Jedro

Standard profesionalne skrbnosti s področja upravljanja banke iz 66. člena ZBan-1 je treba presojati glede na konkretne funkcije, ki so del upravljanja banke in ne na celoto vseh procesov, ki so del bančnega delovanja, kot je denimo posamičen primer odobritve kredita. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje skrbnost tožencev v konkretnem postopku odobritve kredita, v prvi vrsti glede preizkusa cenitve nepremičnin v cenilnih mnenjih, utemeljeno presojalo na podlagi standarda skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe prvemu tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR, drugemu tožencu pa v višini 2.745,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo vseh treh tožencev zneska 891.883,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 in 227.524,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo drugega in tretjega toženca zneska 420.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 (II. točka izreka); zaradi umika tožbe ustavilo postopek za znesek 1.586,35 EUR (III. točka izreka); tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvega toženca v znesku 18.379,03 EUR, drugega toženca v znesku 20.372,40 EUR ter tretjega toženca v znesku 2.662,80 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka ter zoper odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo sta odgovorila prvi in drugi toženec, predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 je bila prvotna tožeča stranka DUTB, d. d. pripojena k družbi Slovenski državni holding, d. d., ki je tako kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja pravne prednice in postala tožeča stranka v tem postopku.

6. V obravnavani zadevi se ugotavlja obstoj odškodninske odgovornosti tožencev, nekdanjih članov uprave pravne prednice tožeče stranke (Banke X d. d.), zaradi odobritve treh kreditov: 1) kredit št. 7320/11 v višini 848.254,49 EUR z dne 17. 1. 2011; 2) kredit št. 7335/11 v višini 400.000,00 EUR z dne 31. 1. 20111; 3) kredit št. 7700/12 v višini 210.000,00 EUR z dne 4. 6. 2012. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka tožencem ni uspela dokazati nedopustnega ravnanja v postopku odobritve kreditov, tožeča stranka ni dokazala niti obstoja pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem tožencev in očitano škodo, končno pa, upoštevajoč skrbnost, ki se je od tožencev v postopku odobritve kreditov zahtevala, jim ni mogoče očitati niti nobene oblike krivde.

7. Upoštevajoč strukturo obrazložitve sodišča prve stopnje bo tudi višje sodišče pritožbene navedbe tožeče stranke obravnavalo v posameznih sklopih.

**Glede nedopustnega ravnanja:**

8. Pritožbene navedbe v zvezi z nedopustnim ravnanjem tožencev so bile razdeljene na tri sklope: 1) nedopustno ravnanje pri obravnavi predlogov za odobritev kreditov v zvezi z zatrjevanim namenom kredita; 2) nedopustno ravnanje pri obravnavi projektnega financiranja; 3) nedopustno ravnanje pri obravnavi in preizkusu predloženih zavarovanj za odobrene kredite.

**1) Namen odobritve kreditov:** _a) Kredit št. 7320/11_

9. Sodišče prve stopnje je sledilo tožencem, da je bil kredit namenjen za prenos projekta G. (primarno v projektu zajetih nepremičnin) iz družbe X-leasing d. o. o.2 na X-nepremičnine d. o. o., znesek kredita pa je pokril razliko v ceni nepremičnin ob prenosu. Razlika v vrednosti je bila posledica dejstva, da je bil že sprejet občinski prostorski načrt – OPN, ki je predvideval tudi sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta – OPPN (200. točka obrazložitve). Slednjega tožeča stranka v pritožbi niti ni konkretno izpodbijala. Z upoštevanjem navedene bistvene okoliščine je bilo pripravljeno cenilno mnenje družbe L. d. o. o. z dne 15. 11. 2010, torej je, v nasprotju s pritožbeno navedbo, šlo za ažurno cenitev, ki je upoštevala relevantne okoliščine. 17. člen Sklepa o kreditnih zavarovanjih ne določa, da mora banka "zahtevati lastno cenitev vrednosti" v zavarovanje pridobljenih nepremičnin, temveč da mora pridobiti oceno vrednosti, ki jo izdela neodvisen cenilec. Razlogov, zaradi katerih pri cenitvi L. d. o. o. oziroma zanjo cenilka A. A., ki je mnenje pripravila, ni šlo za mnenje neodvisne cenilke v skladu s 17. členom Sklepa o kreditnih zavarovanjih, tožeča stranka ni ponudila.

