Jedro

Listinska dokumentacija dokazuje, da je imela družina tožnice dovoljenje za začasno prebivanje do 12. 10. 1994, kar pomeni, da družini zaradi izbrisa ne bi bilo potrebno zapustiti Republike Slovenije, izguba zaposlitve pa ni eden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pomeni upravičeno odsotnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnica priložila k svoji vlogi, kaj je izjavila na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu in kaj so povedale v postopku zaslišane priče A.A., B.B., C.C. in Č.Č. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila tožnica dne 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnici prijava stalnega prebivališča prenehala 26. 2. 1992, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih. Tožnica namreč ni zaprosila za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožničina družina 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana, ni zapustila Republike Slovenije, pač pa je nadaljevala z življenjem v njej. Iz registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je imela od 12. 10. 1993 do 18. 10. 1994 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu D. Oče tožnice E.E. je imel vizo z veljavnostjo od 22. 3. 1993 do 30. 8. 1993 in dovoljenje za začasno prebivanje od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994. Tožnica in njena sestra F.F. sta bili navedeni v očetovem potnem listu. Tožnica sama in njena starša so navedli, da so Republiko Slovenijo skupaj zapustili 6. 11. 1993. Starša sta izjavila, da sta bila zaposlena v G. in sta zaradi stečaja izgubila zaposlitev ter so tako ostali brez dohodkov. Najprej sta starša še prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, nato pa sta zaprosila za denarno pomoč. Prvostopenjski organ ugotavlja, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa oziroma enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD). Prvostopenjski organ med drugim še pojasnjuje, da je upošteval načelo zaslišanja stranke in dal tožnici možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da so ji bile kršene ustavne pravice do sodnega varstva, enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Poleg tega ji prvostopenjski organ ni omogočil, da sodeluje v postopku pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič. Nadalje navaja, da sploh ni bila državljanka druge države SFRJ, saj je postala državljanka Republike Srbije 4. 1. 2002. Bila je brez državljanstva. Poleg tega je izrek odločbe nejasen in tudi obrazložitev ni jasna, na podlagi česa je prišlo do zavrnilne odločbe. Nadalje zatrjuje, da je v zakonu določen čas maksimalne upravičene odsotnosti v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP). Navaja tudi, da je bila izjava tožnice citirana pristransko in arbitrarno. Izraža nestrinjanje s tem, da naj bi bile vzrok zapustitve Republike Slovenije finančne težave, temveč je družina Slovenijo zapustila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Dejstvo, da ni imela sredstev za preživljanje, je posledica neurejenega statusa. Nadalje se tožnica sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Kurić in citira sodbo ESČP v zadevi Zorana Minića ter zatrjuje, da je odločba v nasprotju s stališčem iz te sodbe. Prvostopenjski organ napačno tolmači vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja. Trdi, da je imela 23. 12. 1990 stalno prebivališče in da je dejansko živela v Republiki Sloveniji in prav tako je imela 25. 6. 1991 državljanstvo nekdanje SFRJ. Opozarja na to, da so neenotna stališča upravnih enot glede tega, od kdaj se šteje rok maksimalne upravičene odsotnosti. To pa je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da je bilo pred izdajo odločbe upoštevano načelo zaslišanja stranke ter da so bila upoštevana določila 23. in 22. člena URS. Načelo zaslišanja tožnice v primeru zaslišanja prič bi bilo kršeno v primeru, če se tožnice ne bi povabilo na obravnavo v postopku z nasprotnimi strankami, ker bi bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti obravnave. Glede navedbe sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji pa tožena stranka pojasnjuje, da je z navedeno sodbo sodišče Republiki Sloveniji naložilo, da mora v določenem roku sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo izbrisanim omogočila povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izbrisa. Ker je bila tožnica mladoletna in ni mogla sama odločati o državi svojega prebivanja, je bilo potrebno ugotoviti razlog, zaradi katerega sta starša zapustila Republiko Slovenijo. Prvostopenjski organ je pravilno odločil, da stečaj podjetja, v katerem sta bila starša tožnice zaposlena, in nezmožnost pridobitve delovnega dovoljenja niso upravičeno razlogi, kot jih določa ZUSDDD v 1.č členu. Ker tožnica ni izkazala razloga za upravičeno odsotnost, se poskusov vračanja ne ugotavlja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, sporno pa je, ali je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in ali je izpolnjen pogoj dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje.

7. Sodišče meni, da čeprav tožnica zatrjuje, da ni bila državljanka ene od drugih republik nekdanje SFRJ, pa je po ugotovitvah sodišča zanesljivo imela državljanstvo SFRJ, zaradi česar meni, da je pogoj državljanstva na dan 25. 6. 1991 iz 1. člena ZUSDDD izpolnjen. Iz uradnih evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu, konkretno iz pregleda bivališč osebe, je razvidno, da je imela tožnica jugoslovansko državljanstvo. Tožnica tudi sama na strani 4 tožbe trdi, da je imela dne 25. 6. 1991 državljanstvo nekdanje SFRJ. Sodišče meni, da četudi se ne da ugotoviti, kakšno državljanstvo posamezne republike je imel nekdo v SFRJ, je pogoj državljanstva na dan 25. 6. 1991 izpolnjen, če obstajajo dokazi za to, da je bil nekdo državljan SFRJ.

8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnice niso podani upravičeni razlogi odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bila tožnici kršena pravica do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen URS. Navedeno določilo določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Že samo dejstvo, da o pravilnosti izpodbijane odločbe odloča sodišče, dokazuje, da je tožnici zagotovljena pravica do sodnega varstva. Tožnici prav tako ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj je imela pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo.

