Jedro

Tožena stranka je odpoved podala zaradi organizacijskega razloga, ker je tožnikovo delo prenesla na zunanjega izvajalca. Zaradi takšnega organizacijskega razloga pa je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 7. 2009 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama dne 4. 2. 2009, ni prenehala veljati in delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe pozvati tožečo stranko nazaj na delo in za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitve dalje do vrnitve na delo, prijaviti za tožečo stranko v matični evidenci pri ZPIZ podatke o delovni dobi in vse druge v matični evidenci ZPIZ vsebovane podatke ter ji za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe tožeči stranki za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vračila na delo obračunati bruto znesek nadomestila plače in plačati iz tega naslova vse davke in prispevke s pripadajočimi obrestmi ter ji izplačati vse mesečne zneske neto nadomestil plač v višini, kot če bi tožeča stranka delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega neto zneska od vsakega 18. dne v posameznem mesecu dalje, do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, odmerjene po sodišču, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru z zakonskimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške prevoda izjave direktorjev v francoski jezik v višini 131,37 EUR, v roku 8 dni, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka).

Zoper odločitev v točki I. in II izreka, to je zoper zavrnilni del sodbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 339. člena. ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za njihovo plačilo dalje do plačila, pri čemer poleg že priglašenih stroškov priglaša tudi stroške pritožbenega postopka, kot izhajajo iz stroškovnika. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodbe o tem, kaj je predstavljajo odpovedni razlog, v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bili razlogi za odpoved slabi poslovni rezultati in nedoseganje poslovnega izida v prvih petih mesecih leta 2009, ta ugotovitev pa je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je direktor toženca priči S.P. konec leta 2008 povedal, da je zaradi potrebe po znižanju stroškov delovno mesto tožeče stranke potrebno ukiniti (zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe). Če je tožena stranka konec leta 2008 zaradi potrebe po znižanju stroškov ugotovila, da mora ukiniti delovno mesto tožnika, potem razlog za izredno odpoved ni mogel biti posledica slabih poslovnih rezultatov v prvih petih mesecih leta 2009. Napačen je tudi zaključek o pravočasnosti odpovedi oziroma so si razlogi v tem vprašanju v medsebojnem nasprotju. Če je razlog za odpoved nastal konec leta 2008, to pomeni 31. 12. 2008 ali prej, potem odpoved, ki je bila dana 9. 7. 2009, ni bila pravočasna v smislu šest mesečnega roka 6. odstavka 88. člena ZDR, ker je ta rok potekel 30. 6. 2009. Razlogi o odločilnih dejstvih, kaj je bil razlog odpovedi, kdaj je nastal in ali je bila odpoved pravočasna, so torej v očitnem medsebojnem nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka in posledično utemeljen pritožbeni razlog. Tožnik na podlagi obvestila o nameravani odpovedi ni mogel vedeti, kaj pomeni, oziroma o nameravani odpovedi ni bil ustrezno obveščen, saj pogodba z dne 4. 2. 2009 ni bila sklenjena za delovno mesto avtomobilski servisni specialist. Za to delovno mesto je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 29. 10. 2004, dne 4. 2. 2009 pa je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični servisni asistent. Ko je podpisal to pogodbo, na njej ni bilo podpisa tožene stranke, saj je izvoda pogodbe vrnil, nikoli pa ni prejel s strani tožene stranke podpisanega izvoda te pogodbe. S strani obeh strank podpisano pogodbo z dne 4. 2. 2009 je prejel šele v pravdi, ko jo je v spis vložila tožena stranka. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri delovnih mestih po obeh pogodbah navedba za enaka dela in naloge, v tem delu je torej dejansko stanje ugotovljeno napačno. Sodišče je ta zaključek oprlo na izpoved priče S.P., pri tem pa je spregledalo, da je izpoved očitno v nasprotju z listinskimi dokumenti v spisu, konkretno s pogodbami o zaposlitvi za 29. 