10. Zaradi bistvene spremembe okoliščin – sprejema OPN, ki je predvideval tudi sprejem OPPN, je tožeča stranka neutemeljeno očitala tožencem, da niso upoštevali predhodnih transakcij s prenesenimi nepremičninami, saj ravno v posledici dejstva bistveno spremenjenih okoliščin predhodne transakcije z nepremičninami niso mogle biti odločilnega pomena za presojo namena odobrenega kredita. Hkrati pa so toženci razpolagali s cenitvijo z dne 15. 11. 2010, ki pa je to spremenjeno okoliščino že upoštevala. Očitek tožeče stranke je pravzaprav sam s seboj v nasprotju. Če bi morali toženci v skladu s 17. členom Sklepa o kreditnih zavarovanjih upoštevati ažurne podatke o vrednosti nepremičnin, ti pa so izhajale ravno iz cenitve z dne 15. 11. 2010, potem ni mogoče istočasno trditi, da so toženci ravnali protipravno, ker niso upoštevali predhodnih transakcij z nepremičninami, ki so bile izvedene v drugačnih okoliščinah, temveč so sledili po njihovi presoji verodostojni cenitvi.

11. Trditve o ravnanjih v zvezi s kreditom št. 5537/07 pa po presoji višjega sodišča niso pravno relevantne. V obravnavani zadevi se presoja protipravnost ravnanja tožencev pri odobritvi kreditov št. 7320/2011, št. 7335/11 in št. 7700/12. Zato ni mogoče v presojo protipravnosti ravnanja ob odobritvi kredita upoštevati okoliščin v zvezi z drugimi odobrenimi krediti kot pravno relevantne okoliščine za presojo protipravnega ravnanja glede presoje spornih kreditov.

_b) Kredit št. 7335/11_

12. Po izpovedi drugega in tretjega toženca je bil namen pridobitve kredita nadaljnje financiranje projekta G., do pridobitve najmanj OPPN. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi priče B. B., ki je bil zakoniti zastopnik družbe X-nepremičnine d. o. o., ugotovilo, da po pridobitvi sredstev iz kredita še ni bilo možnosti takojšnjega nakazila izvajalcem za potrebe financiranja projekta G., ker še niso bili natančno znani vsi stroški za izdelavo OPPN, zato je prišlo do posojila družbi B. nepremičnine d. o. o. Zaslišani B. B. je torej pojasnil, iz katerega razloga je prišlo do presežka likvidnosti družbe X-nepremičnine d. o. o., in pravilnosti te ugotovitve tožeča stranka ni uspela izpodbiti s sklicevanjem na to, da je bila družba ustanovljena šele decembra 2010 ter še ni imela zaposlenih, niti prihodkov, saj te okoliščine niso bile v nobeni zvezi z razlogi za presežek likvidnosti, ki jih je pojasnil zaslišani B. B. in katerih tožeča stranka v pritožbi ni konkretno izpodbijala.

13. Dejstvo, da je do sprejema OPPN tudi prišlo, pa je po presoji sodišča prve stopnje dokazalo, da so bila sredstva, kljub vmesnemu posojilu družbi B. nepremičnine d. o. o., porabljena za opredeljeni namen, torej za pripravo podlag za pridobitev OPPN, kot je bilo drugemu in tretjemu tožencu opredeljeno ob predlogu za odobritev kredita. Tožeča stranka z ničimer ni ovrgla pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo omenjeno posojilo družbi X-nepremičnine d. o. o. tudi vrnjeno, čeprav je prav ona razpolagala s podatki (bilancami), s katerimi bi to dejstvo, o katerem je izpovedal B. B., lahko dokazala.

14. Sklicevanje na rok vračila kredita 25. 11. 2011 pa ni v zvezi s presojo skrbnosti drugega in tretjega toženca ob odobritvi kredita, kar je protipravno ravnanje, ki jima ga očita tožeča stranka. Posledično tožeča stranka tudi ne more uspeti z očitkom, da dejstvo, da kredit ni bil vrnjen do v kreditni pogodbi predvidenega roka vračila, dokazuje, da drugi in tretji toženec ob odobritvi kredita nista vedela, za kakšen namen bo kredit porabljen.

