Jedro

V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen.

631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 4.123,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 615.726,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 7.115,65 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (podizvajalca) do tožene stranke (naročnik) iz naslova neplačanih del. Zahtevek je zavrnilo po vseh pravnih podlagah, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoje zahtevke, tj. neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika (631. člen OZ), neupravičena obogatitev, odškodninska odgovornost in pristop k dolgu.

Glede neupravičene obogatitve

6. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Čeprav med tožečo in toženo stranko ni bilo neposredne pogodbe, je tožeča stranka delo opravljala na podlagi pogodbe z S. d. d. (izvajalec). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka z izvajalcem sklenila Podizvajalsko pogodbo št. ... z dne 22. 6. 2010 (v nadaljevanju podizvajalska pogodba), izvajalec pa je s toženo stranko sklenil Gradbeno pogodbo z dne 1. 2. 2005 in anekse k tej pogodbi (v nadaljevanju gradbena pogodba; 4. in 6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja.1 Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen.

Glede neposredne zahteve podizvajalca do naročnika (631. člen OZ)

7. V 631. členu OZ je določeno, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Ena izmed predpostavk za neposredni zahtevek (actio directa) podizvajalca do naročnika je tako obstoj vsote, tj. neplačanih terjatev izvajalca v razmerju do naročnika. Te terjatve mora naročnik izvajalcu tudi pripoznati. Terjatve morajo obstajati še takrat, ko podizvajalec izpolnjuje vse kumulativno določene pogoje iz 631. člena OZ.2 Če teh terjatev ni več ali niso pripoznane, pogoji za podizvajalčev zahtevek iz 631. člena OZ niso izpolnjeni. Namen citirane določbe je sicer v varstvu podizvajalca, vendar ne na račun naročnika.3

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je od 1. 1. 2010 davčni zavezanec za plačilo DDV od gradbenih dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem, rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami, tisti, ki so mu bile te storitve opravljene (12. točka obrazložitve). To je v konkretnem primeru tožena stranka. Pritožbeno navajanje, da sprememba zakonodaje tožeči stranki ne sme iti v škodo, ni utemeljeno. Tožeča stranka je z izvajalcem podizvajalsko pogodbo sklenila 22. 6. 2010, to je šele po spremembi ZDDV-1. V skladu z 2. členom ZDDV-1 je DDV prihodek proračuna Republike Slovenije. Zato sploh ne gre za dolg tožene stranke do naročnika, kar pomeni, da na znesek, ki v skladu s pogodbo predstavlja DDV, podizvajalec s sklicevanjem na 631. člen OZ ne more poseči. 9. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka pravico zadržati sredstva v skupni višini 143.228,47 EUR, in sicer na podlagi določil gradbene pogodbe z aneksi in uzance 66 PGU4 (11. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem delu terjatev naročnika do izvajalca ni pripoznana, kar je eden izmed pogojev za utemeljenost zahtevka v skladu s 631. členom OZ.5 Tožeča stranka teh razlogov s pritožbo konkretizirano ne izpodbija in meni, da to niti ni relevantno, saj zadeva le razmerje med izvajalcem in toženo stranko. Vendar je takšno sklepanje materialnopravno zmotno; 631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati.6 Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj. Drugačni pritožbeni razlogi so neutemeljeni.

10. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da 17. 1. 2011, ko je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo, tožena stranka do izvajalca ni imela pripoznanih terjatev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi 631. člena OZ neutemeljen.

Glede pristopa k dolgu oz. neposrednega plačila

11. V 432. členu OZ je določeno, da s pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na tej podlagi zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretizirala svojih trditev o pristopu k dolgu s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega tudi v pritožbi ni storila. Zgolj na splošno zatrjuje (7. točka pritožbe), da naj bi ji tožena stranka "na enem od sestankov" zagotovila, da bo poskrbela za poplačilo tožeče stranke. Takšne izjave, četudi bi bila dana, ni mogoče razumeti kot pristopa k dolgu. Pristop k dolgu je samostojna pogodba, s katero pristopnik postane sodolžnik. Osnovna zaveza pristopnika je v izpolnitvi obveznosti glavnega dolžnika, zato mora vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje.7

12. Do drugačnega zaključka o odgovornosti tožene stranke za poplačilo tožene stranke ne morejo privesti niti pritožbene navedbe o tem, da naj bi se ji tožena stranka zavezala k neposrednemu plačilu. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka na tej podlagi ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in temi zapisniki. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu obrazložilo, da nobena od zaslišanih prič, razen zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni potrdila navedb tožeče stranke, da bi se naj tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki neposredno in v celoti, tj. preko pogodbeno dogovorjene vrednosti, torej ne glede na finančni okvir gradbene pogodbe. Katere priče so potrdile, da bi se tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati neposredno in v celoti mimo finančnega okvira gradbene pogodbe, tudi v pritožbi tožeča stranka ni podrobno pojasnila. Zato sodba z omenjeno procesno kršitvijo ni obremenjena.

13. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo prič brez izpodbijanja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni zavezala mimo finančnega okvira gradbene pogodbe, ne more privesti k ugoditvi tožbenemu zahtevku na tej podlagi. Iz dopisa MŠŠ ne izhaja zaveza tožeče stranke po izplačilih podizvajalcem preko finančnega okvirja, kot je bil določen med izvajalcem in naročnikom. Tudi sicer so pritožbene navedbe o zatrjevani zavezi tožene stranke k neposrednemu plačilu mimo določil gradbene pogodbe nerazumljive ob dejstvu, da je tožeča stranka podizvajalsko pogodbo nato sklenila z glavnim izvajalcem. Obveznost izvajalca plačati neposredno podizvajalcu izhaja že iz 631. člena OZ, če so izpolnjene tam navedene predpostavke. Zato dodatno zatrjevanje katerihkoli predstavnikov tožene stranke o tem, da bodo podizvajalci poplačani, pravzaprav ni nič drugega kot zgolj ponavljanje zakonske dolžnosti. Določba 631. člena OZ je namreč kogentna.8 Kakršnokoli drugačno zagotovilo o poplačilu tožeči stranki bi lahko pravno učinkovalo, če bi bila obveznost tožene stranke jasno in določno opredeljena. Da bi bila takšna zaveza dana, pa tudi iz pritožbenih navedb ne izhaja.

14. Pritožbeno sodišče dodaja še, da ker je tožeča stranka podizvajalsko pogodbo sklenila z izvajalcem in tam določila tudi predmet pogodbe in cene del, bi zaveza tožene stranke o tem, da bo tožeča stranka neposredno in v celoti (poplačana) po tej pogodbi, v smislu poroštvene pogodbe morala biti pisna (1013. člen OZ). Vendar se v konkretnem primeru tožena stranka poplačilu tožeče stranke pisno ni zavezala.

Glede odškodninske odgovornosti

15. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala še na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti (131. člen OZ). Trdi, da je tožena stranka ravnala protipravno s tem, ko asignacije z dne 19. 11. 2010 kot asignat (nakazanec) ni podpisala in je ni realizirala.

16. V skladu s prvim odstavkom 1036. člena OZ ima prejemnik nakazila pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da sprejema nakazilo. Posledica nakazančevega sprejema nakazila je nastanek direktnega zahtevka prejemnika nakazila zoper nakazanca, ki je neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (prvi odstavek 1037. člena OZ) in izguba ugovorov, ki jih je dotlej imel zoper nakazovalca (prim. drugi odstavek 1037. člena OZ). Nakazanec nima splošne dolžnosti sprejeti nakazilo. Okoliščina, da tožena stranka nakazila ni sprejela, torej ne predstavlja njenega protipravnega ravnanja.

17. Prav tako pa protipravnosti ni v tem, da tožena stranka ni realizirala nakazila na podlagi asignacije, na kateri sicer ni podpisa nobene od udeleženih oseb (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in priloga A27). V drugem odstavku 1045. člena OZ je predpisano, da mora nakazanec nakazilo, če je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, izpolniti do zneska tega dolga, če mu to v nobenem pogledu ni težje od izpolnitve obveznosti nasproti nakazovalcu. Logična predpostavka te določbe je, da nakazančev dolg nakazovalcu obstaja. V konkretnem primeru pa, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, na dan 14. 1. 2011 (oziroma 17. 1. 2011), tožena stranka izvajalcu ni več dolgovala ničesar, razen tistih sredstev, ki jih je upravičeno zadržala. Zato ravnanje tožene stranke tudi s tega vidika ni bilo protipravno.

18. Prav tako pa je v kontekstu uveljavljane odškodninske odgovornosti tožene stranke neutemeljen pritožbeni očitek o tem, da naj bi sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo pravico do izvedbe dokaza (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko izvedencu ni naložilo preverjanja morebitnih dvojnih plačil. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so bile navedbe tožeče stranke o dvojnih poplačilih pavšalne (13. točka obrazložitve). Tožeča stranka v pritožbi ne trdi določno, kdaj v teku prvostopenjskega postopka je podala določne trditve o dvojnih plačilih. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja, očitane procesne kršitve ni storilo.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.360,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialne stroške v znesku 20,00 EUR in 22% DDV, kar skupaj znaša 4.123,60 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Gl. npr. sodbo VSRS III Ips 80/2015. 2 Prim. VSL I Cpg 1428/2016. 3 Sodba VSRS III Ips 152/2015. 4 Ta določa: Naročnik ima pravico zadržati sorazmerni del cene za odpravo pomanjkljivosti, ugotovljenih ob sprejemu in izročitvi del. 5 N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti n prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 108-109. 6 VSL sodba I Cpg 1413/2015. 7 Prim. sodbo VSRS III Ips 58/2015. 8 N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti n prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 108.