Jedro

Začasno odredbo na podlagi določila 442. člena ZPP v postopku zaradi motenja posesti lahko izda sodišče tudi zoper tožečo stranko.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne in se v tem delu potrdi sklep prvostopnega sodišča. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi, ki se glasi, da je dolžna odstraniti iz parc. št. 82, 131/2, 132/1 in 133 k.o. B. vse kole in ovire ter omogočiti tožencem vožnje, do pravnomočne rešitve motenjske pravde, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, da naj začasno prepove tožencem vožnje preko parcel tožnikov ter vsako drugo motenje posesti teh parcel. Ocenilo je, da toženci z vožnjami ne povzročajo nenadomestljive škode v smislu določila 442. člena ZPP.

Nadalje je presodilo, da bi taka škoda nastala tožencem zaradi opustitev voženj s traktorjem in priključki po spornih zemljiščih ter je prav tako na podlagi določila 442. člena ZPP začasno odredilo s sklepom, da sta tožnika dolžna odstraniti s svojih parcel kole in ovire, ki tožencem onemogočajo vožnje.

Zoper omenjena sklepa se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da naj višje sodišče napadena sklepa spremeni tako, da bo njenemu predlogu ugodilo ter zavrnilo predlog tožene stranke. Obstoji predvsem resna nevarnost, da bodo toženci še naprej na silo in samovoljno motili dosedanjo mirno posest tožnikov, kar je razlog za predlaganje začasne odredbe. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da zaradi takih dejanj ne bo nenadomestljive škode, če bo na zemljišču nastala nova pot, ki jo preje ni bilo. Prvotnega stanja neobstoja poti, potem ne bo mogoče dokazati. Vrednost zemljišča tožnikov bo izničena. Za predlog tožencev ni pravne podlage, ker je zavarovanje v tej pravdi mogoče uveljavljati le glede zahtevkov tožnikov zoper motenje njihove posesti.

Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče, tudi inštančno sodišče misli, da v tem primeru ni pogojev za začasno odredbo, ki jo predlagata tožnika. O nenadomestljivi škodi v tem primeru zaradi začasnega nadaljevanja spornih voženj s traktorji in njihovimi priključki, ne more biti govora. Tožeča stranka tega v pritožbi niti ne navaja, ker omenja predvsem druge razloge za predlagano začasno odredbo, ki pa jih v smislu določila 442. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Odločitev v pravdah zaradi motenja posesti je že zaradi narave teh pravd taka, da le začasno uredi sporno razmerje ter bosta pravdni stranki mogli predvsem v drugačni (petitorni) pravdi pred sodiščem trajneje rešiti medsebojne spore glede obstoja ali neobstoja sporne služne pravice voženj. V pravdah zaradi motenja posesti je zato pomembna hitrost postopka, kar bi moralo upoštevati prvo sodišče, ko je iz nejasnih razlogov odločalo le o začasnih odredbah, namesto o tožbenem zahtevku, po tem ko je na kraju samem izvajalo dokaze. Posebnost postopka v pravdah zaradi motenja posesti je namreč tudi ta, da lahko sodišče določi rok za izpolnitev obveznosti, ki se naložijo stranki, glede na okoliščine posameznega primera, iz tehtnih razlogov pa tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (prvi in tretji odstavek 443. člena ZPP).

Zoper sklep, ki ga izda sodišče v postopku zaradi motenja posesti, na podlagi določila 442. člena ZPP, po uradni dolžnosti, pa ni dopustna pritožba, kakršno je imela v tem primeru na voljo tožeča stranka zaradi zavrnitve njenega predloga. V pravdah zaradi motenja posesti sicer veljajo ostale določbe Zakona o pravdnem postopku, če v 28. poglavju tega zakona, ki ureja postopek v pravdah zaradi motenja posesti, ni posebnih določb, vendar je v tem poglavju določba, da zoper sklep o začasni odredbi, izdani na podlagi določila 442. člena ZPP, ni posebne pritožbe. Splošnejše določilo istega zakona, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe (prvi odstavek 378. člena ZPP), torej velja le za sklep o zavrnitvi predloga tožeče stranke. Pritožbo te stranke zoper izdano začasno odredbo je moralo zato zavreči drugostopno sodišče kot nedovoljeno, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (367. člen v zvezi s 381. členom ZPP).

Pomisleki tožeče stranke, da prvo sodišče začasne odredbe na podlagi določila 442. člena ZPP, na pobudo (predlog) tožene stranke zoper tožečo stranko sploh ne bi smelo izdati, po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Sklep prvega sodišča ni v nasprotju z določilom 442. člena ZPP, da izda sodišče po uradni dolžnosti tudi brez zaslišanja nasprotne stranke začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odvrne preteča nevarnost protipravne poškodbe ali prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda, zaradi česar lahko začasna odredba zadene tudi tožnika, posebno, če se v postopku izkaže njegovo viciozno ravnanje zoper toženo stranko.

Argument za tako stališče je v dejstvu, da sodišče izda tak sklep po uradni dolžnosti, čeprav na pobudo (predlog) ene stranke zoper nasprotno stranko, tudi če je ne zasliši in ne le na pobudo tožeče stranke (Karel Zupančič: Začasna odredba po 422. členu ZPP, Pravnik št. 1-3/67). Za izdajo začasne odredbe po členu 422 ZPP je odločilna okoliščina, da je s samolastnim posegom v posest nastopilo nevarno stanje, zaradi česar lahko sodišče obema strankama prepove opravljati posestna dejanja. Sodišče druge stopnje pa se v vprašanja utemeljenosti izdaje začasne odredbe zoper tožečo stranko v konkretnem primeru iz že navedenih razlogov ne more spuščati, ker jo je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper končni sklep (drugi odstavek 378. člena ZPP). Že iz napadenega sklepa pa je tudi razvidno, da so njegovi učinki omejeni na čas do pravnomočne rešitve motenjske pravde.