Jedro

Kadar se med elemente, ki so soprispevali k nastanku škode, vključijo posebne lastnosti ali stanja samega oškodovanca, je treba natančno raziskati vse okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode, saj te okoliščine lahko predstavljajo enega od več pravno relevantnih vzrokov. Višina odškodnine: 500.000,00 SIT (TB: 50.000,00 SIT, STRAH: 200.000,00 SIT, ZŽA: 250.000,00 SIT)

Izrek

Pritožbi druge tožene stranke S. d.d., Ljubljana, ....., se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko (v točki 1 in 3 izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko zavrne. Pritožbi tožeče in prve tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu (v točki 1 in 3 izreka, kolikor se nanašata na prvo toženo stranko, in v točki 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obe toženi stranki tožniku nerazdelno dolžni plačati znesek 500.065,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 500.000,00 SIT od 24.11.1999 dalje do plačila, od zneska 65,01 SIT pa od 1.9.1989 dalje do plačila, vse v 15 dneh (točka 1 izreka). Znesek 500.000,00 SIT predstavlja plačilo nepremoženjske škode, in sicer 50.000,00 SIT za telesne bolečine, 200.000,00 SIT za strah in 250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, znesek 65,01 SIT z obrestmi pa plačilo premoženjske škode. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku pravdne stroške v znesku 172.217,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1999 dalje do plačila. Zoper to sodbo so se pritožili tožnik in obe toženi stranki. Druga tožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zoper njo tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je za posledice obravnavanega dogodka odgovorna tudi druga tožena stranka, in to po načelih krivdne odgovornosti, pri tem pa ne pojasni, v čem je krivda druge toženke oziroma česa ni storila, pa bi morala. Sodišče le pavšalno navaja, da je kot izvajalec bila dolžna zagotoviti potrebne pogoje za varstvo pri delu v skladu z zakonom in splošnim aktom, pri tem pa ne pove, katere obveznosti iz teh aktov ni izpolnila. Način zavarovanja gradbišča, kot je bil med strankami tekom postopka nesporen, je upoštevaje zakonske predpise zadostna in ustrezna oblika zavarovanja tovrstnega gradbišča. Sodna presoja o neustreznem zavarovanju gradbišča kot krivdnem razlogu za odgovornost bi vzdržala le tedaj, če bi tožeča stranka jasno navedla, katerih konkretnih ukrepov varstva pri delu, ki so predpisani, in ki so del stroke ter vestnosti, druga tožena stranka ni zagotovila. Takšne opustitve bi sodišče moralo presoditi konkretno in jih v smislu krivdnega ravnanja opredeliti tudi kar zadeva kršitve zakonskih in drugih predpisov. Očitek, da druga tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, češ da na gradbišču ni bilo ovir, ki bi preprečevale dostop nepooblaščenim osebam in " da ni ravnala s takšno pozornostjo, kot se od nje pričakuje", temelji le na izpovedbi priče Z. A., ki najbrž ni priča, ki bi utemeljeno lahko presojala ustreznost zavarovanja gradbišča. Druga tožena stranka je usposobljen gradbeni izvajalec, ki vsa dela opravlja na podlagi zahtevnih verifikacij, tako tudi plana varstva pri delu, ki je sprotno nadzorovan s strani zunanjih institucij in tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Dogodek, ki se je zgodil, ne sodi med pričakovane možne škodne dogodke (kot to razloguje sodišče), saj je za varovanje živali zavezan njihov lastnik. Ob tem je navedba, da "je postavitev ovir in zagotavljanje posebnega nadzora, kjer je pričakovati vstop nepooblaščenih oseb na gradbišče, temeljna naloga druge tožene stranke" vse prej kot tehtna, ob dejstvu, da je na gradbišče zašel nenadzorovan pes. Podrejeno druga tožena stranka nasprotuje tudi višini odškodnine, ki po vseh elementih ne ustreza dejanskemu obsegu škode in odškodninam v podobnih primerih. Prva tožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz zdravstvene dokumentacije, izpovedi tožnika in priče S. I. prepričljivo izhaja, da je pes dejansko ugriznil tožnika, dodatno pa to potrjuje strgana hlačnica. Sodišče pri tem ne upošteva zapisnika policije, ki je bil napravljen neposredno po dogodku na kraju samem, iz katerega je razvidno, da pes tožnika ni ugriznil, temveč da je tožnik dobil poškodbe zaradi padca, ko se je ustrašil psa. Če bi pes ugriznil tožnika, bi moral biti pes poslan na opazovanje zaradi suma stekline. Upoštevan tudi ni zapis kirurga, da s telesnega stališča ne najde nobenih posledic poškodbe oziroma pasjega ugriza. Sodišče tudi ne upošteva izpovedbe vrhunskega kinologa M. Z., ki je na obravnavi dne 26.1.1993 izpovedal, da tako treniran pes nikoli ne reagira brez povelja in izrecnega ogrožanja (ni razjasnjeno, ali je tožnik psa morebiti ogrožal ali izzval), prav tako pa šolan pes pri obrambi oziroma napadu vedno ugrizne v rokav. