Jedro

Sporne dejanske okoliščine o preživninskih potrebah otroka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v drugem odstavku II. točke spremeni tako, da se znesek 2.056,21 EUR nadomesti z zneskom 1.306,21 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I), tožencu je naložilo, da je dolžan za mld. sina A. A., roj. ..., plačevati preživnino v višini 350,00 EUR mesečno, do vsakega petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec. Tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilih pristojnega centra za socialno delo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka v plačilo do plačila (prvi odstavek II. točke). Prvo sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan plačati 2.056,21 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, iz naslova preživninskih obrokov, ki so zapadli od vložitve tožbe do izdaje sodbe (drugi odstavek II. točke). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo (tretji odstavek II. točke). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka III).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe otroka 580,00 EUR, tožnica prejema dohodek v višini 1.500,00 EUR mesečno, povprečni mesečni dohodek toženca pa je 2.340,00 EUR, ob tem, da toženec prejme kot član Odbora za urejanje prostora pri Občini ... še sejnino v višini 144,00 EUR letno. Otrok je bil dodeljen v varstvo in vzgojo tožnici, zato je glede na navedena dejstva tožencu naložilo, da je dolžan kriti 60 % mesečnih potreb otroka, kar pomeni, da je toženec dolžan plačevati za otroka mesečno preživnino v višini 350, 00 EUR. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec plačal v času od vložitve tožbe do izdaje sodbe določene stroške, povezane z bivanjem in zavarovanjem otroka (808,79 EUR), plačal pa je tudi mesečno preživnino za obdobje od decembra 2014 do maja 2015 ter nato še za junij in avgust v skupnem znesku 1.335,00 EUR. Skupno je toženec plačal 2.143,79 EUR. Zapadla preživnina za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe za dvanajst mesecev je 4.200,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati še 2.056,21 EUR in od izdaje sodbe dalje mesečno preživnino v višini 350,00 EUR.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper prvi in drugi odstavek II. točke sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da mesečno preživninsko obveznost toženca določi v višini 250,00 EUR, ki jo je toženec dolžan plačevati od izdaje sodbe dalje, drugi odstavek II. točke izreka sodbe pa spremeni tako, da ta odstavek razveljavi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodbe glede posamičnih mesečnih stroškov ni mogoče preizkusiti, ker so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je otrokove potrebe ocenilo po občutku, preživnine pa ni določilo glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev. Mesečne preživninske potrebe otroka so 480,00 EUR. Pri mesečnih stroških bivanja sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditve tožnice, da ji vseh drv ni treba kupiti, ker jih nekaj dobi od svojega očeta. Stroški ogrevanja zato niso 900,00 EUR letno. Te stroške, ki odpadejo na otroka, je treba znižati za 10,00 EUR, tako da so stroški bivanja otroka 90,00 EUR mesečno. Stroški prehrane so lahko največ 120,00 EUR mesečno in ne 150,00 EUR mesečno, kot jih ocenjuje sodišče prve stopnje, saj znesek odstopa od razumnega povprečja. Tožnica ni dokazala, da bi morala otroku kupovati posebno ali dražjo hrano. Zatrjevala je, da se otrok prehranjuje s testeninami, ki so poceni. Otrok se prehranjuje doma, zato so stroški prehrane nižji. Tožnici vse hrane ni treba kupiti, ker prideluje zelenjavo, nekaj zelenjave in mesa pa dobi od staršev, ki imajo kmetijo. Ocena mesečnih stroškov otrokove prehrane odstopa od sodne prakse za 30,00 EUR. Zmotna je ocena glede mesečnih stroškov za otrokova oblačila in obutev v višini 50,00 EUR, saj na mesečni ravni navedeni strošek ne presega 20,00 EUR. Otrok lahko dobi nekaj oblačil od svojega starejšega brata, tožnica pa je izpovedala, da otroku ne kupuje oblačil priznanih blagovnih znamk. Strošek športnih oblačil in športnih copat ne presega 35,00 EUR mesečno, ker se otroku kupuje oprema preko kluba po ugodnejših cenah. Otrok ne potrebuje treh parov športnih copat, ker iz dopisa KK X izhaja, da igralci potrebujejo en do dva para športnih copat na letni ravni, kar je odvisno od njihovih dodatnih individualnih športnih aktivnosti. Pri dveh parih so dodatne individualne aktivnosti že upoštevane. Ugotovitve prvega sodišča, da otrok potrebuje tri pare športnih copat letno, so v nasprotju z listinami v spisu in niso skladne z otrokovimi potrebami. Stroški za obleko in obutev ter športno opremo ne presegajo zneska 55,00 EUR mesečno. Tudi strošek osebne higiene v višini 20,00 EUR je previsok in ga ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložen. Navedeni strošek ne more presegati 15,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo stroške otrokovega razvedrila v višini 41,50 EUR mesečno. Navedeni stroški ne presegajo 30,00 EUR mesečno. Sezonska karta za tekme KK O. ni več potrebna, saj KK O. ne igra več tekem. Stroški prevoza ne presegajo zneska 25,00 EUR mesečno, saj otrok po treningih velikokrat počaka v pisarni tožnice, ob tem, da ni nujno, da na tekmo otroka pelje tožnica. Sodišče prve stopnje je verjelo bilanci, ki jo je predložila tožnica, pri čemer je splošno znano dejstvo, da samostojni podjetniki ne izdajajo računov za vsako opravljeno storitev. Tožnica je priznala, da veliko dela, zato njen neto mesečni prejemek v višini 1.500,00 EUR ni realno prikazan. Pravdni stranki bi morali prispevati k preživljanju otroka v enakih deležih, čeprav ima toženec nekoliko višji prikazan dohodek kot tožnica. Tožnica je ostala v družinski hiši z otrokoma, toženec pa si je zaradi nevzdržnih razmer moral na novo urediti življenje. Mesečni dohodek toženca je 2.100,00 EUR. Po plačilu najemnine mu mesečno ostane razpoložljivi dohodek v višini 1.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec v mesecu septembru, oktobru in novembru 2015 za preživljanje otroka plačal 250,00 EUR, kar je na naroku priznala tudi tožnica. Ob upoštevanju teh plačil in plačil, ki jih je že upoštevalo sodišče prve stopnje, toženec iz naslova zapadlih preživnin od vložitve tožbe do izdaje sodbe ni dolžan plačati ničesar. Toženec ni priglasil stroškov za pritožbo.

4. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter da se tožencu naloži, da je dolžan povrniti tožnici njene pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se posameznih mesečnih stroškov otroka, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne da preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe podrobno, pregledno in sistematično ugotovilo in ocenilo potrebne mesečne stroške otroka, na enak način pa je tudi ocenilo preživninske zmožnosti pravdnih strank, na podlagi katerih je pravilno porazdelilo preživninsko breme. Nobenih nasprotij ni med ugotovitvami sodišča prve stopnje in listinami, tudi ne glede števila športnih copat, ki jih potrebuje otrok. Drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje ne pomeni protispisnosti. Sodišče prve stopnje je pri tej dokazni oceni upoštevalo dopis Košarkaškega kluba X(2), kot enega izmed dokazov, svojo dokazno oceno pa je naredilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP(3). Zmotne so zato pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje otrokove potrebe ocenjevalo po občutku in da posamičnih mesečnih potreb otroka ni mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo in ocenilo mesečne potrebe otroka (129. in 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(4)), ob upoštevanju premoženjskih zmožnosti pravdnih strank (123. člen ZZZDR). Pravilno ni v celoti upoštevalo mesečnih potreb otroka v višini in obsegu, kot je to zahtevala tožnica in je s tem delno upoštevalo ugovore toženca. Glede na dohodke pravdnih strank ni nobenega dvoma, da bo toženec določeno preživninsko obveznost lahko izpolnjeval. Določena preživninska obveznost je v skladu s sodno prakso, ob upoštevanju podobnih primerov, kakor tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnega primera.

8. Sodišče prve stopnje je naredilo dokazno oceno o povprečnih mesečnih stroških za ogrevanje hiše, v kateri živi tožnica z otrokom, na podlagi izpovedbe toženca, da je v letu 2014 kupil drva za polovico sezone in za njih plačal 450,00 EUR in na navedeni podlagi je sodišče prve stopnje določilo letni strošek ogrevanja v višini 900,00 EUR, kar predstavlja mesečni strošek v višini 75,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje delilo na tri uporabnike, kar predstavlja znesek 25,00 EUR mesečno na uporabnika. Tožnica je res zatrjevala, da nekaj drv dobi od svojega očeta, kot to navaja pritožba, vendar že iz navedb tožnice, kakor iz pritožbenih navedb izhaja, da ne gre za večje količine, zato tudi ni podlage za znižanje bivalnih stroškov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi če se upošteva izpovedba toženca, da je strošek ogrevanja na letni ravni v povprečju 66,60 EUR mesečno, znaša strošek kurjave na osebo 22,20 EUR mesečno. Če se pri tem še upošteva, da otrok pogosto po šoli ostaja v poslovnih prostorih toženke, ko čaka na večerni trening košarke, ni podlage za spreminjanje ocenjene vrednosti navedenih stroškov, še manj pa, da bi bilo zato treba znižati določeno višino preživninske obveznosti toženca.