10. 2004 in z dne 4. 2. 2009. Obe pogodbi v točki 2 vsebujeta opredelitev del in nalog za delovno mesto, za katero sta bili sklenjeni. Primerjava obeh točk pokaže, da pri navedenih delovnim mestih ni šlo za enaka dela in naloge, pač pa so se dela in naloge le deloma pokrivale. Dela in naloge po prvi pogodbi vsebujejo sedem sklopov, po drugi pa enajst sklopov, pri čemer so samo štirje sklopi v obeh pogodbah enaki. Skoraj 2/3 del in nalog po drugi pogodbi je torej bodisi novih ali pa različnih od teh in nalog po prvi pogodbi. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za enaka dela in naloge po obeh pogodbah o zaposlitvi. Tudi če je šlo v obvestilu zgolj za pomoto, je bila glede na ostale okoliščine primerna posledica te pomote dejstvo, da tožnik zaradi tega ni vedel, katera pogodba sploh velja in katero pogodbo tožena stranka namerava odpovedati. Ne strinja se tudi s tem, da naj bi obstajal utemeljen odpovedni razlog. Obseg poslovanja se pri toženi stranki v prvih petih mesecih ni zmanjšal, zaključek o realizaciji poslovnega plana v zelo nizkem odstotku pa temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitve o obsegu poslovanja tožene stranke je sodišče oprlo na podatke v sklepu toženca z dne 15. 6. 2009 (priloga B3). V tem sklepu so v zvezi z obsegom poslovanja toženca navedene številke o številu realiziranih novih vozil in o vrnjenih vozilih. Na podlagi teh podatkov in podatkov o stanju voznega parka pa je mogoče posredno sklepati tudi na velikost voznega parka tožene stranke po stanju na dan 31. 5. 2009. Po nobenem od navedenih kriterijev se obseg poslovanja tožencu v prvih petih mesecih leta 2009 ni zmanjšal. Realizacija novih vozil je bila vsak mesec večja in sicer januarja 2009 je bilo 59 novih vozil, maja 2009 pa 96 novih vozil, skupaj je bilo realiziranih 104 novih vozil, vrnjenih pa je bilo v istem obdobju 96, kar pomeni, da se je vozni park tožene stranke povečal za 8 vozil. Vsi navedeni parametri poslovanja tožene stranke so bili torej po njenih lastnih podatkih naraščajoči. Tudi priča S.P. je izpovedal, da se je prodaja v relevantnem obdobju 2009 minimalno povečala, drugih parametrih pa tožena stranka v letu 2009 ni navedla. Zaključek sodišča o zmanjšanju obsega poslovanja pri toženi stranki v prvih petih mesecih je v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi in celo v nasprotju z navedbami tožene stranke, in je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Kot ekonomski razlog, ki naj bi bil podan, sodišče prve stopnje navaja tudi realizacijo poslovnega plana v prvih petih mesecih leta 2009 v zelo nizkem odstotku, torej nedoseganje poslovnega plana. Tak zaključek pa temelji zgolj na številkah, ki so navedene v sklepu z dne 15. 6. 2009, torej dejansko samo na navedbah tožene stranke, ki razen sklepa za svoj poslovni plan ni predložila niti predlagala nobenega drugega dokaza. Zaključek sodišča o tem, da je bil njen plan realiziran 27,73 %, je zato napačen, oziroma je dejansko stanje s tem v zvezi nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno utemeljen poslovni razlog. Če bi tožena stranka v svojem sklepu na primer zapisala, da je planirala 10 krat večjo prodajo, torej 3750 vozil, bi sodišče štelo kot dokazano, da je bil poslovni plan dosežen v 10 krat manjšem obsegu, torej samo 2,77 %. Skratka, če se kot dokaz zadoščajo samo številke v dokumentih, ki jih pripravi tožena stranka, ta lahko brez težav predloži in pripravi dokaz, ki ustreza njenim interesom v pravdi. Zato poudarja, da je pri odločanju obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved sodišče obšlo vprašanje ekonomske utemeljenosti poslovnega plana tožene stranke ter v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Povzema, da je tožena stranka, kot izhaja iz podatkov v sklepu z dne 15. 6. 