Jedro

Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.

ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru upnice Republika Slovenija ugodi in se postopek odpusta obveznosti ustavi, predlog za odpust obveznosti pa zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila upnica Republika Slovenija, zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je upnica pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu ugovoru proti odpustu obveznosti, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena dolžnici in upravitelju. Dolžnica na pritožbo ni odgovorila, upravitelj pa v izjavi soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ker meni, da upnica v ugovoru ni konkretno zatrjevala dejanskega stanja, ki bi pomenilo zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V ugovoru proti odpustu obveznosti je upnica uveljavljala oviro za odpust obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Navedla je, da dolžnica od septembra 2015 do oktobra 2016 ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost in tudi ni razvidno, da bi dolžnica aktivno delovala v smeri plačila le-teh. Z izdanimi odločbami kot posledico opravljene kontrole obračunavanja in plačevanja prispevkov (ki jih je upnica priložila) je davčni organ ugotovil, da znašajo te obveznosti 4.387,97 EUR, ki jih dolžnica tudi ni plačala.

6. Navedeni ugovor proti odpustu obveznosti je bil dolžnici vročen 17. 7. 2019, kot tudi poziv dolžnici, da se izreče o ugovoru. Dolžnica pisnega odgovora ni podala, na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti dne 6. 9. 2019 (p.d. 115) pa je predlagala svoje zaslišanje, na katerem je v delu, relevantnem za odločanje o ugovoru izpovedala (kar je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa), da je bila vedno v navezi z davčnim organom, da je vedno vse oddajala in kadar kaj ni bilo oddano, je bila klicana, zato ne ve, kako v letu 2016 ni bilo vse oddano. Za obdobje pred in po tem je prav tako oddajala vse prijave. Do leta 2015 ji je računovodske zadeve urejala in oddajala obrazce računovodkinja, po letu 2015 jih je oddajala sama, pri tem ji je pomagala snaha. Ni vedela, da teh obračunov ni oddala. Imela je lokal v Rogatcu, ki ga je želela prodati in poplačati dolgove.

7. Na podlagi dolžničine izpovedbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila dolžnica v zvezi s poslovanjem kot samostojna podjetnica neprevidna, kar je pripisati njeni nevednosti, saj je finančne zadeve in poslovanje prepustila računovodkinji in snahi, sama pa opravljala tisto delo, ki ga je znala. Papirno poslovanje je prepuščala drugim. Neplačilo dolžničinih obveznosti pa je rezultat njene naivnosti, ker je zaupala računovodkinji in snahi, da bosta opravili tisto, za kar je bila zadolžena, ne pa rezultat nevestnega in nepoštenega ravnanja, ki bi pomenilo zlorabo pravice do odpusta obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Verjelo je tudi dolžnici, da za dolg ni vedela, priznala je, da bi poplačala vse dolgove, če bi lokal lahko prodala. Po stališču sodišča je dolžnica izpodbila domnevo zlorabe odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, upnik pa ni navedel okoliščin oziroma konkretiziral ravnanj dolžnice, iz katerih bi izhajalo, da bi bil odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta in da je dolžnica ravnala nevestno in nepošteno.

8. Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru (p.d. 108). Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih (212. in prvi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana. Spričo navedenega zato izrecno pritožbeno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni podana.

9. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegove obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz svojega premoženja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti). ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP. Drugačno stališče upravitelja in prvostopenjskega sodišča ni pravilno.

10. V taki situaciji pa je bilo na dolžnici trditveno in dokazno breme, da izpodbije navedeno zakonsko domnevo zlorabe odpusta obveznosti in da torej odpust obveznosti v navedenem primeru ni v nasprotju z namenom odpusta, da poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku preneha tisti del obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti. To lahko stori z izpodbijanjem predpostavk domnevne baze iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva zlorabe postopka odpusta obveznosti.

11. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu še ugotovilo, da je dolžnica oddajala (obračune prispevkov) po letu 2015 sama, pri tem pa ji je pomagala snaha. Ni vedela, da teh obračunov ni oddala. Do leta 2015 ji je računovodske zadeve urejala in oddajala obrazce računovodkinja. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, se dolžničine navedbe, da je vseskozi "vse prijavljala" nanašajo le na obračune prispevkov za dve pri njej zaposleni osebi, vendar upnikov očitek dolžnici temelji na izostanku oddaje obračunov prispevkov za dolžnico kot samostojno podjetnico. Iz vsega navedenega nedvomno izhaja, da se je dolžnica zavedala svoje obveznosti oddaje obračunov prispevkov. Najmanj nevestnost pa ji je mogoče očitati pri tem, da se ni prepričala o oddaji obračunov davčnemu organu. Z neoddajo obračunov pa se je dolžnica izognila davčni izvršbi. Ta se lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v primeru predloženega obračuna prispevkov predstavlja sam izvršljiv obračun davka. V postopku davčnega nadzora davčnih obračunov pa je to šele izdana davčna odločba. Dolžnici v prid ne gredo niti trditve o nezmožnosti poplačila dolgov kljub njenemu prizadevanju prodaje njej lastnega lokala. To lahko pomeni le, da je dolžnica imela premoženje, na katerega bi lahko upnica segla z izvršbo in se iz njega poplačala, pa ji je to onemogočilo ravnanje dolžnice, ki obračunov prispevkov za socialno varnost upnici ni posredovala.

12. Vestnost in poštenost iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša na standard potrebnih ravnanj pri izpolnjevanju obveznosti sporočanja resničnih in pravilnih podatkov davčnemu organu, ki jih potrebuje za pobiranje davkov oziroma prispevkov (Cst 684/2016). Iz zgoraj obrazloženega pa izhaja, da dolžnica ni uspela izpodbiti zakonske domneve zlorabe odpusta obveznosti, na kateri je ugovor proti odpustu obveznosti temeljila pritožnica. Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP spremenilo tako, da je upničinemu ugovoru ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in dolžničin predlog za odpust obveznosti zavrnilo (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).