Jedro

Jasno je, da nemožnost realizacije terjatve pogojuje nastanek škode, vendar pa pri tem ne gre za škodo iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pogojuje izdajo regulacijske začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagateljica predlagala v zavarovanje nedenarne terjatve prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ID znak: X-409/5-0, prepoved odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža v nominalnem znesku 109.159,57 EUR v družbi A. R. d.o.o. ter prepoved odtujitve in obremenitve osebnega vozila (I. točka izreka) ter odločilo, da sama krije svoje stroške postopka izdaje začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče R. L., iz razloga, ker naj predlagateljica ne bi navedla njegovega naslova. Naslov priče je bil naveden že v predlogu za razdružitev skupnega premoženja. Predlagano je bilo tudi zaslišanje babice T. R., ki bi izpovedala o tem, da ji je podarila znesek 10.000,00 EUR za nakup vozila BMW 525d, s čimer je bil plačan polog za nakup vozila preko leasinga. Nasprotni udeleženec je že razpolagal s skupnim premoženjem, ko je prodal vozilo BMW 525d in ves čas grozi, da bo prodal vse premoženje, tako da predlagateljica ne bo dobila ničesar. Predlagateljica je resno grožnjo izkazala že s tem, da je dokazala, da je nasprotni udeleženec dejansko prodal navedeno vozilo. V kolikor bi sodišče prve stopnje zaslišalo še predlagano pričo R. L., bi prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov, ko jih je naredilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Predlagateljica je tudi v zvezi z odtujevanjem premoženja navedla, kakšne spore bo morala v prihodnje sprožiti, v kolikor bo nasprotni udeleženec nadaljeval s prodajo skupnega premoženja. Z začasno odredbo je zgolj želela zavarovati svoje premoženjske interese. Meni, da je bistvo vsake začasne odredbe, da se začasno uredi razmerje na način, da bo uveljavljanje kasnejše terjatve olajšano oziroma, da se v konkretnem primeru prepreči sila in nastanek nenadomestljive škode in ne tega, da mora sila ali težko nadomestljiva škoda že nastati. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima predlagateljica do nasprotnega udeleženca še vedno denarno terjatev, če bi nasprotni udeleženec odsvojil premoženje in da zato nikakor ne gre za nenadomestljivo škodo. Predlagateljici je škoda s prodajo vozila že nastala in ji bo nastala tudi na drugem premoženju, v kolikor ga bo nasprotni udeleženec odsvojil. Zoper dobrovernega pridobitelja namreč predlagateljica nima nobenega zahtevka. Ostane ji samo še odškodninska tožba zoper nasprotnega udeleženca. V primeru da nasprotni udeleženec proda vse premoženje in zapravi ves denar, predlagateljica nima nobenega jamstva, da bo uspela z uveljavitvijo denarne terjatve zoper nasprotnega udeleženca. Nenadomestljivo škodo je predlagateljica utrpela že s tem, ko je nasprotni udeleženec razpolagal s stvarjo iz skupnega premoženja, ker mu tega na noben način ne more preprečiti, razen z izdajo predmetne začasne odredbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu predlagateljice za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Predlagateljica je s svojim predlogom zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja ter razdružitev le-tega. V zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda sodišče začasno odredbo, če upnik izkaže verjeten obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Verjetnost, da premoženje zajeto v predlogu predlagateljice, in ki je predmet začasne odredbe, sodi v skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, temelji na verjetni dejanski podlagi, da so bile pridobljene z delom v času trajanja zunajzakonske oziroma zakonske zveze pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Tak zaključek izkazuje izpisek iz zemljiške knjige za navedeno nepremičnino, izpisek iz sodnega registra za družbo A. R. d.o.o. in prometno dovoljenje za osebno vozilo. Vso našteto premoženje je bilo pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti (2004 do 2007) in zakonske skupnosti od 2007 do razpada v letu 2015. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlagateljica izkazala verjetnost obstoja terjatve, ki je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe.

6. Pri presoji drugega pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ se je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno postavilo na stališče, da je v predmetnem postopku možno presojati le pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe. Zmotno je zaključilo, da glede na predlagan način delitve - torej izplačila polovice vrednosti skupnega premoženja v denarju, predlagana začasna odredba ni ustrezna, ker ne more služiti zavarovanju.

