Jedro

Dolgoročna finančna naložba v odvisno podjetje se pripozna po sklenitvi vpisne pogodbe in plačilu delnic.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29. 3. 2006, ter na podlagi 16. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-E-68/04 (Ur. l. RS, št. 45/2006) zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka (delno) ugodila pritožbi tožeče stranke proti odločbi Posebnega davčnega urada z dne 26. 4. 2001, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 336.503,250,00 SIT in za leto 1999 v znesku 155.371.987,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do 27. 12. 2000 v znesku 161.811.097,00 SIT ter od 28. 12. 2000 do dneva plačila davčne obveznosti (I.1 točka izreka) ter plačilo zamudnih obresti od premalo plačevanih akontacij davka od dobička za leto 2000 obračunanih od prvega dne zamude do vključno 27. 12. 2001 v znesku 14.269.324,00 SIT ter od 28. 12. 2000 do dneva predložitve obračuna davka od dobička za leto 2000 (točka I.2 izreka). Tožena stranka, ki je pritožbi tožeče stranke delno ugodila, je navedeno odločbo v točki I.1 spremenila v delu, ki se nanaša na zamudne obresti tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila (1. točka izreka) ter odločbo v točki I.2 odpravila (2. točka izreka), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da je bila dolgoročna finančna naložba v Z. T., d. d., v letu 1998 neupravičeno izkazana med sredstvi tožeče stranke ter da je bilo oblikovanje popravka vrednosti dolgoročne finančne naložbe v letih 1998 in 1999 neupravičeno.

3. Tožeča stranka v reviziji, katere dovoljenost izkazuje z vrednostjo izpodbijanega dela končnega upravnega akta, ki presega 20.000 EUR, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje (drugačno) stališče o nastanku dolgoročne finančne naložbe v Z. T., d. d., ter njenem pripoznanju med svojimi sredstvi že v letu 1998 ter nujnosti oblikovanja popravka vrednosti obravnavane dolgoročne finančne naložbe v letih 1998 in 1999. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki presega 20.000 EUR. Po presoji revizijskega sodišča je uveljavljana podlaga za dovoljenost revizije podana, saj je po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija med drugim dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih je obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Sporna višina revidentove obveznosti iz naslova davka od dobička pravnih oseb znaša 506.866.863,00 SIT oziroma 2.115.117,94 EUR ter torej omenjeni znesek presega.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno izkazovanje dolgoročne finančne naložbe med sredstvi tožeče stranke pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register (torej v letu 1998) ter upravičenost oblikovanja popravka vrednosti dolgoročne finančne naložbe v letih 1998 ter 1999. Glede dolgoročne finančne naložbe

9. Dolgoročne finančne naložbe so po Slovenskem računovodskem standardu – SRS/93 - 3.20 naložbe podjetja v druga podjetja za daljši rok, namenjene pa so pridobivanju prihodkov od financiranja in drugim koristim oziroma ohranjanju in povečevanju vrednosti vloženih sredstev. Iz omenjenega SRS pa ne izhaja opredelitev trenutka pripoznanja dolgoročne finančne naložbe, pridobljene z dokapitalizacijo drugega podjetja.

10. Po stališču tožeče stranke pridobi podjetje dolgoročno finančno naložbo v kapitalu drugega podjetja na podlagi dokapitalizacije že z vpisom delnice, saj se s sklenitvijo vpisne pogodbe pridobi posebna t. i. deležna pravica, ki ima poleg drugih tudi korporacijsko pravne učinke; po stališču tožene stranke (ki mu kot pravilnemu pritrjuje tudi sodišče prve stopnje) pa pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register, vlaganj v kapital oziroma sredstva drugega pravnega subjekta ni dopustno izkazovati kot dolgoročne finančne naložbe v kapitalu drugega podjetja.

