Jedro

OZ v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.

Tožničino utemeljevanje utesnjenega zahtevka zgolj kot znižanje prvotnega (ki ga je brez podrobnejše razčlenitve postavila v višini računa za predmetno blago, izstavljenega njenemu končnemu kupcu) za razliko med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga dobavitelju in zaračunanimi ji stroški vračila tega blaga ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Dobropis ob vračilu blaga dobavitelju ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožnica imela v primeru toženkine izpolnitve pogodbe in ne odhodka v zvezi s takim prihodkom, niti tovrstnih odhodkov ne predstavljajo zaračunani stroški vračila blaga, konkretnih navedb o strošku nabave zadevnega blaga pa tožnica ni podala. Tožnica tako svoj zahtevek materialnopravno zmotno utemeljuje na razliki med pričakovanim prihodkom ob prodaji zadevnega blaga končnemu kupcu in izposlovanim prihodkom ob vračilu tega blaga dobavitelju ter ne na podlagi zgoraj izpostavljenih pravo relevantnih spremenljivkah, ki (kot sistemska celota) opredeljujejo pravno priznano izgubo dobička.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu (t. j. za znesek 3.559,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2018 dalje do plačila) zavrne; - v III. točki izreka pa spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.011,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 504,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 3.559,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, to je za plačilo zneska 2.332,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2018 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 293,19 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je pri toženi stranki naročila dostavo dveh paketov, v katerih je bilo 16 zimskih jaken in 16 zimskih hlač, svojemu kupcu v ZDA. Zaradi nepravočasne predložitve dokumenta Power of Attorney (POA) carinskim organom ZDA je paketoma potekel čas skladiščenja, tako da bi morala biti vrnjena tožeči stranki, pri tem pa sta se izgubila. Tožeča stranka trdi, da gre neuspešno dostavo paketov naslovniku (in posledično njuno izgubo) v celoti pripisati hudi malomarnosti tožene stranke. S tožbo je zahtevala povrnitev škode v višini prodajne cene zadevnega blaga, kot jo je sama zaračunala naslovniku (svojemu kupcu) z računom št. 17-300-000437 z dne 15. 11. 2017 - t. j. v znesku 5.891,47 EUR. Po vložitvi tožbe sta bila oba paketa vrnjena tožeči stranki, njune dostave pa ji tožena stranka ni zaračunala. Tožeča stranka je nato podala delni umik tožbe za znesek 2.332,20 EUR, ki ustreza razliki med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga njenemu dobavitelju (3.040,00 EUR) in s strani slednjega zaračunanimi ji stroški vračila teh artiklov (707,70 EUR). Utesnjeni zahtevek (3.559,27 EUR) po navedbah tožeče stranke predstavlja izgubljeni dobiček. Tožena stranka v delni umik tožbe ni privolila, zato je sodišče prve stopnje odločalo o prvotnem zahtevku. Tega je glede zneska 2.332,20 EUR zavrnilo, v preostanku - t. j. za znesek 3.559,27 EUR pa je sledilo utemeljitvi tožeče stranke in mu ugodilo.

6. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: 1.) kršitev pogodbene obveznosti, 2.) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, 3.) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter 4.) škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki (2. odstavek 239. člena in 240. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l., RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Kadar ni podan eden od teh elementov, je odškodninski zahtevek neutemeljen. Trditveno in dokazno breme glede obstoja protipravnosti (kršitve pogodbe), vzročne zveze in škode je na tožeči stranki, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, pa se domneva.1

7. OZ v 3. odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička (kot eni od oblik pravno priznane škode) upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna: izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški). Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.2

8. Tožničino utemeljevanje utesnjenega zahtevka zgolj kot znižanje prvotnega (ki ga je brez podrobnejše razčlenitve postavila v višini računa za predmetno blago, izstavljenega njenemu končnemu kupcu) za razliko med dobropisom ob vračilu zadevnega blaga dobavitelju in zaračunanimi ji stroški vračila tega blaga ne ustreza zgornji opredelitvi izgubljenega dobička. Dobropis ob vračilu blaga dobavitelju ne predstavlja prihodka, ki bi ga tožnica imela v primeru toženkine izpolnitve pogodbe in ne odhodka v zvez s takim prihodkom, niti tovrstnih odhodkov ne predstavljajo zaračunani stroški vračila blaga, konkretnih navedb o strošku nabave zadevnega blaga pa tožnica ni podala. Tožnica tako svoj zahtevek materialnopravno zmotno utemeljuje na razliki med pričakovanim prihodkom ob prodaji zadevnega blaga končnemu kupcu in izposlovanim prihodkom ob vračilu tega blaga dobavitelju ter ne na podlagi zgoraj izpostavljenih pravo relevantnih spremenljivkah, ki (kot sistemska celota) opredeljujejo pravno priznano izgubo dobička. Ker je na neustreznost tožničinih trditev o izgubljenem dobičku v zadostni meri opozorila že toženka v pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 20193 in bi torej tožnica (ki jo zastopa odvetniška družba) ob potrebni skrbnosti lahko dopolnila svoje navedbe,4 po oceni pritožbenega sodišča izvajanje materialnega procesnega vodstva v tej smeri ni bilo potrebno.5

