Jedro

Glede na neprerekano ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da gre za parcelo, na kateri ni nobenega objekta, pravilna ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki mora biti izpolnjen pri enostavnem objektu za lastne potrebe, in sicer da je lahko zgrajen le na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, h kateri se gradi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstreška in treh kovinskih zabojnikov na zemljišču parc. št. 354 k.o. ... Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnja dela na navedenih objektih (1. točka izreka) in jih do 1. 2. 2013 na svoje stroške odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe po drugi osebi (4. točka izreka). Za objekte so bile v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka izreka). Navedeno je bilo še, da se objekte označi kot nelegalno gradnjo (5. točka izreka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (7. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (8. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so bili inšpekcijski ukrepi iz 152. člena ZGO izrečeni tožniku kot lastniku in investitorju, ki je izpovedal, da gradbenega dovoljenja ni pridobil. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbeno navedbo, da je tožnik na predmetnem zemljišču že leta 2009 postavil nadstrešek v izmeri 30 m2, ki ga je uporabil za zaščito parkiranih vozil, je zavrnil s sklicevanjem na zapisnik z dne 16. 4. 2012, iz katerega izhaja tožnikova izjava, da je tipske zabojnike postavil oktobra 2011, nadstrešek pa decembra 2011. Ugotovil je, da nadstrešek ne izpolnjujejo pogojev iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba) za nezahtevne objekte, saj presega dovoljeno velikost (30 m2), prav tako pa tudi ni izpolnjena zahteva glede načina gradnje po določbah 4. člena Uredbe. Pri tem se sklicuje na podatke GURS, iz katerih izhaja, da na zemljišču s parc. št. 354 k.o. ... ni postavljene nobene stavbe. Tipske zabojnike pa Uredba uvršča med začasne objekte, namenjene sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, ki v skladu s 6.a točko 11. člena Uredbe spadajo med nezahtevne objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Razloge, zaradi katerih je tožnik postavil predmetne objekte, navajanje škode, ki bi mu nastala z odstranitvijo objekta in bistveno znižanje vrednosti nepremičnine po sprejetju OPN ocenjuje kot nepomembne. Prav tako kot nepomembne ocenjuje tožnikove navedbe, ki se nanašajo na pridobivanja ustreznih upravnih dovoljenj in na sprejemanje OPN. Na drugačno odločitev o stvari pa po stališču upravnega organa druge stopnje tudi ne vpliva morebitna dopustnost gradnje objektov po veljavnem občinskem prostorskem planu ter pričakovanje morebitnih drugačnih pravnih podlag, ki bi morda omogočale legalizacijo še zgrajenih nelegalnih objektov. Kot neutemeljene je ocenil tudi ugovore, ki se nanašajo na rok za izvršitev odločbe, saj je rok toženka določila v skladu z diskrecijsko pravico, glede na primernost, in ga upravni organ druge stopnje ocenjuje kot primeren in razumen. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da gre za nezahteven in manj zahteven objekt. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je na predmetnem zemljišču že leta 2009 postavil enostavni objekt, in sicer nadstrešek v izmeri 30 m2, ki ga je uporabljal za zaščito parkiranih motornih vozil. V tistem času je bila na podlagi veljavnega OPN postavitev nadstreška dopustna. Kasneje pa se je odločil še za postavitev treh kontejnerjev, ki jih je nato tudi „pokril“ z dograditvijo že obstoječega nadstreška. Meni, da je kljub neuspešnemu prizadevanju za legalizacijo objekta zardi spremembe OPN legalno zgrajen vsaj del objekta, zato je treba v skladu s tem tudi odločiti. Meni, da bi bilo treba pri določitvi roka za odstranitev objekta upoštevati tudi konkretne okoliščine, in sicer dejstvo, da je zaradi spremembe OPN postalo zemljišče bistveno manj vredno, dejstvo, da gre za montažne objekte, ki jih je mogoče v primeru, da bi bilo to potrebno zaradi gradnje ceste, zelo hitro in enostavno odstraniti, čas veljavnosti pogodb, povezanih z opravljanjem dejavnosti tožnika na predmetni nepremičnini, in negotovost sprejetja OPPN, kar pa ni bilo upoštevano. Navaja, da bo z nasilno odstranitvijo objektov, ki načeloma niso nikomur v napoto in ki so pomembni za opravljanje tožnikove dejavnosti, povzročena gospodarska škoda, ogrožena pa bo tudi socialna varnost zaposlenih pri tožniku in njihovih družin. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma naj sodišče odloči, da se inšpekcijski postopek ustavi oziroma da se tožniku postavi daljši rok za odstranitev postavljenega objekta in za ta čas odpravi izrečeno prepoved uporabe in opravljanja gospodarskih ali drugih dejavnosti v objektu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo in postavitev predmetnih objektov (nadstrešnice in treh zabojnikov) ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti, sporno pa je, ali je nelegalen celoten nadstrešek, ali pa le njegov del. Tožnik v tožbi namreč zatrjuje, da je del nadstreška, in sicer v izmeri 30 m2, postavil že leta 2008 (v pritožbi je navedel leto 2009) ter da po tedaj veljavnih predpisih zanj ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Kot dokaz prilaga prikaz stanja prostora iz projektne naloge „...“ iz novembra 2008. Po določbi 13. člena Uredbe, veljavne od 15. 5. 2008, med enostavne objekte za lastne potrebe sicer res spada tudi nadstrešek, če je njegova površina največ 30 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m, merjeno od najnižje točke objekta. Vendar je glede na neprerekano ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da gre za parcelo, na kateri ni nobenega objekta, pravilna ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da v obravnavanem primeru (tudi glede tega dela objekta) ni izpolnjen pogoj iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe, ki mora biti izpolnjen pri enostavnem objektu za lastne potrebe, in sicer da je lahko zgrajen le na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, h kateri se gradi.

Navedeno pomeni, da tudi če bi bila resnična tožnikova navedba, da je del predmetnega objekta postavil že leta 2008 in da ni presegel dimenzij, ki jih Uredba določa za nadstrešnico, ni utemeljena njegova navedba, da je šlo za enostaven objekt, za katerega ni potreboval gradbenega dovoljenja. Posledično tudi ni utemeljen njegov ugovor, da mora odstraniti tudi legalno postavljen del objekta.

Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da je tožnik šele tožbi priložil dokaz o obstoju objekta v letu 2008 ter ni navedel, zakaj tega dokaza ni priložil že v upravnem postopku, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Ker je za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1 bistveno le, da gre za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, s katerimi tožnik opisuje potek postopka pridobitve gradbenega dovoljenja in ovire, s katerimi se sooča. Skladni z določbami ZGO-1 pa so tudi ostali odrejeni ukrepi.

Glede na to, da gre za objekte, ki jih je enostavno odstraniti, čemu pritrjuje tudi tožnik, je po presoji sodišča primeren tudi rok, ki ga je upravni organ prve stopnje določil za izvršitev odločbe. Tožbeni ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja okoliščine, ki bi jih inšpektor lahko upošteval pri določitvi roka za izvršitev inšpekcijske odločbe (manjvrednost nepremičnine zaradi spremembe OPN, enostavnost odstranitve predmetnega objekta, veljavnost pogodb, povezanih z opravljanjem tožnikove dejavnosti, vprašljivost sprejetja OPPN, ogrožanje socialne varnosti, gospodarska škoda ipd.), pa so neutemeljeni, saj se ne nanašajo na okoliščine, povezane s samo izvršitvijo odločbe. To pa so edine okoliščine, ki jih mora inšpektor pri določitvi primernega roka upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.