11. Vpis delnic je nujno potreben korporacijski posel v postopku izdaje delnic pri povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, vendar pa vpisnik delnice s samim vpisom ne pridobi pravice zahtevati delnice niti ne članskih pravic. Zato sam vpis delnice, ne da bi bila sklenjena tudi vpisna pogodba (sestavljena iz vpisa delnice na eni strani in sprejema vpisa na drugi strani) ter opravljeno plačilo delnic, ne predstavlja poslovnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo možno zagotovo presoditi, da je posameznik že pridobil dolgoročno finančno naložbo v kapitalu drugega podjetja. Po stališču Vrhovnega sodišča je za pridobitev dolgoročne finančne naložbe v kapitalu drugega podjetja odločilna sklenitev vpisne pogodbe (torej dvostranske pogodbe, sestavljene iz dveh enostranskih poslov, na eni strani vpisa delnic, na drugi pa sprejema vpisa delnic) ter plačilo delnic. S sklenitvijo vpisne pogodbe (v obravnavanem primeru je bila ta sklenjena 28. 12. 1998) pridobi vpisnik posebne pravice in obveznosti, med njimi tudi t. i. deležno pravico s korporacijsko pravnimi učinki, ki je po Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD opredeljena kot pravica do novih deležev (317. člen ZGD) oziroma kot pravica do deleža (drugi odstavek 204. člena ZGD), ki pa se pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register ne more pravno veljavno prenesti na drugega. S sklenitvijo vpisne pogodbe ter plačilom delnice je torej vpisnik delnice v posebnem pravnem položaju, s posebnimi pravicami in obveznostmi, ki imajo korporacijsko pravne učinke.

12. Glede na poseben pravni položaj vpisnika po sklenitvi vpisne pogodbe, je s knjigovodskega oziroma računovodskega vidika sklenitev vpisne pogodbe in plačilo delnice nedvoumno že trenutek pridobitve dolgoročne finančne naložbe v kapitalu drugega podjetja. Takšno stališče izhaja tudi iz Pojasnila 5 Slovenskega inštituta za revizijo - SIR - Povečanje osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, po katerem se stvarni vložki, s katerimi je povečan osnovni kapital, izkažejo med sredstvi družbe in kot povečanje kapitala z dnem prevzema stvarnih vložkov ter iz vsebine več strokovnih člankov dr. Marjana Kocbeka, ki se nahajajo v upravnem spisu in jih je tožeča stranka sama priložila med upravnim postopkom in upravnim sporom. Navedeno stališče je po presoji Vrhovnega sodišča skladno tudi z načeli računovodske omejenosti delovanja in strogega nastanka poslovnega dogodka ter s temeljno računovodsko usmeritvijo previdnosti, ki jih vse določa Uvod SRS/93. Pomembno je torej, da gre za poslovni dogodek, na podlagi katerega je možno zagotovo presoditi, da je posameznik že pridobil dolgoročno finančno naložbo.

13. V obravnavanem primeru je bila vpisna pogodba sklenjena 28. 12. 1998, plačilo delnic pa opravljeno 11. 1. 1999. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje ter obeh davčnih organov, da je bila dolgoročna finančna naložba v znesku 1.495.570.000,00 SIT v letu 1998, torej pred vplačilom delnic, neupravičeno izkazana. Za v letu 1998 neupravičeno izkazano dolgoročno finančno naložbo je bil v letu 1998 v breme odhodkov od financiranja neupravičeno oblikovan tudi popravek vrednosti dolgoročne finančne naložbe za celotno izkazano vrednost in posledično prenizko izkazana davčna osnova I. v obračunu davka od dobička za leto 1998. Popravek vrednosti dolgoročne finančne naložbe

14. V obravnavani zadevi ni sporno, da predstavlja dolgoročna finančna naložba tožeče stranke v Z. T., d. d., po opravljenem povečanju osnovnega kapitala dolgoročno finančno naložbo v odvisno podjetje, saj znaša po izvedenem povečanju osnovnega kapitala delež tožeče stranke v kapitalu Z. T., d. d., 99,2%.