_c) Kredit št. 770/12_

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil seznam stroškov, za pokritje katerih naj bi bil namenjen ta kredit, pripet k vlogi za odobritev kredita, in so bili torej toženci seznanjeni z namenom kredita. Te ugotovitve tožeča stranka s pravno relevantnimi pritožbenimi navedbami niti ni izpodbijala, je pa očitala, da za odobritev tega kredita ni bilo nobene potrebe, saj kreditojemalec še ni vrnil presežka likvidnih sredstev po izplačanem kreditu št. 7335/11. Na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da je bil tožencem predložen seznam stroškov, za pokritje katerih naj bi bil porabljen kredit, konkretno ugotavljanje potrebnosti kredita samo po sebi ni odločilnega pomena za presojo protipravnosti ravnanja, saj ne spada v sfero dolžne skrbnosti članov uprave banke, ki odločajo o odobritvi kredita. Med kreditoma št. 7335/11 in 7700/12 z izjemo dejstva, da je bil z njima financiran isti projekt (projekt G.), a v različnih fazah, tudi ni bilo neposredne povezave, ki bi odobritev drugega kredita nujno vezala na stanje prvega. Na podlagi navedenega je očitek tožeče stranke glede presoje namena kredita neutemeljen.

**2) Projektno financiranje**

16. Obsežne pritožbene navedbe tožeče stranke v tem sklopu je mogoče strniti v naslednji očitek: toženci niso razpolagali z zadostnim naborom informacij glede vsebine projekta G., glede konkretnih ciljev projekta in glede načina povrnitve posojenih sredstev, da bi smeli veljavno odobriti sporne kredite.

17. V zvezi z naborom informacij, s katerimi so ob odobritvi spornih kreditov razpolagali toženci, je tožeča stranka najprej očitala, da toženci niso natančno vedeli, kdaj naj bi bil sprejet OPPN, katerega pridobitev je bila po izpovedi tožencev primarni cilj banke v postopku financiranja projekta G., konkretno tudi v postopku odobritve vseh treh spornih kreditov. Za sprejem OPPN je pristojna občina, v konkretnem primeru ... Dejstvo, da toženci niso imeli natančnega podatka o tem, kdaj naj bi bil OPPN sprejet, utemeljeno pa so pričakovali njegov sprejem, saj je bil predhodno sprejet OPN, ki je predvideval sprejem OPPN, ne more utemeljevati zaključka, da je odobritev spornih kreditov kljub odsotnosti informacije o točnem datumu sprejema OPPN pomenila protipravno ravnanje. Del izpovedi B. B., da se ob odobritvi spornih kreditov naj ne bi niti vedelo, ali bo OPPN sploh potreben, je selektivno povzet; v povzetem delu izpovedi je B. B. govoril o okoliščinah pred sprejemom OPN v letu 2010; ko je bil ta sprejet, pa je predvideval sprejem OPPN, kar je kronološko pred odobritvijo vseh treh spornih kreditov. Pravilnost tega zaključka je potrjena v nadaljevanju njegovega zaslišanja (str. 6 prepisa zaslišanja B. B.).

18. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so toženci izvajali kontrolo nad projektom. Izpovedi tožencev, v katerih so navedeno potrdili, je tožeča stranka sama povzela v pritožbi, ni pa podala nobenih argumentov, s katerimi bi izpovedi izpodbijala. V izpovedih je bilo pojasnjeno, da je bila ravno kratka ročnost (spornih) kreditov način kontrole kreditodajalca nad projektom, saj je silila kreditojemalca k ustrezni aktivnosti in doseganju s projektom zastavljenih ciljev. Navedeno dokazuje, da so bili toženci seznanjeni s samim projektom; v nasprotnem primeru kontrole nad projektom niti ne bi mogli izvajati. Ni mogoče izvajati kontrole nad projektom, z vsebino katerega tisti, ki projekt kontrolira – v tem primeru banka kot (so)financer, ni seznanjena.