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je izpovedba tožnika bolj prepričljiva kot zapisnik policije, izpovedba kinologa in zapis kirurga, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tudi višina odškodnine je previsoka. Glede na to, da je škodni dogodek soprispeval k nastanku škode le v višini 10%, tožnik ne more biti upravičen do tako visoke odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (250.000,00 SIT). Že izvedenec dr. M. je podal mnenje, da tožnik zaradi strahu pred psi nima duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožnik pa svojega poklica ne more več opravljati v veliki meri zaradi poznejših sprožilnih dogodkov (neuspeh pri izpitu, spanje na delovnem mestu). Pri tem bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da tožnik po 19.1.1989 več kot eno leto ni imel nikakršnih težav in je svoj poklic normalno opravljal vse do neuspeha pri preizkusu znanja. Postavlja se torej močan dvom o tem, ali je res škodni dogodek povzročil, da tožnik ni več sposoben opravljati svojega dela. Tudi odškodnina za strah je po mnenju pritožnika previsoka. Če je do ugriza sploh prišlo, prestani primarni strah tožnika prav gotovo ne upravičuje tako visoke odškodnine. Zdravljenje je bilo hitro končano in po mnenju izvedenca je sekundarni strah zmerne intenzitete trajal od 3 do 5 dni, kar prav gotovo ne upravičuje prisojene odškodnine za strah. Glede strahu pred psi se sodišče ni opredelilo do navedb prve tožene stranke, da naj bi mu tožnik ob škodnem dogodku rekel, da je že imel podobno izkušnjo s psom, zaradi česar bi lahko strah pred psi izviral že iz kakšnega prejšnjega dogodka in ne šele od spornega dogodka dalje. Tudi odmera stroškov ni pravilna. Sodišče ni pravilno določilo odstotka uspeha tožene in tožeče stranke. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje naj bi tožbeni zahtevek tožnika prestavljal 200% (100% za temelj in 100% za višino odškodnine). Dejansko stanje za priznanje temelja za prisojo denarne odškodnine sploh ni v celoti razjasnjeno. Uspeh v pravdi bi se moral določati samo od postavljene vrednosti spora, kar je v obravnavanem primeru 4.100.000,00 SIT. Tožnik je tako uspel v sporu le z 12%, kar pomeni, da ne bi bil upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nesklepčna v delu, ki se nanaša na tožnikovo materialno škodo oziroma njegovo izgubo na zaslužku, saj iz izreka sodbe v tem delu ne izhaja tisto, kar je navedeno v njeni obrazložitvi. Iz izreka sodbe izhaja, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 65,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1989 dalje do plačila, iz obrazložitve pa izhaja in tako je tudi pravilno, da gre za posamične zneske, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega dne v mesecu. Prav iz ničesar v izreku sodbe pa ne izhaja, da tovrstna škoda zapada v plačilo le do 31.1.1989. Ob upoštevanju 20% poslabšanja stanja oškodovančevega zdravja kot direktne posledice škodnega dogodka, pa sodišče prve stopnje tega dejstva pri nadaljnjem izračunu tovrstne škode sploh ni upoštevalo, pri čemer je dejansko stanje glede tovrstne škode nedvomno zmotno ugotovljeno. Zneski odškodnin za posamezne vrste nepremoženjske škode so zgolj simbolični, pri odločitvi o njihovi višini pa niso bila upoštevana dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil in v svojem mnenju zapisal, da je bil škodni dogodek sprožilni dogodek v razvoju tožnikove bolezni, do katere bi, če tega dogodka ne bi bilo, sicer ravno tako prišlo, vendar pa bistveno kasneje kot je. Sodišče pa je na podlagi tega samo prišlo do ugotovi tve, da bi sprožilni moment sicer bil dogodek, ko tožnik ni opravil izpita za strojnika, ali pa, ko je zaspal na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejstva, ali je bil škodni dogodek povod in vzrok za padec na testu sposobnosti, zaradi zaužitih zdravil in pomirjeval, ki so posledica odpravljanja posledic škodnega dogodka, pa tudi dejstva, da je tožnik zaspal na delovnem mestu. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je prav druga tožena stranka strah tožnika pred psi in s tem tudi to obliko nepremoženjske škode, kot tudi tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti, povečevala do fobičnih razsežnosti in povzročala nove sprožilne momente, saj je tožnika potem, ko ni opravil izpita za strojnika težke mehanizacije, razporedila na delovno mesto vratarja in mu v pomoč dodelila psa, nemškega ovčarja. Tožnik je sodišču prve stopnje predložil tudi odločbo ZPIZ-a, da je zaradi posledic bolezni invalid I. kategorije in s tem nezmožen za kakršnokoli pridobitno delo. Sodišče pa ni pravilno ugotovilo vzrokov in posledic škodnega dogodka na ugotovljeno dejstvo invalidnosti I. kategorije. Zlasti kar se tiče sprožilnih momentov in časa nastanka bolezni. Če se sodišče že sklicuje na to, da bi pri tožniku bolezen izbruhnila takrat, ko je padel na izpitu, ali pa takrat, ko je zaspal na delovnem mestu, ni ugotavljalo, koliko je k temu prispeval sicer nesporno sprožilni dogodek - napad psa in dejstvo, da je bil tožniku za spremljevalca na delovnem mestu dodeljen pes in to iste pasme kot pes, ki je tožnika napadel. Sodišče škodni dogodek ocenjuje kot ugriz psa in s tem povezane posledice, dejstvo pa je, da je šlo za napad psa na človeka, ki se psa ni mogel ubraniti, dokler ni prišla na pomoč druga oseba. Sodišče na podlagi izvedenčevega mnenja ugotavlja, da gre pri tožniku za tako imenovano rentno nevrozo in to dejstvo očitno upošteva kot dejavnik, ki prispeva k nižji določitvi odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšno stališče je napačno, saj je vsaka nevroza, tudi rentna, bolezen, ki je obravnavana v medicinski literaturi in je kot takšna potrebna ustrezne medicinske obdelave. Sodišče ugotavlja, da je kot posledica ugriza psa pri tožniku prisoten določen strah pred psi, ki pa po mnenju izvedenca še ni dosegel fobičnih razsežnosti, kar pa sodišče ocenjuje kot edino posledico škodnega dogodka. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo pri tožniku glede živali pojavil tovrstni nevrološki izpad. Sodišče ugotavlja, da je ta strah pri tožniku prisoten v tolikšni meri, da se srečanju s psom raje izogne, če pa psa slučajno sreča, ga to spomni na neprijeten dogodek z vsemi izpadi od glavobola in naprej, kot je to navedeno v sodbi. Pri tem sodišče pozablja na sicer nesporno ugotovljen 20% prispevek prvotnega dogodka, kot tudi na dejstvo, da je takšno srečanje s psom dodatni sprožilni dejavnik, ki prispeva k nadaljnjemu slabšanju tožnikove bolezni. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožbi prve tožene stranke in tožeče stranke pa nista utemeljeni. O pritožbi druge tožene stranke: Vsako dejansko stanje odškodninske obveznosti mora vsebovati naslednje predpostavke: nedopustno škodljivo dejstvo, škodo, vzročno zvezo med dogodkom (škodljivim dejstvom) in škodo ter odgovornost povzročitelja. Eden od elementov je torej tudi protipravno ravnanje storilca v objektivnem smislu. Če do škodnega dogodka ni prišlo zaradi aktivnega ravnanja, temveč imamo opravka z opustitvijo, se je treba vprašati, katero dolžno ravnanje je neka oseba opustila (česa ni storila), to ravnanje pa bi lahko preprečilo nastanek škode. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je protipravno ravnanje druge tožene stranke v tem, da le-ta ni z ničemer poskrbela za varno delo, saj bi morala gradbišče na cesti zavarovati. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je druga tožena stranka protipravno ravnala, ker ni preprečila nepooblaščenim osebam vstop na gradbišče in s tem zavarovala svoje delavce pred morebitnimi škodnimi posledicami. Postavitev zapornic, prometnih znakov, ovir, zagotavljanje posebna nadzora na mestih, kjer je pričakovati, da bodo nepooblaščene osebe vstopale na gradbišče, je po mnenju sodišča prve stopnje temeljna naloga druge tožene stranke. V ta namen bi tožena stranka morala organizirati posebno varnostno službo, ki bi skušala na gradbišču preprečiti nepooblaščenim osebam vstop. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno, saj ob pravilni uporabi materialnega prava ni mogoče priti do zaključka o odškodninski odgovornosti druge tožene stranke. Varstvo pri delu je pojem, ki označuje skupek ukrepov, ki jih mora zagotoviti delodajalec z namenom, da zaščiti delavca pred škodnimi posledicami, ki bi se delavcu lahko pripetile na delu ali v zvezi z delom. V ta okvir pa ne sodi zaščita delavca pred psi. Nadzor nad psom je dolžan zagotoviti njegov imetnik in ne druga tožena stranka (delodajalec). Tudi dejstvi, ki ju je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so se nepooblaščene osebe s psi pogosto nahajale na delu gradbišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka ter da se je tudi prvi toženec pred škodnim dogodkom redno sprehajal s spuščenim psom po gradbišču, nista takšni, ki bi narekovali kakršnokoli naknadno ukrepanje druge tožene stranke kot delodajalca. Spuščen pes načeloma ni nevarna stvar, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tudi dejstvo, da so se na gradbišču že pred škodnim dogodkom nahajali spuščeni psi, ni narekovalo kakršnegakoli dolžnega ukrepanja s strani druge tožene stranke, saj zaradi tega dejstva ni bilo mogoče pričakovati, da bi bila ogrožena varnost delavcev pri opravljanju njihovega dela. Pritožba druge tožene stranke torej utemeljeno navaja, da druga tožena stranka ni opustila nobenega ravnanja, ki bi ga bila dolžna storiti, da torej ni v ničemer podano njeno protipravno ravnanje. Ker ena od predpostavk odškodninske obveznosti ni podana, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi druge tožene stranke in v izpodbijanem ugoditvenem delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko (v točki 1 izreka in v odločitvi o pravdnih stroških) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je odločitev o stroških postopka odpadla, saj druga tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku stroškov ni priglasila. O pritožbah prve tožene in tožeče stranke: Glede temelja odgovornosti: Pritožbeno sodišče ne dvomi o dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je pes (nemški ovčar) ugriznil tožnika. Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno oprlo na zdravstveno dokumentacijo, izpoved samega tožnika in priče S. I., ki je dogodek videl. Pritožbenega sodišča ne prepričajo pritožbene navedbe, da se je tožnik psa le ustrašil, poškodbe pa so nastale zaradi njegovega padca. Pritožba prve tožene stranke nepravilno povzema izvedensko mnenje kirurga. Izvedenec kirurg dr. A. B. v izvedenskem mnenju res navaja, da poškodbe tožnika s somatskega stališča niso pustile posledic, vendar s takšno ugotovitvijo izvedenca ni mišljeno, kot to povzema pritožba, da pri tožniku po škodnem dogodku ni bilo najti posledic pasjega ugriza. Nasprotno, izvedenec pojasnjuje, da je že lečeči zdravnik tožnikove poškodbe označil kot vbodne rane na desnem kolenu in desni nadlahti oziroma ugriznine. Pritožbenega sodišča ne prepričajo trditve pritožbe, da je vrhunski kinolog izpovedal, da tako šolan pes nikoli ne reagira brez povelja in izrecnega ogrožanja ter da vedno ugrizne v rokav, saj drugi izvedeni dokazi potrjujejo ravno nasprotno. Enako velja za zapisnik policije, kjer sicer res ni navedeno, da je pes tožnika ugriznil, vendar ta zapisnik tega dejstva tudi ni izključil, zato trditve pritožbe ne morejo omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno tudi ni odločilnega pomena okoliščina, ali je bil pes poslan na opazovanje zaradi suma stekline. Kot novo dejstvo v pritožbi prva tožena stranka navaja, da je tožnik psa morebiti ogrožal ali izzval, kar pa v pritožbi ni dopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, to je paragraf 1320 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ko je zaključilo, da je prvi toženec odškodninsko odgovoren, saj je opustil nadzorstvo nad psom. Glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se pri tožniku kot direktna posledica poškodbe lahko upošteva le strah pred psi, vse ostale motnje pa so znaki tožnikove bolezenske nevrotične motenosti, ki je pri tožniku obstajala že pred škodnim dogodkom. Napad psa na tožnika je bil sprožilni dogodek, ki je tožnikove nevrotične težave poslabšal. 