15. Dolgoročne finančne naložbe (tudi tiste v odvisna podjetja) se po SRS/93-3 v začetku izkazujejo po nabavni vrednosti, ki ji ustrezajo naložena denarna sredstva in drugačna sredstva, v nadaljevanju pa se dolgoročne finančne naložbe v odvisna podjetja (tudi ob upoštevanju Stališča SIR 14) vrednotijo po kapitalski metodi. Vrednotenje dolgoročne finančne naložbe v odvisno podjetje po kapitalski metodi pomeni, da se dolgoročna finančna naložba v odvisna podjetja po datumu, ko je naložba opravljena, usklajuje glede na vlagateljev delež v dobičku oziroma izgubi odvisnega podjetja, tako da se vlagateljeva naložba neposredno poveča oziroma zmanjša za pripadajoči del dobička oziroma izgube odvisnega podjetja. Gre za avtomatično prilagajanje knjigovodski vrednosti dolgoročne finančne naložbe v matičnem podjetju knjigovodski vrednosti kapitalskega deleža v odvisnem podjetju. Dolgoročnih finančnih naložb v kapital odvisnih podjetij, zato ne gre enačiti z drugimi dolgoročnimi finančnimi naložbami, za katere se v skladu s SRS/93 lahko oblikujejo popravki vrednosti.

16. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka prilagajala vrednost dolgoročne finančne naložbe vrednosti kapitala odvisne družbe, ki pa je bil rezultat poslovanja odvisne družbe pred nastankom naložbe in ne po datumu, ko je bila naložba opravljena. Z dnem povečanja osnovnega kapitala odvisne družbe je namreč že oblikovala popravek vrednosti dolgoročne finančne naložbe (tako v letu 1998 v znesku 1.495.570.000,00 SIT, v letu 1999 pa v znesku 638.171.610.00 SIT). Ker se po kapitalski metodi finančna naložba evidentira po nabavni vrednosti, kasneje pa poveča ali zmanjša tako, da se upošteva vlagateljev delež pri dobičku ali izgubi, ki nastane po datumu, ko je finančna naložba opravljena, je pravilno stališče sodišča prve stopnje oziroma davčnih organov, da tožeča stranka ni bila upravičena oblikovati popravkov vrednosti dolgoročne finančne naložbe (ne v letu 1998 in ne v letu 1999) glede na vrednost kapitala odvisne družbe, ki je bil rezultat poslovanja pred nastankom naložbe.

17. Če obvladujoče podjetje – tako kot v obravnavani zadevi, plača več, kot znaša knjigovodska vrednost sredstev odvisnega podjetja in tudi več, kot znaša njihova poštena vrednost, potem je bilo, kot pravilno navajajo sodišče prve stopnje in davčna organa, pripravljeno plačati več; gre za neko vrsto dobrega imena. Finančna naložba je sestavljena iz poštene vrednosti kupljene čiste vrednosti sredstev odvisnega podjetja in neugotovljene razlike, ki se pogojno imenuje neknjiženo dobro ime. Čeprav je finančna naložba večja od ustreznega dela kapitala odvisnega podjetja ni mogoče upoštevati predpostavke previdnosti in oblikovati popravka vrednosti dolgoročne finančne naložbe.

18. Odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju oblikovanega popravka vrednosti dolgoročne finančne naložbe pravilno temelji na SRS/93-3, ki se tudi po SRS/93-32 Računovodske rešitve v zavarovalnicah uporablja za opredeljevanje in izkazovanje sredstev v zavarovalnicah.

19. Za obravnavano dolgoročno finančno naložbo v osnovnem kapitalu odvisnega podjetja je tožeča stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pridobila vsa z 69. členom Zakona o zavarovalništvu – ZZav predpisana soglasja Agencije za zavarovalni nadzor. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da so bila pri nalaganju zavarovalnih sredstev poleg načela varnosti in likvidnosti upoštevana tudi načela rentabilnosti, ki jih določa 69. člen ZZav. Ni pa davčni organ vezan na pisno mnenje omenjene agencije z dne 19. 2. 2001 o nujnosti oblikovanja popravkov vrednosti dolgoročne finančne naložbe, saj agencija ni pristojna za razlago SRS.

20. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi te sodbe presodilo le tiste navedbe revizije, ki so odločilnega pomena (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II. izreka

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.