7. Poleg verjetne izkazanosti obstoja terjatve mora namreč upnik za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe izkazati še eno izmed predpostavk naštetih v drugem in tretjem odstavku 272. člena ZIZ, ki določajo namen zavarovanja. Če upnik zatrjuje okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, obstoji predpostavka za izdajo zavarovalne začasne odredbe. Njen cilj je, da z določenimi posegi v premoženje ali druga sredstva, s katerimi dolžnik razpolaga, poveča možnosti, da bo upnik, ko mu bo omogočeno, da zahteva prisilno realizacijo svoje terjatve, lahko to terjatev v celoti realiziral oziroma zmanjšal nevarnosti, ki grozijo tej realizaciji.

8. Lahko pa upnik zatrjuje okoliščine, zaradi katerih je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Terjatve oziroma pravice strank lahko ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Takšnega namena pa ne more doseči tudi v primeru, če osebi, ki to varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane težko nadomestljiva škoda. Namen teh začasnih odredb je zato v ureditvi spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe) z namenom varstva obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode(1).

9. Upnik pa lahko predlaga izdajo začasne odredbe tudi, če izkaže okoliščine, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Po določbi tretjega odstavka 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

10. Predlagateljica je v predmetnem postopku zatrjevala, da je kot izključni lastnik v predlogu navedene nepremičnine, poslovnega deleža in osebnega vozila v javnih evidencah naveden nasprotni udeleženec, čeprav je bilo navedeno premoženje pridobljeno v času trajanja zunajzakonske oziroma zakonske zveze. Zatrjevala je, da je našteto premoženje skupno premoženje in da so deleži na skupnem premoženju enaki. Hkrati je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da, v v kolikor je nasprotni udeleženec ne bo hotel izplačati, želi na naštetem premoženju pridobiti solastniški delež. To pa bi ji nasprotni udeleženec z odtujitvijo premoženja onemogočil. 11. Iz podane trditvene podlage predlagateljice jasno izhaja, kakšne cilje zasleduje s predlagano začasno odredbo. S svojimi trditvami vzpostavlja okoliščine, ki ogrožajo korektno (dejansko) delitev skupnega premoženja. Zasleduje cilj delitve skupnega premoženja, ki se izvrši v nepravdnem postopku, ki ga je tudi že začela s tem, ko je vložila predlog za razdružitev skupnega premoženja. Res je, da je sicer predlagala, da se potem, ko se ugotovi, da prej našteto premoženje sodi v skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, delitev opravi tako, da pripada v celoti premoženje nasprotnemu udeležencu, ki predlagateljici izplača njen delež na skupnem premoženju v denarju, vendar pa se v skladu z določbami Zakona o nepravdnem postopku delitev stvari in skupnega premoženja prvenstveno opravi v nepravdnem postopku, pri čemer si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari. V skladu s 128. členom ZNP sodišče v postopku za delitev skupnega premoženja odloči, kateremu izmed udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje, kar pomeni, da sodišče ne odloči avtomatsko o izplačilu enega udeleženca. O tem, kateremu izmed udeležencev se dodelijo posamezne stvari, odloči sodišče glede na potrebe udeležencev in glede na njihove upravičene interese na posameznih stvareh, kot izhaja iz zakona ali iz namena posameznih stvari. Nadalje pa ZNP napotuje na smiselno uporabo določbe postopka za delitev stvari v solastnini po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ).

12. Na podlagi vloženega predloga za delitev je sodišče dolžno, upoštevajoč pri tem 70. člen SPZ, najprej ugotoviti, ali je možna fizična delitev. To je dolžno ugotoviti ne glede na to, kakšen način delitve je sicer predlagan. Res gre v konkretnem primeru za predlagalni postopek, vendar pa to ne pomeni, da ima zahtevek oziroma predlog, kako naj sodišče odloči, isti pomen kot v pravdnem postopku, to je, da je sodišče nanj vezano. V nepravdnem postopku gre namreč za postopek, ki ima drugačno naravo kot pravdni. V prvi vrsti predlagatelj v predlog ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanje, v katerem naj sodišče odloči ( 21. člen v zvezi s 128. členom ZNP). In v takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano.