19. Po mnenju tožeče stranke sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odgovornosti tožencev naj ne bi upoštevalo točke 2.1.1 Priloge I k Sklepu o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, ki določa, da mora banka kot primaren vir poplačila kredita upoštevati plačilno sposobnost dolžnika, medtem ko sprejeta zavarovanja za posamezen kredit predstavljajo sekundarni vir poplačila. Stališče, ki ga je v zvezi s to določbo zavzela tožeča stranka, torej, da bi toženci lahko prejeta zavarovanja upoštevali le kot sekundarni vir poplačila, po presoji sposobnosti pokrivanja kreditnih obveznosti iz lastnih finančnih tokov kreditojemalca, bi, kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, pomenilo, da ne bi bilo dovoljeno projektno financiranje, v okviru katerega se v namen izvedbe projekta ustanovi projektna družba, ki z izjemo sredstev za izvedbo projekta nima drugih sredstev. Za takšno stališče pa tožeča stranka ni podala konkretnih argumentov.

20. Očitki o obvezni pisni dokumentaciji natančnega načrta morebitne nadaljnje faze projekta – gradnje stanovanj – nimajo podlage. V 26. členu Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic – SOIKT je navodilo, da morajo kreditne mape smiselno vsebovati (med drugim) drugo pomembno dokumentacijo (točka (k) drugega odstavka 26. člena SOIKT). Da spada študija projekta s parametri, kot jih je opredeljevala tožeča stranka, v domet te določbe, ker izrecne določbe, ki bi se s študijo izvedljivosti projekta ukvarjala, v SOIKT ni, ne drži. Če gre za temeljni dokument, s katerim bi toženci za odobritev kredita morali razpolagati in opustitev pridobitve katerega naj bi bila v odločilni pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, je nedvomno pričakovati, da je zahteva po takšnem dokumentu konkretizirana, in ne, kot izhaja iz naziranj tožeče stranke, vezana na splošno klavzulo "druga pomembna dokumentacija". Enako velja tudi za sklicevanje tožeče stranke na dikcijo določila 3.4.1. Pravilnika o postopkih odobravanja, dokumentiranja in vodenja naložb v Banki X z dne 22. 12. 2010. Navodilo za ocenjevanje in spremljavo nepremičninskih projektov v Banki X z dne 31. 5. 2011 (v nadaljevanju: Navodilo) pa se kronološko lahko nanaša le na kredit št. 7700/12, ki je bil odobren po sprejemu tega Navodila. V času odobritve tega kredita pa je bila (ob ostalem) tožencem znana tudi pisna idejna zasnova za projekt G., ki jo je pripravila družba Y. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb same tožeče stranke ugotovilo, da so toženci s to pisno idejno zasnovo razpolagali vsaj že marca 2012, kar je pred odobritvijo kredita št. 7700/12. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu jasna in prepričljiva, zato se višje sodišče do navedb tožeče stranke, na katere je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ne bo nadalje opredeljevalo.

21. Tožeča stranka očita tožencem, da če so predvidevali različne mogoče izhode iz projekta, v zvezi s tem podpornim službam niso posredovali ustreznih podatkov za pripravo bonitetnih poročil (v pritožbi je izpostavila poročilo z dne 4. 6. 2012). Tožeča stranka v pritožbi ni očitala neresničnosti izpovedi prvega toženca, da je bila prodaja zemljišč po pridobitvi OPPN najmanj dobičkonosen posel za kreditodajalko. Če so strokovne službe banke pripravljale bonitetno poročilo na podlagi primarno opredeljenega cilja projekta (prodaje nepremičnin po pridobitvi OPPN), ki je bil najmanj dobičkonosen za banko, to ne more pomeniti, da opustitev posredovanja podatkov za pripravo poročil po bolj dobičkonosnih načrtih pomeni opustitev dolžne skrbnosti. Na tem mestu je treba opozoriti na dejstvo, da priprava bonitetnih poročil glede kreditnih sposobnosti kreditojemalca ovrže očitke tožeče stranke, ki se je sklicevala na Politiko zavarovanj v Banki X, da zgolj upoštevanje zavarovanj ne bi smelo nadomestiti ocene kreditne sposobnosti, kar smiselno pomeni, da je očitala, da je ta ocena izostala, kar pa že na podlagi pravkar povedanega očitno ne drži. 22. Tožeča stranka je iz konteksta izvzela obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi morebitno gradnjo stanovanj nujno financirala (le) Banka X, zato je njen očitek, da je sodišče prve stopnje napravilo tak zaključek, neutemeljen. Sodišče je zapisalo, da je bil primarni načrt v zvezi s financiranjem projekta, da se zazidljive nepremičnine po sprejetem OPPN prodajo. V primarnem načrtu torej ni bila gradnja stanovanj in financiranje tega s strani banke. Res je, da gre v spornem delu obrazložitve sodišča prve stopnje (206. točka obrazložitve) za nekoliko neroden zapis, toda sodišče ni zavzelo stališča, da bi celoten projekt gradnje stanovanj financirala le Banka X. To izhaja iz 212. točke obrazložitve, kjer je sodišče povzelo izpoved prvega toženca in priče C. C., da bi lahko Banka X financirala (v smislu sofinanciranja) gradnjo stanovanj z organizacijo bančnega sindikata.

