Jedro

Ker gre za spor med (oporočnima) dedičema in pritožnikoma, ki nista dediča, podlage za prekinitev zapuščinskega postopka na podlagi 212. člena ZD ni.

Pritožnika, ki sta volilojemnika in potencialna zakonita dediča zapustnice, trdita, da zapustnica z zapisom, da zapušča „vse svoje premično in nepremično premoženje“ svojima nečakoma, ni imela volje slednjima zapustiti tudi sporno nepremičnino (stanovanje), saj se je zavedala, da je dejanski lastnik le-te njen brat. Gre za spor po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD, ki terja prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev strank na pravdo.

Sodna praksa dopušča navajanje novih dejstev v pritožbi, če se ta nanašajo na uveljavljanje dedne pravice in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena na posledice prekluzije. Pritožnika je zastopal kvalificiran pooblaščenec, kar pa ne pomeni, da opozorilo o posledicah prekluzije ni bilo potrebno. Dejstva, ki jih pritožnika nista navajala v postopku na prvi stopnji, niso prepozna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končnim sklepom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščinsko premoženje po zapustnici spadata nepremičnini z ID znakom ...-235-10 in ...-598-91, denarna sredstva, terjatev do ZPIZ in osebni avto (točka I izreka). Za dediča tega premoženja je na podlagi oporoke razglasilo zapustničina nečaka A. A. in B. B., vsakega do ½, za volilojemnika, ki prejmeta vsak 10.000 EUR, pa nečaka D. D. in C. C. (točka II izreka).

2. Zoper odločitev vlagata pritožbo volilojemnika D. D. in C. C. V bistvenem navajata, da sodišče ne bi smelo izdati sklepa o dedovanju, ampak bi moralo postopek prekiniti zaradi spora o obsegu zapuščinskega premoženja. Ne glede na oporoko sta še vedno zakonita dediča. Ne glede na to pa bi sodišče moralo postopek prekiniti na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Opozarjata, da sta po razglasitvi oporoke ugovarjala, da zapustnica s spornim premoženjem z oporoko ni mogla razpolagati, saj se je zavedala, da je bil njegov dejanski lastnik brat E. E. Ni bila volja zapustnice, da ga zapusti oporočnima dedičema. Gre za spor o vsebini oporoke, kar terja prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Ker je sodišče na naroku postopek prekinilo, natančnejših naziranj v zvezi s tem nista dala.

3. Dediča sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. točka 212. člena ZD). Pri sporih o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je torej sodišče upravičeno prekiniti zapuščinski postopek zaradi ugotovitve sporne pravice v pravdi le, kadar je spor nastal med dediči. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

6. Pritožnika sta v tem zapuščinskem postopku volilojemnika in ne dediča. Volilo je oporočno naklonilo določene koristi osebi, ki je oporočitelj ne postavi za dediča in te osebe zato po volji oporočitelja ne moremo šteti za univerzalnega pravnega naslednika (glej drugi odstavek 85. člena ZD). Drži, da sta pritožnika (skupaj z obema oporočnima dedičema) tudi potencialna zakonita dediča zapustnice, vendar pa jima tudi to v konkretnem primeru ne daje položaja dedičev. Svoboda testiranja namreč zapustniku omogoča, da odstopi od zakonitega dednega reda ali da ga modificira. V kolikor obstaja oporoka, ima ta prednost pred zakonom kot dednim naslovom. Ker sta v konkretnem primeru oporočna dediča dediča vsega zapustničinega premoženja, pritožnika pa tudi nista nujna dediča, sklicevanje pritožnikov na zakon kot pravni naslov ne more biti upoštevno.

7. Ker gre po povedanem v obravnavanem primeru za spor med (oporočnima) dedičema in pritožnikoma, ki nista dediča, podlage za prekinitev zapuščinskega postopka na podlagi 212. člena ZD ni.

8. V nadaljevanju pritožbe pa pritožnika trdita tudi to, da zapustnica z zapisom, da zapušča „vse svoje premično in nepremično premoženje“ svojima nečakoma, ni imela volje slednjima zapustiti tudi sporno nepremičnino (stanovanje), saj se je zavedala, da je dejanski lastnik le-te njen brat. Ker tem trditvam oporočna dediča (kot je mogoče razbrati iz odgovora na pritožbo) nasprotujeta, je mogoč sklep, da je vsebina oporoke sporna. V kolikor bi se v pravdi izkazalo, da je trditev resnična, bi bilo to premoženje predmet zakonitega dedovanja, med zakonite dediče pa spadata tudi pritožnika. Od rešitve vprašanja, kakšna je vsebina oporoke, je torej odvisna pravica pritožnikov do dediščine. Gre torej za spor po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD, ki terja prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev strank na pravdo.

9. Glede na to, da gre pri zgoraj povzetih trditvah za nova dejstva, torej dejstva, ki jih pritožnika nista navajala v postopku na prvi stopnji, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da z njimi nista prepozna. Skladno s 163. členom ZD se sicer tudi v zapuščinskem postopku uporablja prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), a le smiselno in v obsegu, ki ustreza naravi tega postopka. Tako sodna praksa dopušča navajanje novih dejstev v pritožbi, če se ta nanašajo na uveljavljanje dedne pravice in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena na posledice prekluzije.1 Pritožnika je v konkretnem primeru sicer zastopal kvalificiran pooblaščenec, kar pa po presoji tega sodišča ne pomeni, da opozorilo o posledicah prekluzije ni bilo potrebno. Za drugačno stališče namreč ne v ZPP ne v ZD ni podlage.

10. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Sklep o dedovanju je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ni moglo spremeniti, saj bo zaradi sporne vsebine oporoke treba postopek najprej prekiniti in šele po končani pravdi izdati sklep o dedovanju.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

11. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej odločbe VSL II Cp 2289/2019, VSL I Cp 3283/2012, I Cp 568/2019 ter sklep VSK Cp 1048/2011.