13. Predlog seveda lahko vsebuje tudi predlog, kako naj sodišče odloči (konkretno na kakšen način naj se opravi delitev), vendar pa nanj sodišče ni vezano. Drugačno stališče prvega sodišča je tako zmotno in je tudi sicer v nasprotju z dikcijo 70. člena SPZ, ki opredeljuje način delitve. Iz tega določila jasno izhaja, da lahko udeleženci o načinu delitve (mimo vrstnega reda, ki ga sicer določa za primer sodne delitve) odločajo le v primeru, da o tem dosežejo sporazum. Če ga ne dosežejo, se sodišče na njihove predloge glede načina delitve ne sme ozirati, saj ga zakon zavezuje, da najprej poskuša doseči delitev v naravi. Šele, če to ni mogoče, lahko pride do delitve s prodajo in delitvijo izkupička.

14. V primeru, da bi nasprotni udeleženec odtujil skupno premoženje, bi predlagateljica z neizdajo začasne odredbe lahko izgubila učinkovito pravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. S tem bi bila izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve predlagateljice. S svojimi trditvami iz predloga za izdajo začasne odredbe je predlagateljica merila na izdajo zavarovalne začasne odredbe. Jasno je, da nemožnost realizacije terjatve pogojuje nastanek škode, vendar pa pri tem ne gre za škodo iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki pogojuje izdajo regulacijske začasne odredbe.

15. Kot izhaja iz trditev predlagateljice, je toženec že začel odtujevati skupno premoženje. Osebno vozilo, kupljeno na leasing(2), sicer res ne predstavlja pravno formalno gledano skupnega premoženja zakoncev, vendar pa ga zakonca jemljeta za svojega. Pri tem je potrebno upoštevati posebno naravo leasing pogodbe. Formalni lastnik avtomobila je leasingodajalca, že odplačani obroki leasinga pa predstavljajo nastanek skupnega premoženja. V ekonomskem pogledu je na podlagi plačanih obrokov prišlo do oblikovanja skupnega premoženja v delu, v katerem sta predlagateljica in nasprotna udeleženca avto že odplačala. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da vozilo, kupljeno na leasing, ne spada v skupno premoženja, zaradi česar nasprotni udeleženec ni razpolagal oziroma odsvojil skupnega premoženja, zmotno. Glede na trditveno podlago predlagateljice, ki navaja, da je nasprotni udeleženec grozil, da bo odtujil vso skupno premoženje, je nasprotni udeleženec s tem, ko je že odtujil vozilo, kupljeno na leasing, začel opravljati konkretna dejanja v smeri razpolaganja s skupnim premoženjem, iz katerih lahko izhaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve predlagateljice onemogočena ali precej otežena.

16. Sodišče prve stopnje bo moralo pod predpostavko, da torej vozilo, kupljeno na leasing, predstavlja del skupnega premoženja, glede na zgoraj obrazloženo, ugotavljati, ali je s tem konkretnim dejanjem nasprotni udeleženec povzročil nevarnost, da uveljavitev terjatve predlagateljice onemogočena ali precej otežena. V ta namen bo moralo tudi presoditi, ali bi bilo smiselno izvesti tudi s strani predlagateljice predlagane dokaze z zaslišanjem prič.

17. V zvezi s predlaganim zavarovanjem za osebno vozilo je predlagateljica predlagala vpis prepovedi odtujitve in obremenitve vozila pri pristojnem upravnem organu. Sodišče druge stopnje pripominja, da javno knjigo oziroma register iz 1. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ, ki je namenjena vpisu pravno pomembnih dejstev za pravni promet, predstavlja glede vozil register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES. Po spremembi Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (Ur. l. RS, št. 62/2011) se v ta register vpisujejo tudi motorna vozila, katerih odtujitev in obremenitev je prepovedana z začasno odredbo, saj je bila s to spremembo spremenjena 3. točka četrtega odstavka 9. člena uredbe.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : Sklep II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008. Op. št. (2) : Leasing pogodba za nakup avtomobila je bila sklenjena tekom trajanja zakonske zveze, zato gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, za katerega udeleženca v razmerju do tretjih odgovarjata solidarno.