23. Toženci tudi naj ne bi imeli natančnih informacij, kdaj in po kakšni ceni bodo nepremičnine prodane, torej kakšen bo konkreten denarni tok iz projekta. Da so to informacije, s katerimi bi toženci morali razpolagati že ob odobritvi kredita, je po presoji višjega sodišča neživljenjsko. Po tem stališču bi bilo projektno financiranje dopustno le, če bi banka ob odločitvi o financiranju projekta že imela vse podatke o prodaji nepremičnin (bodisi v fazi pridobljenega OPPN, bodisi v morebitnih kasnejših fazah projekta). Če bi bili toženci pooblaščeni odobriti sporne kredite šele po tem, ko bi razpolagali z natančno časovnico prodaje nepremičnin in natančno opredelitvijo iz prodanih nepremičnin prejetih sredstev, bi de facto z vidika investitorja odpadla podlaga za udeležbo banke kot kreditodajalke; če bi v takšni situaciji investitor banki za pridobitev kredita moral posredovati podatke o zagotovljenih sredstvih, s katerimi bi kredit poplačal, bi lahko že sam financiral projekt, ker bi mu bil izvor financiranja že znan (kupnine neposrednih kupcev). V takem primeru bi lahko banko iz celotnega posla preprosto izločili, saj za njeno udeležbo ni prave potrebe. Interpretacija, po kateri je financiranje dopustno samo v primeru, ko so vse okoliščine posla gotove, v nasprotnem primeru je odločitev za tak posel posledica neskrbnega ravnanja in podvržena odškodninski odgovornosti, je v nasprotju s standardom proste podjetniške presoje, saj vsebuje neživljenjski predpostavki, da vsak izjalovljen posel s seboj nosi tudi odškodninsko odgovornost in da je vsak izjalovljen posel posledica protipravnega oziroma neskrbnega ravnanja poslovodje.

**3) Zavarovanja**

24. Po stališču tožeče stranke bi morali toženci pred odobritvijo kreditov št. 7320/11 in št. 7335/11 na podlagi 17. člena Sklepa o kreditnih zavarovanjih in drugega odstavka 9. člena SOIKT pridobiti lastno cenitev in ne zgolj slediti cenitvi družbe L. d. o. o. z dne 15. 11. 2010, ki jo je naročila družba X-leasing d. o. o. Drugi odstavek 9. člena SOIKT, ki določa, da mora banka razpolagati z dokumentacijo, da za v zavarovanje zastavljeno nepremičnino obstaja trg in da je unovčljiva v ustreznem roku, se ne nanaša na postopek odobritve posameznega kredita, temveč se nanaša na notranji proces poslovanja banke – oblikovanje ustrezne stopnje oslabitev in rezervacij, kar pa ni vsebina očitkov protipravnega ravnanja, naslovljenih na tožence. Višje sodišče pa je že pojasnilo, da iz določbe 17. člena Sklepa o kreditnih zavarovanjih ne izhaja, da mora banka, ki pridobi nepremičnino v zavarovanje, pred pridobitvijo naročiti lastno cenitev, temveč zgolj, da mora pridobiti oceno njene vrednosti, ki jo izdela neodvisen cenilec, čemur pa je bilo zadoščeno (o tem v nadaljevanju). Tako je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da toženci niso imeli obveznosti, da naročijo lastno cenitev nepremičnin (228. točka obrazložitve).