2009, za leto 2009 načrtovala skoraj 300 % preseg realizacije poslovanja iz leta 2008, pri čemer naj bi več kot 86 % celotnega plana za leto 2009 dosegla v prvih petih mesecih leta 2009. Tak plan je brez realne ekonomske podlage, ker je neuresničljiv oziroma ni ekonomsko utemeljen ter ne more predstavljati utemeljenega odpovednega razloga. Meni, da bi moral biti tudi delavec pravočasno seznanjen s poslovnim planom, če je njegovo doseganje pomeni ohranitev njegovega delovnega mesta. Nadalje navaja, da je lahko vprašanje ekonomske utemeljenosti poslovnega plana ena od bistvenih vprašanj v tej pravdi, saj lahko le nedoseganje ekonomsko utemeljenega poslovnega plana predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v obrazložitvi tudi ni navedlo, zakaj kot relevantno šteje vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki konec leta 2008 ponudila delo vodje poprodaje in servisnega koordinatorja. Je pa tudi v zvezi s tem dejstvom dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je na podlagi izpovedbe priče S.P. v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka konec leta 2008 tožeči stranki ponudila obe delovni mesti. To ni res, saj je bila edina ponudba, ki je tožeča stranka prejela za delovno mesto tehničnega servisnega asistenta, ki jo je 4. 2. 2009 tudi sprejela in podpisala pogodbo. Da je izpoved priče S.P. neresnična, kažejo tudi navedbe tožene stranke, ki je v vlogi z dne 28. 12. 2009 navedla, da je na področju vodje poprodaje potrebovala vodilno osebnost z managerskimi sposobnostmi in specifičnimi izkušnjami, s katerimi tožnik ne razpolaga, zato tožniku tudi ni mogla ponuditi (primerjaj 1. odst. 8. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 28. 12. 2009). Tožena stranka torej ni ponudila nobene druge zaposlitve, razen zaposlitve za delovno mesto, zato je dejansko stanje v tem vprašanju napačno ugotovljeno. Sodišče je zaključek, da dela, ki sta ga potem opravljala na novo zaposlena delavca I.K. in I.O., ne sovpadajo z delovnimi nalogami tehničnega servisnega asistenta, utemeljevalo s pogodbo o zaposlitvi, ki je bila predložena samo v angleškem jeziku, brez overjenega prevoda v slovenski jezik, ki gleda na to, da gre za listino v tujem jeziku, ne more predstavljati dokaza v tem pravdnem postopku. Ta pomanjkljivost je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče na podlagi tega dokaza prišlo do napačnega zaključka o relevantnem dejanskem stanju. Zato ta kršitev predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je v delu poprodaje, kjer je delala tožeča stranka, v prvi polovici leta 2009 zaposlila dva nova sodelavca in s tem število zaposlenih na tem oddelku povečala za 40 %. Tožniku pa v tem obdobju zaradi domnevno zmanjšanega obsega poslovanja odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi potreb po racionalizaciji. Del tožnikovih del in nalog je prenesla na novo zaposlena delavca I.K., v istem obdobju pa je dodatno zaposlovala tudi na drugih oddelkih. Tožnik je bil edini delavec, ki mu je bila v letu 2009 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Številke o poslovanju v prvih petih mesecih, ki jih je tožena stranka navedla v sklepu 15. 6. 2009, dokazujejo, da je bil obseg poslovanja v tem obdobju naraščajoč. Povzema, da če bi sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo bi moralo ugotoviti naslednja relevantna dejstva: odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravočasna, tožeča stranka o odpovedi ni bila ustrezno obveščena; obseg poslovanja tožene stranke se v prvih petih mesecih leta 2009 ni zmanjšal, ampak povečal; poslovni plan za leto 2009, tudi če je bil tak kot izhaja iz sklepa z dne 15. 6. 2009, kar sicer ni bilo dokazano, ni bil ekonomsko utemeljen, tožeča stranka pa do te pravde s tem planom sploh ni bila seznanjena, zato nizek odstotek realizacije takega poslovnega plana ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; v času, ko je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je na oddelku poprodaje hkrati na novo zaposlovala (povečanje za 40 %), pa tudi na drugih oddelkih, kar kaže na to, da stroškov poslovanja ni zmanjševala; del nalog tožeče stranke je prenesla na delavca I.K., kar pomeni, da je na novo zaposleni delavec opravljal delovne naloge ukinjenega delovnega mesta; v obdobju, ko je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi (julij 2009) in vse do začetka leta 2010, je na svoji spletni strani objavljala oglase zaradi večjega obsega poslovanja in iskala nove sodelavce. Vse kaže na to, da utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni podan.