10. Glede navedbe tožnice, da ji ni bilo omogočeno, da sodeluje pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič, sodišče ugotavlja, da tožnica res na zaslišanje ni bila vabljena. Skladno s 4. točko tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem. Vendar pa to v konkretnem primeru ni bila taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj tudi v primeru, če bi bila tožnica vabljena in bi se zaslišanja udeležila, to ne bi moglo spremeniti dejstva, da razlog za zapustitev Republike Slovenije ni bil izbris iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnica po lastnih navedbah, ki jih je dala na zaslišanju na veleposlaništvu, Slovenijo zapustila 6. 11. 1993 skupaj s starši, dovoljenje za začasno prebivanje pa je trajalo do 12. 10. 1994, kar pomeni, da zaradi izbrisa ona in njeni starši niso bili prisiljeni zapustiti Republike Slovenije. Torej njena prisotnost na zaslišanju prič ne bi mogla ovreči dejstev, ki jih dokazujejo listinski dokazi, v konkretnem primeru dokumentacija, ki izkazuje, do kdaj je imela veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. Ne glede na navedeno pa je bila tožnica pred izdajo odločbe seznanjena s tem kaj so priče povedale, kar izhaja iz dopisov prvostopenjskega organa tožnici z dne 26. 5. 2014 in z dne 17. 12. 2014. 11. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen in da naj bi bila nejasna obrazložitev odločbe. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je ključni razlog za zavrnitev ta, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ker niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, kot jih določa ZUSDDD. Obrazložitev odločbe je torej dovolj jasna in razumljiva, da se jo da preizkusiti.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je pogoj, ki določa rok odsotnosti, ko se šteje odsotnost za upravičeno (maksimalno 10 let) v nasprotju z EKČP. Tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bil ta pogoj v nasprotju z EKČP, sodišče pa tudi samo ni našlo nobenega argumenta, ki bi morebiti nakazoval, da gre za nasprotje tega zakonskega pogoja z določili EKČP. 13. Sodišče tudi meni, da je prvostopenjski organ pravilno citiral izjave tožnice, kar je možno ugotoviti z vpogledom v upravni spis.

14. Glede tožbene navedbe, s katero izraža tožnica nestrinjanje s sklepanjem prvostopenjskega organa, ki ugotavlja, da je družina tožnice odšla iz Slovenije zaradi finančnih težav, saj v tožbi zatrjuje, da je družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa, pa sodišče ugotavlja, da je tožnica na zaslišanju na veleposlaništvu na vprašanje, zakaj je zapustila Republiko Slovenijo, odgovorila, da sta oba starša izgubila delovno dovoljenje in dovoljenje za bivanje, nista imela več službe, ker je G., v katerem sta bila zaposlena, propadel. Kot je bilo že navedeno, listinska dokumentacija dokazuje, da je imela dovoljenje za začasno prebivanje do 12. 10. 1994, kar pomeni, da družini tožnice zaradi izbrisa ne bi bilo potrebno zapustiti Republike Slovenije, izguba zaposlitve pa ni eden od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki pomeni upravičeno odsotnost. Torej je glavni razlog, da je tožnica skupaj z družino zapustila Republiko Slovenijo in da se ni mogla vrniti, v tem, da so ostali njeni starši brez zaposlitve in tako njena zapustitev Slovenije ni v vzročno-posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče se zato ne strinja s tožbeno navedbo, da je dejstvo, da tožnica ni imela sredstev za preživljanje, posledica neurejenega statusa, pač pa sodišče glede na vse navedeno meni, da je vzrok za to, da je tožničina družina ostala brez sredstev, izguba zaposlitve.

15. Glede tistih tožbenih navedb, kjer se tožnica sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Kurić, pa sodišče pojasnjuje, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem izreklo Ustavno sodišče RS. Novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, je bila sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča RS, da je ZUSDDD bil pred sprejetjem novele neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, od navedenega dne dalje ni priznaval stalnega prebivanja in ni dajal možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. To neskladje pa je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS med drugim določno opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 13. 7. 2010 v zadevi Zorana Minića in s tem v zvezi izpostavlja točko 186 v zvezi s točko 359 iz te odločitve. Trdi, da je izpodbijana odločba nasprotna stališču ESČP. Tožnica ni dovolj konkretno navedla, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s stališči ESČP. V omenjenih delih sodbe ESČP je navedeno, da je dejstvo, da je večina od pritožnikov v Sloveniji vzpostavila družinsko življenje ali vzdrževala vezi s sorodniki, živečimi v Sloveniji. Navedeno je, da so tam razvili mrežo osebnih, socialnih, kulturnih, jezikovnih in ekonomskih odnosov, ki sestavljajo zasebno življenje vsakega človeka. Iz tožbe ni razvidno, zakaj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v tej točki. V konkretnem primeru sodišče sicer ne dvomi, da je imela tožnica do trenutka zapustitve Republike Slovenije v Sloveniji vzpostavljeno družinsko življenje in da je del svojega življenja tudi preživela v Sloveniji, vendar pa zapustitev Slovenije ni bila v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, čeprav je do izbrisa prišlo, ampak je bila v vzročni zvezi s tem, da sta tožničina starša izgubila zaposlitev zaradi stečaja podjetja. Iz tožbe tudi ni konkretno razvidno, zakaj tožnica meni, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja.

16. Sodišče pa tudi ni ugotovilo v tožbi zatrjevane kršitve 22. člena URS, kjer je govora o pravici do enakega varstva pravic. V zvezi s posplošeno in nekonkretizirano tožbeno navedbo, da imajo upravne enote neenako prakso pri odločanju v upravnih postopkih v tovrstnih zadevah, pa sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru predmet spora odločba, ki je bila izdana v postopku, ki se nanaša konkretno na tožnico in je lahko sodišče le v tem obsegu ocenjevalo pravilnost izpodbijanega akta.

17. Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki 2 izreka:

18. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.