25. Sodišče prve stopnje je z izčrpno obrazložitvijo zavrnilo očitek tožeče stranke, da bi toženci morali upoštevati, da je bila za nepremičnino 544/2, k. o. X izdana izbrisna pobotnica, kar naj bi vplivalo na pravilnost cenitve z dne 15. 11. 2010. Pojasnilo je, da kontrola posamičnih parcelnih številk, upoštevanih v cenitvi, ki je del gradiva v postopku odobritve kredita, ni obveznost uprave banke, temveč strokovnih služb (234. točka obrazložitve). Zakaj naj bi bila v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje to neposredna obveznost uprave banke, tožeča stranka v pritožbi ni podala konkretnih razlogov.

26. Ne drži, da bi naj sodišče prve stopnje kot ustrezno ugotovilo cenitev z dne 15. 11. 2010. Sodišče ni vsebinsko preizkušalo pravilnosti cenitve, saj za takšen preizkus nima strokovnega znanja, kar je tudi izrecno zapisalo (228. točka obrazložitve). Pač pa je sodišče cenitev preizkusilo z vidika tega, ali je bila cenitev pripravljena s strani ustrezno kvalificiranega subjekta (do česar se je višje sodišče zgoraj že opredelilo) in ali so glede na te okoliščine, kakor tudi nivo znanja, s katerim so toženci razpolagali, lahko utemeljeno verjeli ugotovitvam iz navedene cenitve. Ob pravilnem izhodišču, da toženci niso bili izvedenci ekonomske stroke, niti zanje pri preizkusu cenitve ni veljala skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ), temveč skrbnost dobrega gospodarstvenika, je sodišče kot neprimeren utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedencev gradbene stroke in ekonomsko-finančne stroke, ki bi na podlagi svojega strokovnega znanja (s katerim toženci niso razpolagali) ugotavljala, ali sta bili cenitvi z dne 15. 11. 2010 in 12. 4. 2012 nestrokovni (izvedenec ekonomsko-finančne stroke) in ki bi dejansko ocenil vrednost nepremičnin na dneve odobritve kreditov (izvedenec gradbene stroke).

27. Ne drži niti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da strokovne službe od tožencev niso dobile navodil v zvezi s pripravo podlag za odobritev kredita. Dikcija pritožbe ustvarja vtis, da sta priči C. C. in D. D. izpovedali, da sta s strani tožencev dobili navodila glede vsebine bonitetnih poročil na način, da bo vsebina teh poročil izpolnjevala zahtevane pogoje za odobritev kredita, vendar pa iz izpovedi navedenih to ne izhaja. Da sta prejeli navodila glede potrebnih podatkov, ki jih morajo bonitetna poročila vsebovati, da se na podlagi le-teh lahko odloča o odobritvi kredita, ne pomeni, da sta dobili navodila, da (po predhodni odločitvi, da se krediti odobrijo) morajo bonitetna poročila pripraviti tako, da ustrezajo končni odločitvi. Tudi v tem delu pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič E. E. in F. F., ki bi izpovedali o vsebini bonitetnega poročila z dne 14. 1. 2011. Bonitetno poročilo je bilo v pisni obliki del sodnega spisa, zato se je lahko sodišče samo neposredno seznanilo z njegovo vsebino. Pravna presoja relevantnosti podatkov iz bonitetnega poročila glede na določila relevantnih predpisov pa ni stvar, o kateri bi izpovedovale priče. 28. Odredba Banke Slovenije z dne 5. 7. 2012 (v nadaljevanju: Odredba), izdana po tem, ko so že bili odobreni vsi sporni krediti, prav tako nima vsebine, ki ji jo pripisuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je Banka Slovenije Odredbo izdala z namenom, da se ponovno izvedejo cenitve nepremičnin, v proces financiranja katerih se je banka vključila v času največje rasti cen nepremičnin, v letih 2006-2008; v obravnavani zadevi pa so toženci ob odobritvi kreditov razpolagali s cenitvama z dne 15. 11. 2010 in 12. 4. 2012, ki sta bili pripravljeni po spornem obdobju 2006-2008. Poleg tega Odredba niti ne omenja konkretno cenitve z dne 15. 11. 2010, zato ne more držati očitek, da podatki v Odredbi potrjujejo očitek o precenjenosti nepremičnin v tej cenitvi, medtem ko se glede cenitve z dne 12. 4. 2012 Odredba nanaša na izvedbo dodatnih oslabitev, kar je del notranjega poslovanja banke, in, kot je bilo že opredeljeno, ni predmet očitkov v obravnavanem sporu.

