dejstva in okoliščine, ki dejanje opisujejo kot historični dogodek, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe, opisanega v kazenskem zakoniku. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo, torej da je potrebno konkretizirati in izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravnorelevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja (sodba I Ips 228/2007 z dne 28 .6. 2007, na katero se sklicuje državni tožilec, in druge). Opis dejanja v izpodbijani sodbi uvodoma navaja, da je obdolženka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru po pooblaščeni odvetniški družbi naznanila G. V., da je storila kaznivo dejanje goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki se preganjata po uradni dolžnosti. Opisana so torej dejstva in okoliščine, iz katerih je razvidno, da je bila kazenskega ovadba podana pri pristojnem državnem organu in navedena pravna opredelitev obeh dejanj, ki ju je obdolženka po svojih pooblaščencih naznanila. V nadaljnjem delu opisa dejanja pa je navedeno, da je obdolženka vedela, da kaznivih dejanj G. V. ni storila, saj je za svoji nepremičnini na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 2. 9. 2010 in 3. 10. 2010 od G. V. prejela kupnino v višini 320.000,00 EUR, na podlagi menjalne pogodbe za družbo A., d.o.o. in je torej G. V. ni ogoljufala in tudi ni ponaredila menjalne pogodbe z dne 3. 9. 2010. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da takšen opis ne zadosti kriterijem opisa kaznivega dejanja in konkretizacije dejstev in okoliščin, ki jih zahteva načelo zakonitosti v kazenskem pravu, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni. V opisu kaznivega dejanja izpodbijane pravnomočne sodbe se prepleta opis zavesti obdolženke, da kaznivi dejanji, ki ju je naznanila, nista bili storjeni, z opisom, za kateri dejanji je obdolženka podala krivo ovadbo. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je mogoče izluščiti po eni strani obdolženkino zavest in vedenje, da dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, nista bili storjeni, na drugi strani pa tudi, kateri kaznivi dejanji nista bili storjeni, torej, da je obdolženka prejela kupnino za stanovanje in da tako G. V. ni obdolženke ogoljufala oziroma spravila v zmoto (s tem, da ji ni izročila kupnine) niti ni ponaredila menjalne pogodbe z dne 3. 9. 2010, saj je bila kupnina plačana in njena podlaga je bila menjalna pogodba, ter da ta menjalna pogodba ni bila ponarejena. Takšen, sicer lakoničen opis kaznivega dejanja še v zadostni meri opisuje zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe, saj je iz njega razvidna konkretizacija dejstev in okoliščin, ki opisujejo, katero kaznivo dejanje je bilo naznanjeno, pa ni bilo storjeno, hkrati pa tudi opisuje dejstva in okoliščine o obdolženkinem vedenju, da kaznivi dejanji nista bili storjeni. Opis kaznivega dejanja še omogoča, kar pravilno poudarja državni tožilec, pravno vrednotenje in sklepanje o obstoju (ali neobstoju) kaznivih dejanj, ki se preganjata po uradni dolžnosti, ki nista bili storjeni, kar je zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe. Abstraktni zakonski tekst „kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje“, je v opisu dejanja konkretiziran z navedbami, iz katerih je mogoče sklepati na zakonske znake kaznivega dejanja.
6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi konkretizirani abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in je kaznivo dejanje dovolj označeno. Državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, ko sta obdolženko oprostili obtožbe iz razloga, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), prekršili določbo prvega odstavka 283. člena KZ-1 in tako kazenski zakon prekršili v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).
7. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženkino škodo, je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).