Jedro

Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik ali dela prost dan v Republiki Sloveniji, se roki v postopku o zahtevi za sodno varstvo pred prekrškovnim organom iztečejo s pretekom prvega naslednjega delavnika, pri čemer ni pomembno, ali prekrškovni organ (policijska postaja) v teh dneh dela.

Izrek

Sklepa sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Storilec prekrška V.C. je bil z odločbo Policijske postaje Š/J z dne 20.6.2005 spoznan za odgovornega prekrška po C točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 60.000 SIT in tri kazenske točke v cestnem prometu. Zoper navedeno odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavržena kot prepozna.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec F.M. Navaja, da je storilec prejel odločbo o prekršku PP Š/J dne 16.7.2005, zahtevo za sodno varstvo pa je s priporočeno poštno pošiljko vložil v ponedeljek dne 25.7.2005. Osem dnevni rok za vložitev tega pravnega sredstva je potekel v nedeljo 24.7.2005, sodišče pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da PP Š/J dela tudi v nedeljo in napačno štelo, da se v takšnem primeru ne more uporabiti določba četrtega odstavka 88. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 67. členom Zakona o prekrških (ZP-1), po kateri se rok izteče s potekom prvega prihodnjega delavnika v primerih, ko je zadnji dan roka sobota, nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči o zahtevi storilca za sodno varstvo.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZP-1 se zahteva za sodno varstvo lahko vloži v 8 dneh od vročitve odločbe o prekršku, pisno pri pristojnem prekrškovnem organu. Odločanje prekrškovnega organa v zvezi z zahtevo za sodno varstvo je urejeno v 63. členu ZP-1, in sicer v skladu z drugim odstavkom te določbe najprej preizkusi, ali je zahteva za sodno varstvo dovoljena in pravočasna. Nedovoljeno oziroma prepozno zahtevo prekrškovni organ zavrže s sklepom, pravočasno zahtevo pa preizkusi tudi vsebinsko (četrti, peti in sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Če prepozne (ali nedovoljene) zahteve za sodno varstvo ne zavrže prekrškovni organ, to po določbi 64. člena ZP-1 stori sodišče. 5. ZP-1 določa rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, ne vsebuje pa določb o štetju in izteku rokov idr. V hitrem postopku (osmo poglavje zakona) so ta vprašanja urejena v prvem odstavku 58. člena ZP-1, in sicer se glede rokov smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pritožbeno sodišče in vrhovni državni tožilec se v tej zadevi nasprotno sklicujeta na določbe o rokih iz ZKP, ki se po 4. alineji 67. člena ZP-1 smiselno uporabljajo v rednem sodnem postopku (deseto poglavje zakona). Določbe o zahtevi za sodno varstvo so uvrščene v posebno (deveto) poglavje, v katerem osmi odstavek 63. člena ZP-1 določa, da prekrškovni organ v postopku z zahtevo za sodno varstvo postopa po 58. členu tega zakona, torej glede rokov smiselno uporabi določbe ZUP in ne ZKP. Enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi, ko prepozno zahtevo zavrže sodišče po 64. členu ZP-1 (na določbe ZUP se je oprlo sodišče prve stopnje tudi v tej zadevi), saj ni mogoče sprejeti stališča, da bi različna organa ob preizkusu pravočasnosti istega pravnega sredstva odločitev oprla na določbe različnih zakonov. Nenazadnje okrajno sodišče po določbah ZUP o rokih ravna tudi pri presoji utemeljenosti (posebne) zahteve za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o zavrženju prepozne zahteve zoper odločbo o prekršku. V času vložitve zahteve za sodno varstvo v tej zadevi povzeta določba osmega odstavka 63. člena ZP-1 sicer še ni veljala (zakon je bil s to določbo dopolnjen z novelo ZP-1C; Ur.l. RS, št. 70/2006), vendar postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo predstavlja nadaljevanje hitrega postopka pred prekrškovnim organom oziroma odločanje v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 15.3.2007, opr. št. U-I-56/06; točka 17). Zato tudi v tej zadevi velja, da je glede štetja rokov treba uporabiti določbe ZUP in ne ZKP.

6. V obravnavani zadevi je storilec V.C. odločbo prekrškovnega organa PP Š/J prejel dne 16.7.2005. Osmi dan po vročitvi odločbe (24.7.2005) je bila nedelja, storilec pa je zahtevo za sodno varstvo zoper navedeno odločbo vložil priporočeno po pošti naslednji dan, to je v ponedeljek 25.7.2005. 7. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek 68. člena ZUP). Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se po drugem odstavku 101. člena ZUP izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika.

8. Pravilna je trditev vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče v izpodbijanem sklepu napačno štelo, da se je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo v obravnavani zadevi iztekel v nedeljo 24.7.2005, ker prekrškovni organ (PP Š/J) dela tudi na ta dan. Čeprav se napačno sklicuje na določbo četrtega odstavka 88. člena ZKP (ki je po dikciji sicer podobna, ne pa enaka, določbi drugega odstavka 101. člena ZUP), ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, da ni pomembno, ali državni organ v primerih, ko je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali dela prost dan, dela ali ne. Le v primerih, ko državni organ ne bi delal tudi kak drug dan, bi v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena ZUP veljalo, da se rok (ki bi sicer iztekel na ta dan), izteče prvi naslednji delavnik. Kljub ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da prekrškovni organ dela tudi v nedeljo, je torej ob pravilni uporabi drugega odstavka 101. člena ZUP rok za vložitev zahteve za sodno varstvo v tej zadevi iztekel v ponedeljek 25.7.2005, kar glede na zgoraj povzeto procesnopravno relevantno dejansko stanje pomeni, da je bila zahteva storilca vložena pravočasno.

9. Zaradi napačne razlage navedene določbe o rokih je sodišče zahtevo storilca za sodno varstvo zavrglo in navedb storilca v tem pravnem sredstvu ni vsebinsko presodilo, zato je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v odločanje Okrajnemu sodišču v Šmarju pri Jelšah (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).