29. Sodišče prve stopnje pri preizkusu cenitve družbe K. d. o. o. z dne 12. 4. 2012, ki je bila relevantna pri odobritvi kredita 7770/12, naj ne bi upoštevalo, da je cenitev upoštevala tudi še ne pridobljene nepremičnine g. G. G. Tožeča stranka je v pritožbi sama povzela izpoved B. B., da je bilo mogoče projekt (do pridobitve OPPN-a) nadaljevati tudi brez spornih parcel. Resničnosti izpovedanega tožeča stranka z ničemer ni izpodbijala. Posledično višje sodišče ne soglaša s tožečo stranko, da je zaradi domnevno prevelikega obsega neznank za tožence bilo nemogoče ugotoviti, za kolikšen znesek financiranja bi se lahko tožeča stranka še poplačala.

30. Tožeča stranka je vztrajala tudi pri očitku protipravnega ravnanja tožencev pri presoji kvalitete preostalih zavarovanj (poroštvo družbe H. d. o. o., hipoteka na nepremičninah k. o. A., bianco menice X-nepremičnine d. o. o. in H. d. o. o.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženci, ki so utemeljeno zaupali v ustreznost primarnega zavarovanja – hipoteka na nepremičninah k. o. B. – niso tako skrbno presojali ostalih zavarovanj, saj so bila ta le dodatno sredstvo zavarovanja; kot samostojni instrumenti zavarovanja ne bi zadostovali in zgolj na njihovi podlagi sporni krediti nikoli ne bi bili odobreni. Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi niti ni izpodbijala. Nadalje pa sodišče ni sledilo tožeči stranki, da toženci niso vedeli, ali se bodo iz primarnega zavarovanja poplačali; iz podatkov, s katerimi so tedaj razpolagali (kar je bilo zgoraj že pojasnjeno), so toženci lahko utemeljeno verjeli, da se bo to zgodilo. Posledično očitek tožeče stranke glede sekundarnih zavarovanj, ki temelji na (neutemeljenem) očitku glede primarnega zavarovanja, ne drži. Ponovno je treba zavrniti očitke tožeče stranke, da bi morali že v času odobritve kredita toženci glede nepremičnin k. o. A., ki so predstavljale sekundarni vir zavarovanja, razpolagati z ažurnimi podatki (cenitev iz leta 2008 je obstajala) o njeni unovčljivosti v razumnem roku, saj za to v razmerju do kreditojemalca, kot že pojasnjeno, glede na vsebino drugega odstavka 9. člena SOIKT ni obstajala pravna podlaga.

**Glede vzročne zveze:**

31. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala niti pravno relevantne vzročne zveze. To je utemeljilo na dveh okoliščinah: prva je nastop gospodarske krize, ki je povzročila velike težave v gradbeništvu in stečaj velikih gradbenih podjetij, ki so bili potencialni investitorji za nadaljevanje projekta, ki ga je financirala Banka X; druga pa je prisilna likvidacija Banke X, s čimer se je končalo financiranje projekta. Obe okoliščini sta prekinili vzročno zvezo med ravnanjem tožencev pri odobritvi kreditov in nastalo škodo v obliki nevrnjenih kreditov.

32. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da nastop gospodarske krize med strankama naj ne bi bilo nesporno dejstvo, poleg tega naj ne bi bilo splošno znano dejstvo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nastop gospodarske krize in stečaj potencialnih investitorjev krize tudi naj ne bi imel nobene zveze s protipravnim ravnanjem tožencev, ki se je dogajalo prej, v času odobritve kreditov. Tudi prisilna likvidacija Banke X naj ne bi mogla pretrgati vzročne zveze, ker so vsi sporni krediti zapadli že pred začetkom prisilne likvidacije.

33. Za trditev, da trajanje gospodarske krize v letu 20123 ni splošno znano dejstvo, je dokazno breme na tožeči stranki, ki takšni opredelitvi sodišča nasprotuje.4 Tožeča stranka pa ni podala nobenega argumenta, s katerim bi svojo navedbo utemeljila. Predhodno je že bilo pojasnjeno, da je izsek iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da bi "gradnjo stanovanj nujno financirala Banka X", iztrgan iz konteksta obrazložitve. Zato tudi v tem delu tožeča stranka ni ovrgla pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je gospodarska kriza, ki je povzročila stečaj potencialnih investitorjev, ključno vplivala na zmožnost nadaljevanja projekta in vrnitve kreditov. Ob ugotovitvi, da je šlo za projektno financiranje do najmanj pridobitve OPPN, ki je bil naposled tudi sprejet, pa tudi trditve tožeče stranke, da so krediti po pogodbah sicer že zapadli, zato dejstva stečaja potencialnih investitorjev in prisilne likvidacije Banke X po nastopu njihove zapadlosti, a pred dejanskim sprejemom OPPN, niso pravno relevantna, ne drži. **Glede krivde**

34. Tožeča stranka se je sklicevala na 66. člen (v času odobritev veljavnega) Zakona o bančništvu – ZBan-1, ki določa standard profesionalne skrbnosti upravljanja banke in ne loči, glede katerih ravnanj člani uprave banke lahko ravnajo s katero drugo skrbnostjo. Na tej podlagi bi moralo sodišče po stališču tožeče stranke presojati obveznost tožencev preizkusiti ustreznost zavarovanj za odobrene kredite. Vendar takšna interpretacija citirane določbe ZBan-1 ni življenjska. Po takšni interpretaciji v pojem "upravljanje banke" spada vsakršna aktivnost, ki kakorkoli vpliva na delovanje banke, kar pomeni, da morajo člani uprave biti na ravni strokovnjaka iz vsakega podsistema banke npr. pravna služba, informacijska podpora, tehnično vzdrževanje itd. Če namreč ne bi bili, potem je vsaka napaka v delovanju banke posledica dejstva, da člani uprave banke niso ravnali s profesionalno skrbnostjo upravljanja banke ter so zato odškodninsko odgovorni. Takšen standard bi bil pravno nevzdržen. Zato je treba standard profesionalne skrbnosti s področja upravljanja banke iz 66. člena ZBan-1 presojati glede na konkretne funkcije, ki so del upravljanja banke, in ne na celoto vseh procesov, ki so del bančnega delovanja, kot je denimo posamičen primer odobritve kredita. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje skrbnost tožencev v konkretnem postopku odobritve kredita, v prvi vrsti glede preizkusa cenitve nepremičnin v cenitvah, utemeljeno presojalo na podlagi standarda skrbnosti dobrega gospodarstvenika.

**O stroških**

35. Zoper odločitev o stroških postopka se je tožeča stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

**Sklepno in pritožbeni stroški**

36. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

37. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške in je dolžna prvemu in drugemu tožencu povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenih stroškovnikov in v skladu z določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče prvemu tožencu priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo ter 47,5 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupno 3.797,5 točk, drugemu tožencu pa 3.750 točk za odgovor na pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka prvemu tožencu povrniti 2.779,77 EUR, drugemu tožencu pa 2.745,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Med strankami ni sporno, da prvi toženec pri odobritvi tega kredita ni sodeloval, zato bo, ko bo govora o tem kreditu, višje sodišče z izrazom toženci zajelo le drugega in tretjega toženca. 2 Ta družba je s pomočjo predhodnih kreditov, ki niso predmet tega spora, že pridobila v svojo last nepremičnine za potrebe projekta G. 3 Prim. sodba VSRS II Ips 173/2017 z dne 28. 3 2018. 4 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 376.