Del svojih ugotovitev o dejanskem stanju je sodišče prve stopnje oprlo na nezakonit dokaz, listino v tujem jeziku, brez overjenega prevoda. Vsebino te listine sodišče je napačno ugotovilo, kar pomeni, da je ta kršitev pravil pravdnega postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik je dopolnil pritožbo ter opozoril, da se v odgovoru na pritožbo tožena stranka sklicuje na dokaze, ki jih v postopku ni predložila ali jih sodišče ni izvedlo, njene navedbe o relevantnih dejstvih v odgovoru na pritožbe pa so drugačne od njenih navedb o istih dejstvih, ki jih je podala med postopkom na prvi stopnji. Izpostavlja, da je med postopkom na prvi stopnji tožena stranka navajala, da tožnik za delovno mesto vodje poprodaje ni bil usposobljen in mu zato tega delovnega mesta ni mogla ponuditi. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da mu je bilo to delovno mesto ponujeno, ki pa ga je odklonil. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Dopolnitve pritožbe sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj je bila podana po poteku pritožbenega roka.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ki si med seboj ne nasprotujejo, sodbo pa je tudi mogoče v celoti preizkusiti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bi sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, to je neprevedeno izjavo tedanjega direktorja tožene stranke, saj sodba temelji na dovoljenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in pravilno dokazno ocenilo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka dne 15. 6. 2009 ugotovila in odločila (priloga B8), da je trend financiranja in izdobave novih vozil kupcem upadajoč, zaradi česar ni več potrebe po delu delavca, ki dela na delovnem mestu tehnični servisni asistent in da se bo trenutno ta dela predalo v izvedbo zunanjemu pogodbenemu izvajalcu. Svojo odločitev je tožena stranka torej utemeljila s poslovnim (nedoseganje plana prodaje) in organizacijskim (angažiranje zunanjega izvajalca) razlogom, ki oba utemeljujeta obstoj poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje to ugotovitev sprejelo na podlagi zgoraj citirane listine ter zaslišanja priče S.P., ki je izpovedal, da se je tožnikovo delo prevzel zunanji izvajalec F.G., s.p., sodba torej ne temelji na neprevedeni listini, pogodbi o zaposlitvi za delavca I.K., zato dokazna ocena ni sprejeta na podlagi nedovoljenih dokazov.

Ker je bila odločitev direktorja sprejeta 15. 6. 2009, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana dne 9. 7. 2009 (priloga A7), tožena stranka ni kršila roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V tem kontekstu ni odločilna izpoved priče S.P., da naj bi direktor tožene stranke že v decembru 2008 govoril o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta. Takrat dokončna odločitev o tem ni bila sprejeta, temveč kasneje, dne 15. 6. 2009, kot to izhaja iz zgoraj navedenega, zato ni mogoče šteti, kot to zmotno meni pritožba, da je rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR pričel teči najkasneje 1. 1. 2009. Tožnik nadalje v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni bil pravilno obveščen o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu 4. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik vedel, da mu tožena stranka namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 2. 2009 (obvestilo z dne 24. 6. 2009 – priloga A5), ki se nanaša na delovno mesto „tehnični servisni asistent“, čeprav je tožena stranka v obvestilu navedla delovno mesto „tehnični servisni specialist“, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 10. 2004. Bistvena je opredelitev datuma (nove) pogodbe z dne 4. 2. 2009, ki se je tudi izvrševala, zato tožena stranka ni zagrešila postopkovnih kršitev v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obseg poslovanja tožene stranke ter na ekonomsko upravičenost oziroma (ne)realnost sprejetega poslovnega plana za leto 2009, je potrebno ugotoviti, da je nedoseganje plana opredeljeno v odločitvi direktorja tožene stranke z dne 15. 6. 2009, sodišče pa nima zakonske podlage za oceno, ali je tak plan sploh poslovno izvedljiv. Sicer pa je, glede na zgoraj obrazloženo, bistveno tudi to, da je šlo (tudi) za organizacijsko odločitev o izročitvi tožnikovega dela zunanjemu izvajalcu, zato bi bil podan poslovni razlog tudi v primeru, ko bi tožena stranka dosegala tak, po mnenju tožnika, povsem nerealen plan. V tem smislu torej toženi stranki ni mogoče očitati, da bi s povsem nerazumnim planiranjem dosegla podlago za poslovni razlog in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato tudi ni utemeljeno zavzemanje tožnika, da bi moral biti s takšnim planom seznanjen, če je njegovo doseganje v takšni meri vplivalo na odločitev tožene stranke o obstoju poslovnega razloga.

Tožena stranka je tudi dokazala, da je bilo tožniku v letu 2008 ponujeno delovno mesto vodje servisnega centra, kar je tožnik odklonil. To pa tudi ni odločilno v smislu obstoja poslovnega razloga, ki je nastal v letu 2009, saj del, kot jih opravljal tožnik, po ukinitvi njegovega delovnega mesta ni v celoti opravljal noben drug delavec, oziroma tožena stranka ni zaposlovala novih delavcev za opravljanje del, ki jih je prej opravljal. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, sta bila navedena delavca I.O. in I.K. zadolžena za druga področja in sicer za servis in poprodajo, torej njuna zaposlitev ni vplivala na utemeljenost poslovnega razloga in na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi glede navedb, da naj bi tožena stranka na spletu objavljala razpis za prosta delovna mesta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili oglasi na spletu že starejšega datuma, torej da niso bili aktualni in da so ostali na internetu, čeprav dejansko niso bili več aktualni in torej tožena stranka ni objavljala novih delovnih mest. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.