9. Končno iz tožničinih trditev jasno ne izhaja niti morebitna navadna škoda (132. člen OZ), na kar je prav tako ustrezno opozorila toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 5.9.2019,6 pri čemer pa gre tudi sicer pritrditi toženkinim navedbam v tej isti vlogi (in ki jih ponavlja v pritožbi), da zgolj tožnici s strani dobavitelja izdan račun v zvezi s stroški prevoza in vračila blaga7 ne dokazuje zmanjšanja njenega premoženja.8

10. V obravnavanem primeru je tako potrebno zaključiti, da škoda, kot ena od nujnih predpostavk za utemeljenost odškodninskega zahtevka, ni podana. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožničin zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (smiselno 2. in 5. alineja 358. člena ter 1. odstavek 351. člena ZPP).

11. Glede na vse obrazloženo, vprašanje obstoja preostalih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru ni več odločilno, zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (III. točka izreka). Po ugoditvi njeni pritožbi je tožena stranka v zadevni pravdi v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožene stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami, OT, in sicer glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja sodišča prve stopnje (0,60 EUR)9). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 6. 2018 (tar. št. 19/1 OT), 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 7. 8. 2018 (tar. št. 19/1 OT), 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2019 (tar. št. 19/2 OT), 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/1 OT), 22 % DDV na odvetniške storitve (2. člen OT) ter stroške prevodov in poštnine v višini 78,08 EUR.10 Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za poročilo stranki, saj ne gre za samostojno storitev in je že zajeta v tar. št. 19/1 OT.11 Skupno tako stroški prvostopenjskega postopka tožene stranke, ki ji jih je tožeča stranka dolžna povrniti, znašajo 1.011,38 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 13. Ker je tožena stranka v celoti uspela s predmetno pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče prav tako odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, OT (in sicer glede na vrednost točke, veljavne v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR)12) in Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1). Priznalo ji je 375 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), materialne stroške v višini 2 % od vrednosti odvetniške storitve (11. člen OT), 22 % DDV na odvetniške stroške (2. člen OT) in sodno takso v višini 225,00 EUR (tar. št. 1121 taksne tarife ZST-1).13 Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za poročilo stranki, saj ne gre za samostojno storitev in je že zajeta v tar. št. 21/1 OT. Skupno znašajo pritožbeni stroški tožene stranke, ki ji jih je tožeča dolžna povrniti, 504,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta vsebinsko ni pripomogel k rešitvi zadeve in gre za nepotreben strošek (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).

1 Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 502/2017 z dne 1. 6. 2017 in opr. št. I Cpg 365/2012 z dne 18. 9. 2013. 2 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 62/2015 z dne 2. 6. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 17/2003 z dne 18.12.2003 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1672/2014 z dne 16. 7. 2014, opr. št. I Cpg 1554/2014 z dne 14. 1. 2015 in opr. št. I Cpg 220/2015 z dne 18. 2. 2015. 3 List. št. 61 do 63 spisa. 4 Npr. na prvem naroku za glavno obravnavo oziroma bi na njem lahko vsaj zaprosila za dodelitev roka za dopolnitev svojih navedb. 5 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 111/2011 z dne 25. 2. 2014, opr. št. III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013 in opr. št. II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1138/2015 z dne 24. 6. 2015, opr. št. II Cp 1954/2014 z dne 5. 11. 2014 in opr. št. II Cpg 384/2015 z dne 21. 7. 2015. 6 List. št. 61 do 63 spisa. 7 Plačilo tega računa je bilo med strankama vsekakor sporno (list. št. 62 spisa). 8 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1490/2018 z dne 16. 11. 2018, opr. št. I Cpg 79/2017 z dne 4. 9. 2018, opr. št. I Cpg 1251/2015 z dne 8. 12. 2015 in opr. št. I Cpg 766/2010 z dne 15. 9. 2010 ter sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 254/2015 z dne 1. 10. 2015. 9 Smiselno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 29/2019 z dne 23. 7. 2019. 10 Račun v prilogi B28 spisa. 11 Podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2419/2018 z dne 11. 3. 2019. 12 Smiselno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 29/2019 z dne 23. 7. 2019. 13 Red. št. 17 spisa.