9. Mladoletni otrok se aktivno ukvarja s košarko, ima najmanj štiri treninge tedensko in tekmo v tekmovalni sezoni, poleg tega pa ima tako individualne, kot tudi skupinske priprave, kar pomeni, da potrebuje po treningu kvalitetno prehrano. Splošno znano dejstvo je, da tako aktivni športnik v starosti petnajstih let potrebuje več hrane dnevno kot drugi najstniki, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedbi tožnice, da je otroku po treningu treba pripraviti šejke, zato mu kupuje sadje, čokoladno ali vanilijevo mleko in skuto. Otrok ima sicer malico v šoli, vendar zajtrkuje doma, doma se tudi prehranjuje, s tem, da tudi toženec zatrjuje, da otrok večkrat po šoli ostaja pri materi v poslovnih prostorih, zaradi večernega treninga, kar pomeni, da se otrok občasno prehranjuje tudi zunaj in ne le doma. Iz trditvene podlage toženca pa ne izhaja, da bi imel zaradi tedenskih ali mesečnih stikov z otrokom stroške s prehrano, ki bi bistveno zmanjševali stroške prehrane za otroka, ki jih krije tožnica in jih je kot potrebne ugotovilo sodišče prve stopnje. Otrok kot aktivni športnik potrebuje zadosten vnos sladkorjev, zaradi intenzivnih in obsežnih treningov, zato je utemeljen strošek tudi za nakup sladkarij, ki ga navaja tožnica. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da del prehrane tožnica pridela sama oziroma dobi od svojih staršev. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo višje stroške prehrane, kot jih je uveljavljala tožnica, hkrati pa je realno ocenilo stroške prehrane za otroka, ki so na dan 5,00 EUR. Strošek prehrane pritožba zato zmotno ocenjuje le na 120,00 EUR mesečno oziroma na 4,00 EUR na dan. Ocena sodišča prve stopnje, da so stroški prehrane za otroka 150,00 EUR je zato pravilna, še posebej glede na finančne zmožnosti roditeljev in glede na opisane posebnosti konkretnega primera.

10. Ocena mesečnih stroškov v višini 20,00 EUR za obleko in obutev, kot to predlaga tožnik, ni primerljiva s sodno prakso, glede na dohodke pravdnih strank, saj se navedeni izdatki priznavajo v višini 50,00 EUR mesečno, tudi v primerih, ko otrok dobi nekaj obleke in obutve od starejših bratov ali sester. Pravilno so bili ocenjeni tudi stroški, povezani s športno opremo, ki skupaj s stroški za obleko in obutev znašajo 70,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upoštevalo popuste, ki jih nudi klub pri nabavi športne opreme, zato tožnici ni priznalo stroškov nakupa športne opreme v višini, kot jih je sicer dokazala z računi. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo dopis Košarkarskega kluba X, iz katerega izhaja, da igralci potrebujejo en ali dva para košarkarskih športnih copat letno, kar pa je odvisno od njihovih dodatnih individualnih športnih aktivnosti. Posebej glede na obseg treningov in priprav (individualne in skupinske), ki jih ima otrok, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da otrok potrebuje tri pare športnih copat, še posebej iz razloga, ker so kvalitetni športni copati za aktivnega športnika, posebej najstnika, pomembna predpostavka za zdrav razvoj otroka, ki mu bo omogočala ukvarjanje s športom (sedaj in v prihodnosti) brez nepotrebnih poškodb, ki so sicer dokazana stalnica pri uporabi rabljenih športnih copat. Otrok lahko za košarkarske treninge potrebuje le dva para košarkarskih copat, na pripravah, ki se jih otrok vsakoletno udeležuje, pa potrebuje tudi tekaške športne copate, ob tem, da iz izpovedbe tožnice izhaja, da otrok izvaja dodatne treninge tudi doma, udeleževati pa se mora tudi telesne vzgoje v šoli. Še posebej glede na finančne zmožnosti roditeljev je sodišče prve stopnje pravilno določilo višino stroškov za športno opremo ter za obleko in obutev.

11. Obsežni treningi otroka zahtevajo večja sredstva za pranje športne opreme, bistveno višji je tudi strošek za šampone, pri čemer je sodišče prve stopnje v znesku 20,00 EUR upoštevalo ostalo kozmetiko, ki jo otrok potrebuje, kakor tudi zdravila, ki jih mora tožnica kupovati za otroka. Zato je sodišče prve stopnje tudi te mesečne izdatke pravilno ocenilo.