20% sedanjih tožnikovih težav, ki predstavljajo zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, je posledica škodnega dogodka, ob upoštevanju dejstva, da se tožnik ni zdravil, le 10%. Škodni dogodek je torej časovno intenziviral obstoječe težave tožnika, ki pa bi se zaradi osebnostnih težav tožnika manifestno izrazile v obliki, kot so se pojavile po škodnem dogodku (razen v obsegu 20%), vendar nekoliko kasneje. Obstaja velika verjetnost, da bi ljudje s takšnimi bolezenskimi motnjami, kot so obstajale pri tožniku, podobno reagirali na dogodek in bi bil obseg težav enak, pri povprečnem človeku pa ne bi prišlo do takšnih posledic, edina posledica bi se lahko kazala kot strah pred psi. Sodišče prve stopnje je glede na zgornja ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevajoč teorijo o adekvatni vzročnosti zaključilo, da je obravnavani škodni dogodek pravno relevantni vzrok tožnikovim težavam na način in v obsegu kot izhaja iz predhodnih dejanskih ugotovitev. Glede opravljanja tožnikovega poklica je pritožbama treba pojasniti, da je v zvezi s tem odločilnega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da so kasnejše težave tožnika na delovnem mestu posledica njegove nevrotičnosti in bi se pojavile tudi brez škodnega dogodka, vendar kasneje. Torej tudi v primeru, če škodnega dogodka ne bi bilo, tožnik poklica strojnika ne bi mogel opravljati. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje škodni dogodek pravilno štelo kot vzrok tožnikovih težav na delovnem mestu v tem smislu, da je škodni dogodek povzročil, da so le-te nastopile prej, kot bi sicer. Kdaj točno bi te težave nastopile, je za odločitev v tej zadevi postranskega pomena, zato niso relevantne pritožbene navedbe, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da bi sprožilni moment sicer bil dogodek, ko tožnik ni opravil izpita za strojnika, ali pa, ko je zaspal na delovnem mestu. Po mnenju pritožbenega sodišča zato ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka za ugotovitev dejstva, ali je bil in v kakšni meri škodni dogodek povod in vzrok za padec na testu sposobnosti in za to, da je tožnik zaspal na delovnem mestu. O višini odškodnine: Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedeno razmerje. Ta merila veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (203. člen ZOR). Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na mnenje izvedenca ugotovilo, da ima tožnik sedaj naslednje težave zaradi katerih duševno trpi: pogoste glavobole, težave z želodcem in bruhanjem, preobčutljivost na hrup, nesposobnost koncentracije za natančno in odgovorno delo, obdobja zlovoljnega in razdražljivega razpoloženja. Tožnik ima tudi slab spanec, zaradi katerega se ponoči zbuja. Invalidnost I. kategorije sama po sebi ne predstavlja podlage za prisojo pravične denarne odškodnine. To so lahko le duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki pa jih je sodišče prve stopnje v celoti pravilno ugotovilo in upoštevalo dejstvo, da je do tožnikovih težav na delovnem mestu prišlo prej kot bi sicer, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer omeni, da izvedenec opozarja, da gre pri tožniku za tako imenovano rentno nevrozo, vendar pa je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da tega dejstva pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Glede na vse te tožnikove težave in omejitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, ter ob upoštevanju ugotovljene vzročne zveze med škodnim dogodkom in zmanjšanjem tožnikove življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 200. člena ZOR) in tožniku iz tega naslova od zahtevanih 2.500.000,00 SIT pris odilo odškodnino v višini 250.000,00 SIT. Prisojena odškodnina je primerna glede na že navedena merila in izhodišča. Pritožbi prve tožene stranke in tožeče stranke sta torej v delu, ko grajata odmerjeno višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, neutemeljeni. Tudi odškodnina za strah, odmerjena v višini 200.000,00 SIT (od zahtevanih 800.000,00 SIT) ustreza merilom in izhodiščem iz 200. člena ZOR, je dovolj individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo za enake škode. Za strah sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel hud primarni strah. Pes je tožnika napadel, ga ugriznil v koleno in nadlaht, zaradi česar je tožnik padel in ležal na zemlji, ni se upal premakniti, na njem je bil nemški ovčar, ki ga je praskal po rami. Takšno stanje je trajalo krajše obdobje (10 sekund). Tožnik pa je utrpel tudi sekundarni strah zmerne intenzitete, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje (na podlagi mnenja izvedenca dr. M. - list. št. 226) trajal od škodnega dogodka vse do 19.1.1989, ko je lečeča zdravnica zapisala, da nima več težav in ne le 3 do 5 dni, kot to navaja pritožba prve tožene stranke. Tožnik ima še danes strah pred psi (ko pride v kontakt s psom), ki se kaže kot pozni strah. Vse te ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo na to, da je odškodnina za strah odmerjena v primerni višini, to je v skladu z intenziteto in trajanjem primarnega in sekundarnega strahu ter ob upoštevanju dejstva, da je pri tožniku prisoten tudi pozni strah (še danes). Prvi toženec v pritožbi še navaja, da je že v postopku na prvi stopnji navedel, da mu je tožnik ob škodnem dogodku rekel, da je že imel podobno izkušnjo s psom, zaradi česar bi lahko strah izviral že iz kakšnega prejšnjega dogodka. Za takšne trditve prvi toženec niti v pritožbi niti v postopku na prvi stopnji razen lastnih navedb ni ponudil nobenih dokazov. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je le vprašanje časa, kdaj se bo pri tožniku pojavil fobični strah glede živali. Sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva le tisto škodo, ki obstaja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje in tisto, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastopila. Tožeča stranka ne pove, na kakšni podlagi je prišla do ugotovitve, da se bo pri tožniku gotovo pojavil strah pred živalmi fobičnih razsežnosti, zato ne gre za gotovo bodočo škodo (203. člen ZOR). Dejstvo, da je druga tožena stranka tožniku v pomoč pri delu dodelila psa - nemškega ovčarja, za odločitev v tej zadevi ni relevantno, saj se v tej zadevi kot škodni dogodek obravnava ugriz psa dne 12.10.1988. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Ob upoštevanju stopnje in trajanja telesnih bolečin pri tožniku in neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče jih zaradi nepotrebnega ponavljanja ne povzema) in ki jih pritožbi prve tožene in tožeče stranke ne izpodbijata, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR, ko je tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 50.000,00 SIT (od zahtevanih 800.000,00 SIT). Glede premoženjske škode: Tudi odločitev sodišča o premoženjski škodi (izgubi na zaslužku) je pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, odločitev sodišča prve stopnje pa je v skladu z zahtevkom tožeče stranke, ki je iz tega naslova zahtevala plačilo 245,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1989 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, da je tožniku izgubo na zaslužku priznalo le za obdobje do 31.1.1989 (pri tem je v skladu s tožbenim zahtevkom zneske za posamezne mesece seštelo, zakonske zamudne obresti pa je priznalo od dne, ko so bile zahtevane), ker je na podlagi psihiatričnega mnenja izvedenca dr. Mrevljeta ugotovilo, da kasnejša bolniška odsotnost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je posledica drugih dogodkov, ki so vplivali na psihofizično stanje oškodovanca. Izvedenec je takšno mnenje podal na glavni obravnavi dne 4.3.1998 (list. št. 169), temu mnenju tožeča stranka takrat in tudi kasneje v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala in tudi ne predlagala izvedbo novih dokazov, zato tudi njeno sedanje nestrinjanje z ugotovitvami sodišča ne more biti utemeljeno. Tudi odločitev o stroških pravdnega postopka je pravilna, pritožba prve tožene stranke v zvezi s tem pa neutemeljena. Glede na to, da je bil v postopku na prvi stopnji sporen tudi sam temelj tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa z 12 odstotki in nato ugotovilo skupen uspeh tožeče stranke (56%). Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbi prve tožene stranke in tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko (točka 1 izreka in odločitev o stroških pravdnega postopka) in v zavrnilnem delu (točka 2 izreka).