Jedro

Toženo stranko je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika zavezovala Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost, ki v 14. členu določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo naslednji kriteriji: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje delavca, socialno stanje delavca. Ni pravilno stališče tožene stranke, da ta ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz kolektivne pogodbe, ker je delovno razmerje dejansko prenehalo le tožniku. Dejstvo je, da je tožena stranka drugim sodelavcem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, torej gre tudi za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, saj ZDR-1 ne deli na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na odpoved s prenehanjem delovnega razmerja oziroma brez prenehanja delovnega razmerja, kot si to očitno zmotno tolmači tožena stranka. Tako je bila tožena stranka dolžna upoštevati kriterije iz kolektivne pogodbe za vse zaposlene v sicer ukinjenem odseku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... tožene stranke z dne 5. 1. 2016 nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2016, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 14. 4. 2017. III. Tožena stranka je dolžna tožnika za čas od 7. 3. 2016 do 14. 4. 2017 prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter mu za isti čas obračunati plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti, od pripadajočih zneskov plač oziroma razlik v plači odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto plače oziroma neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za prijavo v matično evidenco ZPIZ, za obračun in izplačilo plače s pripadki za dan 6. 3. 2016 in za obračun plač za prisojene obdobje brez zmanjšanja za prejeta denarna nadomestila iz naslova brezposelnosti, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 10.709,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila ter na navedeni znesek v roku 8 dni obračunati in odvesti davke in prispevke, pod izvršbo. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 19.451,79 EUR s pripadki, za plačilo prisojenega neto zneska denarnega povračila brez upoštevanja obračuna in plačila davkov in prispevkov na ta znesek in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska denarnega povračila od 6. 3. 2016 do izteka izpolnitvenega roka, se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 853,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del (I., II., III/1., IV/1. in V. točke) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka poudarja, da je sodišče pri svoji odločitvi povsem spregledalo specifično naravo procesa dela in samega dela pri toženi stranki, prav tako načina financiranja in razporejanja denarnih sredstev - predmetno zadevo je obravnavalo brez vsakršnega upoštevanja, da gre za raziskovalno, znanstveno delo, ki do delavca ne zahteva le izpolnjevanje zadanih nalog, pač pa veliko samostojnega dela, inovativnosti, poznavanja stroke, poleg tega pa tudi zaradi različnih načinov financiranja razporejanja sredstev poteka na poseben način in ni vedno skladno s poročilom o delu. To so potrdile tudi priče in zakoniti zastopnik tožene stranke. Sodišče je svojo odločitev zastavilo na zahtevah, ki jih v realnem življenju pri raziskovalnem delu ni mogoče izpolniti in so hkrati tudi v popolnem nasprotju z naravo tega dela oziroma bi ga celo onemogočili. Kljub pravilni ugotovitvi sodišča, da ukinitev Odseka A. predstavlja utemeljen poslovni razlog, sodišče v nadaljevanju diametralno zaključi, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da se z ukinitvijo Odseka A. obstoječa programska skupina B. prenese na Odsek C., da pa tožnik ni član te programske skupine, kar tudi dejansko drži. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj potrebe po njegovem delu ni bilo več. Pri izbiri tožnika kot presežnega delavca dejansko ni bil upoštevan kriterij članstva v programski skupini B., saj ta okoliščina ni bila šteta kot kriterij v smislu kriterija, ki je potreben za določitev presežnega delavca. Uporaba takega kriterija namreč ni bila potrebna, saj je zaradi ukinitve oddelka prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v tem oddelku. Je pa res, kakor je to izpovedal tudi zakoniti zastopnik, je bil razlog, da tožniku ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji kot vsem ostalim delavcem iz ukinjenega oddelka. Ob navedenem tožena stranka poudarja, da kot delodajalec ni bila dolžna uporabiti kakršnihkoli kriterijev pri določitvi delavcev, ki jim bo ponujena druga zaposlitev, saj ni vezana na nobena merila ali kriterije.

Napačna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik dejansko član programske skupine B. Navedeno namreč ne drži, priči D.D. in E.E. sta izpovedali, da tožnik dejansko ni bil član te programske skupine in da formalno članstvo v programski skupini ne izkazuje nujno tudi dejanskega članstva. Članstvo v tej skupini nikakor ne dokazuje omemba tožnikovega imena pri delu, navedenem na strani I programa F. ter pri programu mednarodne delavnice v Italiji - kakor je tožena stranka navedla, njegov prispevek pri navedenem ni posledica članstva tožnika v programski skupini B. Ker tožnik ni imel polnega števila ur v okviru izvajanja dela, ki bi ga opravljal, je bil iz razloga zagotovitve sredstev za njegovo financiranje, z manjšim obsegom ur voden tudi kot član te programske skupine, ni pa v njenem okviru deloval. Priča E.E. je izpovedal, da s tožnikom ni sodeloval, čeprav je bil vodja skupine. Sklicevanje sodišča na urno postavko tožnika (700 ur), upoštevajoč zgoraj opisan sistem delovanja tožene stranke ne more biti opora stališču, da je bil tožnik dejanski član te skupine. Tožena stranka je tožniku kot edinemu zaposlenemu v ukinjenem oddelku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker potrebe po njegovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Tako uporaba kriterijev ni bila potrebna, zaradi ukinitve oddelka je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v tem oddelku.