12. Košarkarski klub O. še vedno obstaja, še vedno sodeluje v ligah, otroku je bila kupljena sezonska karta, zaradi česar navedeni strošek obstaja in bo obstajal tudi v bodoče, saj preživninska zavezanca imata potrebna finančna sredstva tudi za kritje tega stroška. V kolikor pa navedenega stroška v prihodnosti ne bo več, bo toženec lahko zahteval znižanje preživnine. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo stroške, povezane s praznovanjem rojstnega dne, in na mesečni ravni priznalo znesek v višini 12,50 EUR, utemeljen pa je tudi strošek za telefon v višini 17,00 EUR(5).

13. Stroški prevoza so pravilno ocenjeni v višini 50,00 EUR. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da je za otroka časovno bolj ugodno in tudi manj časa porabi, če ga v šolo in na treninge vozi tožnica, ki ima sicer poslovne prostore v ..., kar pa ne pomeni, da navedeno dejstvo ne predstavlja stroška, ki gre v breme preživninske obveznosti obeh roditeljev. Toženec tudi ne upošteva, da tožnica mora počakati otroka, da konča s treningom(6), da se nato opravi prevoz do doma. Treba je upoštevati še dodatne prevoze otroka na košarkarske tekme po Sloveniji, ki jih opravi tožnica in ki jih je sodišče prve stopnje tožnici priznalo v omejenem obsegu (ker otroka na tekme peljejo tudi drugi starši, katerih otroci trenirajo v KK X). Tako se znova izkaže, da je ocena sodišča prve stopnje tudi glede teh mesečnih stroškov v višini 50,00 EUR pravilna, pritožbeni razlogi pa preveč pavšalni, da bi terjali podrobnejši odgovor.

14. Toženec pavšalno zatrjuje, da so dohodki tožnice(7) bistveno višji, v ta namen pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove pritožbene navedbe. Sklicevanje toženca na splošno znana dejstva, da samostojni podjetniki ne izdajajo računov za opravljene storitve, pa je tudi neutemeljeno. V čem bi bilo premoženjsko stanje tožnice, ki odplačuje kredit za hišo, boljše od toženca, ki se je odselil iz hiše in za bivanje plačuje najemnino, pritožba ne pojasni. Sodišče prve stopnje pa je tudi glede na ostale premoženjske razmere pravdnih strank(8) pravilno ocenilo, da mora toženec pokriti 60 % mesečnih stroškov otroka. Prvo sodišče je pravilno tudi upoštevalo, da je breme varstva in vzgoje na tožnici, zato je glede na toženčeva razpoložljiva denarna sredstva, ki po odbitju stroškov najemnine potrditvah pritožbe sedaj znašajo 1.900,00 EUR, pravilno določilo mesečno preživninsko obveznost tožencu v višini 350,00 EUR.

15. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica na naroku 26. 11. 2015 priznala, da je toženec mesečno plačeval na račun preživnine 250,00 EUR(9). Toženec zato utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati plačila zneskov 250,00 EUR za mesec september, oktober in november (skupaj 750,00 EUR). Pritožbeno sodišče je zato tožencu priznalo, da je od vložitve tožbe do izdaje sodbe na račun plačila stanovanjskih stroškov in zavarovanja za otroka ter z delnimi plačili preživnine(10) izpolnil preživninsko obveznost v višini 2.893,79 EUR in da je zato dolžan plačati še 1.306,21 EUR, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je seštevek zapadle preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe 4.200,00 EUR.

16. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in zahtevala od toženca povrnitev pritožbenih stroškov. Zahtevek tožnice ni utemeljen. Glede na uspeh tožnice v celotnem postopku in ker so se v postopku urejala razmerja, ki so bila v interesu obeh pravdnih strank (npr. razveza zakonske zveze) in ker sta pravdni stranki tudi s sodno poravnavo rešili del spornih družinskopravnih razmerij (dodelitev otroka v varstvo in vzgojo tožnici in stike toženca z otrokom), je pritožbeno sodišče ob upoštevanju prostega preudarka, ki ga sodišče upošteva pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci (413. člen ZPP), odločilo, da tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej prilogo B 88. Op. št. (3): Enako velja tudi za dokazno oceno drugih relevantnih dejstev.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (5): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge iz 20. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (glej tč. 20).

Op. št. (6): Treningi so v poznih popoldanskih oziroma večernih urah; glej prilogo A 8. Op. št. (7): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so mesečni dohodki tožnice 1.500,00 EUR.

Op. št. (8): Podrobneje glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (9): Glej stran 79 sodnega spisa; zapadlost mesečne preživninske obveznosti je v tožbenem zahtevku določena na 15. dan v mesecu za tekoči mesec.

Op. št. (10): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz tega naslova toženec plačal 2.143,79 EUR.