Prav tako ni nikakršne potrebe po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj je le-ta prenehala zakonito, pa tudi sicer okoliščine, ki jih sodišče našteva kot relevantne (19 let zaposlitve pri toženi stranki, izobrazba in starost) ne utemeljujejo denarno povračilo v višini 7 neto plač in gre za pretirano denarno povračilo. Tožnik nedvomno sodi med lažje zaposljiv kader, je moški, star 45 let in na vrhuncu svoje delovne sposobnosti. Tožnikove zaposlitvene možnosti so nedvomno zelo visoke, dejstvo, da zaposlitve še vedno nima, je tako verjetno posledica njegove neaktivnosti.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik v celoti sprejema obrazložitev izpodbijane sodbe, saj je le-ta materialnopravno pravilna, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče pa pri vodenju sodnega postopka ni zagrešilo nobene očitane kršitve procesnih zakonskih določb. V zvezi z zatrjevanji tožene stranke o tem, da je v posamezni programski skupini mogoče ločevati formalno in dejansko članstvo, je sodišče v obrazložitvi zavzelo pravilno stališče, da temu ni tako, zlasti pa je o tem najbolj verodostojno izpovedal predstavnik agencije G. H.H., vodja sektorja I., ki je poudaril, da v agenciji G. ne ločujejo med pojmom formalnega in dejanskega članstva. Izpostavil je tudi, da je organizacija, ki je kandidirala in pridobila finančna sredstva pri agenciji G. (tudi za toženo stranko veljajo enaka pravila), dolžna sproti ažurirati članstvo, torej črtati s seznama članov tiste, ki niso več v programu ali nove člane uvrstiti na seznam. Tudi tožena stranka je bila dolžna tako ravnati, saj bi bila v nasprotnem primeru njena ravnanja v neskladju z zakonskimi zahtevami. Izpovedba priče H.H. je bila prepričljiva, njegovo pričanje objektivno preverljivo, strokovno in nepristransko, tako da so bili očitki tožene stranke in njeno polemiziranje o formalnem in dejanskem članstvu neutemeljeni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi iz razloga, ker naj bi presežni postali vsi delavci, morala tožena stranka v isto kategorijo uvrstiti vse delavce in upoštevati kriterije iz 14. člena kolektivne pogodbe in ne odpustiti le tožnika. Prav tako je neutemeljena navedba tožene stranke, da kriterijev iz kolektivne pogodbe ni bila dolžna uporabiti pri določitvi delavcev, ki jim bo ponudila drugo zaposlitev, ker naj bi bila to prosta odločitev delodajalca. Več kot evidentno je, da se je tožena stranka poskušala tožnika znebiti zaradi osebnih nesoglasij in šikaniranja, ter da je gonja, ki jo je začela proti tožniku rezultirala z nezakonito odpovedjo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je na pravilno uporabljeno materialno pravo pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni in niso med seboj v nasprotju, sodišče pa je ob tem, ko je ugotovilo specifiko delovnega procesa ter financiranja tožene stranke iz sredstev agencije G., tudi jasno obrazložilo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika glede razveljavitve redne odpovedi iz poslovnega razloga.

7. Sodišče je izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika, direktorja tožene stranke J.J. in prič K.K., D.D., E.E., H.H., L.L., M.M. in N.N. ter prebralo listinske dokaze, ki sta jih predložili tožnik in tožena stranka ter prečitalo izpisa iz registra ZZZS. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno argumentacijo ter z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje, da je bila podana odpoved nezakonita in jo je sodišče razveljavilo ter ugotovilo trajanje delovnega razmerja za tožnika do 14. 4. 2017 in posledično naložilo toženi stranki prijavo v matično evidenco ZPIZ z obračunom bruto plač s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilom neto plače. Sodišče je tožniku priznalo tudi denarno povračilo v višini 10.709,37 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 19.451,79 EUR zavrnilo.

8. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu znanstveni sodelavec v organizacijski enoti Odsek A., pri čemer mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tako da je tožniku delovno razmerje prenehalo 6. 3. 2016. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 89. členu ureja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca med drugim prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer lahko delodajalec, skladno z določili drugega odstavka 89. člena ZDR-1, delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je ukinila Odsek A., in sicer iz razloga pomanjkanja projektov, pri čemer je bila programska skupina B. prenesena na Odsek C., vsem delavcem (razen tožniku) pa je bila ponujena zaposlitev pod spremenjenimi pogoji v Odseku C. 9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so za rešitev zadeve brezpredmetne navedbe o slabih odnosih v Odseku A., in ugotavlja, da je sodišče glede na to, da je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved obstajal, v nadaljevanju pravilno presojalo tudi, ali je tožena stranka prav tožniku pravilno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka v odpovedi navedla, da se z ukinitvijo Odseka A. obstoječa programska skupina B. prenese na Odsek C., da pa tožnik ni član te programske skupine, kar pomeni, da je tožena stranka kot kriterij upoštevala članstvo v programski skupini. Vsem ostalim delavcem v ukinjenem Odseku A. je bila ponujena pogodba o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, le za tožnika se je tožena stranka odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s prenehanjem delovnega razmerja, ostale sodelavce pa je tožena stranka prezaposlila. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bil tožnik formalni član prenesene programske skupine, kar je potrdil tako tožnik kot direktor tožene stranke J.J. in tudi priča E.E. Ob navedenem je priča H.H. (vodja sektorja I. pri agenciji G) izpovedal, da pri agenciji G. ne ločujejo med pojmoma formalnega in dejanskega članstva, pri čemer članstvo v skupini za raziskovalce pomeni tudi plačilo iz tega naslova, pri čemer je to plačilo le en del plače raziskovalca. Sama organizacija (tožena stranka), ki je kandidirala in pridobila finančna sredstva pri agenciji G. pa je dolžna sproti ažurirati članstvo in morebiti črtati iz seznama tiste člane, ki ne delajo na programu, in vnesti nove člane. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je bil tožnik aktivni član programske skupine B., v kateri je sodeloval s 700 urami, bil je tudi eden od treh ustanoviteljev Odseka A., ki je nastal iz Odseka O., ki se je razdelil na več manjših odsekov. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poleg formalnega članstva v programski skupini B. tudi aktivni član.

10. Toženo stranko je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika zavezovala Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost (Ur. l. RS, št. 45/1992 in nadalj. - kolektivna pogodba), ki pa v 14. členu določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo naslednji kriteriji: delovna uspešnost, strokovna izobrazba, usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti, delovne izkušnje, delovna doba, zdravstveno stanje delavca, socialno stanje delavca. Ob navedenem ni pravilno stališče tožene stranke, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz kolektivne pogodbe, ker je delovno razmerje dejansko prenehalo le tožniku. Dejstvo je, da je tožena stranka drugim sodelavcem podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, torej gre tudi za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, saj ZDR-1 ne deli na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na odpoved s prenehanjem delovnega razmerja oziroma brez prenehanja delovnega razmerja, kot si to očitno zmotno tolmači tožena stranka. Tako je bila tožena stranka dolžna upoštevati kriterije iz kolektivne pogodbe za vse zaposlene v sicer ukinjenem Odseku A. Kot to določa kolektivna pogodba v 23. členu, je delodajalec dolžan uporabiti kriterije v primeru, ko je v isto kategorijo uvrščenih več delavcev, med katerimi je potrebno določiti presežne delavce. V ukinjenem Odseku A. so bili zaposleni P.P., R.R. (delovno mesto projektni sodelavec V), E.E. (delovno mesto znanstveni sodelavec), S.S. (delovno mesto mladi raziskovalec) in Š.Š. (pomožni laboratorijski delavec II). Ker tožena stranka ni uporabila kriterijev, določenih v 14. členu kolektivne pogodbe, je podana odpoved nezakonita.

11. Ugotoviti je, da je sodišče razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 14. 4. 2017, to je z dnem zadnjega naroka za glavno obravnavo. Tožnik je v postopku predlagal, da v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče odloči na podlagi 118. člena ZDR-1, ki določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje ter prizna tožniku delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Višino denarnega povračila pa sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik od 1. 11. 1996 do 6. 3. 2016 zaposlen pri toženi stranki, to je več kot 19 let. Ob tem je bil od 7. 3. 2016 do 6. 12. 2016 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in prejemal nadomestilo plače. Tožnik je sicer star 45 let in ima doktorat znanosti, pri čemer pa je bilo v postopku izkazano, da druge zaposlitve tožnik še ni našel. Tožnik je bil relativno dolgo zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je bila tožnikova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo 1.529,91 EUR neto, tako da znaša denarno povračilo sedem plač 10.709,37 EUR neto.

12. Pritožbeno sodišče navaja, da je vpogledalo tudi v zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 252/2016 z dne 20. 10. 2016 zoper toženo stranko (Pdp 271/2016 z dne 23. 6. 2016 in I Pd 272/2015 z dne 26. 1. 2016) in ugotovilo, da je v predmetni zadevi sodišče odločalo o tožbenem zahtevku zoper toženo stranko, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je vsaka zadeva individualna odločitev in sodišče ni vezano na odločitev v drugi zadevi, pri čemer pa tudi poudarja, da so se stranke v sicer podobnih zadevah (odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) različno pravdale, torej je tudi odločitev sodišča lahko drugačna.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.