Jedro

Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nedopustno zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnino – stanovanje 12.E vl. št. 4322/12 k. o. X in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 11.223,08 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka.

Meni, da je višje sodišče (zaradi ravnanja tega pa tudi sodišče prve stopnje) bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dopustilo materialno procesno vodstvo glede tožbenega zahtevka in svoje stališče obsežno obrazloži. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vidi v tem, da je sodišče prve stopnje tokrat odločilo o nedopustnosti zavarovanja, na 8. strani obrazložitve pa podaja razloge o nedopustnosti izvršbe.

V nadaljevanju pritožnica obsežno izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje o njeni dobri veri.

V luči tožničine lastninske pravice v pričakovanju pritožnica izpostavlja vprašanje razpolagalnega posla. Opozarja, da je obrazložitev o teh vprašanjih v izpodbijani sodbi izostala.

Pritožnica se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, publicitetno načelo in analizira sodno prakso v primerih, ki jih ocenjuje za podobne obravnavanemu.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je o pritožbi v tej zadevi že dvakrat odločalo. S sodbo II Cp 1964/2010 z 10. novembra 2010 je tožbenemu zahtevku ugodilo. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 150/2011 s 27. januarja 2014 sodbo višjega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Opozorilo je, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe, čeprav izvršilni postopek sploh ne teče, iz obrazložitve sodbe višjega sodišča pa izhaja, da teče postopek zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice pri sporni nepremičnini.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka

6. Tožeča stranka je pri oblikovanju prvotnega tožbenega zahtevka uporabila zakonski naziv tožbe iz 3. odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po pojasnilu Vrhovnega sodišča RS pa ugoditev takšnemu zahtevku v primeru zavarovanja predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšno stališče tudi pomeni, da tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v primeru zavarovanja ni utemeljen.

7. Vendar je višje sodišče v svojem sklepu II Cp 450/2014 s 14. maja 2014 ocenilo, da je treba v opisani situaciji pred odločitvijo o tožbenem zahtevku ravnati v skladu z določbo 285. člena ZPP in opraviti materialno procesno vodstvo. Slednje se, kot je to sodišče že pojasnilo, namreč nanaša tudi na področje stvarnih predlogov (1). Namen razjasnjevalne oblasti v tem delu je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le da je njen predlog napačno formuliran (2). Pri materialnem procesnem vodstvu na področju stvarnih predlogov je sicer potrebna posebna previdnost, saj sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti. Primerno merilo za presojo, kdaj opraviti materialno procesno vodstvo je, da se zaradi pobude sodišča ne sme spremeniti cilj pravde, gledano z očmi nepravnika.

8. V obravnavani zadevi je bilo vsem udeležencem postopka, tudi sodišču, ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnica zahteva oz. kakšen je cilj pravde. Višje sodišče je ob svojem prvem odločanju celo menilo, da uporaba zakonskega izraza za tožbo zadošča oz. nudi ustrezno pravno varstvo. ZIZ namreč v 3. odstavku 65. člena uporablja izraz “pravda za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna“. Določba 3. odstavka 65. člena ZIZ pa se v skladu z 239. členom ZIZ smiselno uporablja tudi za zavarovanje. Ravnanje sodišče prve stopnje, ki je tožeči stranki dopustilo popravo tožbe, je torej po prepričanju višjega sodišča pravilno.

9. Višje sodišče ob obrazloženem le še dodaja, da bi Vrhovno sodišče RS, če bi menilo, da zgoraj opisano ravnanje ni dopustno, sodbo višjega sodišča z 19. 2. 2010 gotovo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugoditev materialnopravno nepopravljivo nesklepčnemu tožbenemu zahtevku (četudi z razlogi, ki nasprotujejo izreku) je namreč preprosto materialnopravno napačna in ne terja razveljavitve sodbe.

O uporabi materialnega prava

10. Pravno vprašanje, aktualno v obravnavani zadevi, se nanaša na konkurenco pravice upnika do poplačila s prodajo nepremičnine (oz. do zavarovanja na njej) in lastninske pravice v pričakovanju tretjega. Sodna praksa se je glede tega vprašanja dlje časa razvijala (3). Vrhovno sodišče RS je po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-591/10 z 2. 12. 2010 že nekajkrat obrazložilo, da ima prednost pred nevknjiženim lastnikom le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravno poslovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje (4),(5). V odločbi II Ips 475/2008 s 5. 4. 2012 pa je Vrhovno sodišče še obrazložilo, da že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) (6) začne učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe). V odločbi II Ips 132/2009 z 12. 7. 2012 je Vrhovno sodišče RS izrecno pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Smiselno velja za tistega upnika, ki je, kot toženka, zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o zavarovanju. Pritožbeno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in na publicitetno načelo torej toženki ne koristi.

11. Ob teh izhodiščih (ki jih je doslej tudi to sodišče delno spregledalo) je torej odločilno vprašanje, ali je tožnica na nepremičnini, ki jo izloča, pred začetkom učinkovanja zaznambe sklepa o zavarovanju pridobila pravico, ki preprečuje zavarovanje. To pa je pridobila tudi, če je imela na nepremičnini pravico, ki je ni vpisala, pod pogojem, da je pred trenutkom nastanka prisilne hipoteke (7) že razpolagala z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom.

12. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej ključno (kot pravilno opozarja pritožnica), ali so bili pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba sklepa o zavarovanju (8), izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice (9). Izpodbijana sodba sicer vsebuje golo ugotovitev, da naj bi bilo tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo dano šele 24. 12. 2008, ki pa za sodišče prve stopnje sploh ni bila pravno odločilna. Takšna ugotovitev zato ni plod celovite dokazne ocene, še posebej ne v luči zgoraj obrazloženih pravilnih materialnopravnih izhodišč. Višje sodišče je moralo zato v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je, preden je zemljiškoknjižno sodišče prejelo obvestilo izvršilnega sodišča o izdanem sklepu o zavarovanju, tožnica imela lastninsko pravico v pričakovanju, torej ali je izpolnila pogoje, ki so natančno povzeti v 9 opombi zgoraj. Ob tem pa se mora sodišče opredeliti do vseh trditev pravdnih strank o odločilnih dejstvih in oceniti vse v zvezi z njimi izvedene dokaze.

14. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

(1) Betetto, N., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, 2. knjiga, stran 586. (2) Ibidem, stran 588. (3) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 204/2010 s 5. 12. 2013. (4) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 475/2008 s 5. 4. 2012. (5) Vse pritožbeno razglabljanje o tem, kako bi morala biti tožena stranka v boljšem položaju od tistega upnika, ki je zastavno pravico pridobil pravno poslovno, je zgrešeno.

(6) V tem smislu je pomembna vednost tožene stranke o lastništvu sporne nepremičnine oz. to, da je tožena stranka imela tožnico za lastnico.

(7) Prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 78/2010 s 13. 9. 2012. (8) Kateri je ta trenutek je to sodišče natančno obrazložilo v zadnjem odstavku na 2. strani sodbe II Cp 1964/2010 z 10. 11. 2010. (9) V zadevi II Ips 478/2008 s 5. 4. 2012 jih je Vrhovno sodišče strnilo takole: Za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1) obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) odsvojitelj mora imeti razpolagalno sposobnost, 3) obstoj razpolagalnega pravnega posla, 4) izpolnjeni morajo biti drugi, z zakonom določeni pogoji. Dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice je vpis v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, in 40. in 49. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakon o zemljiški knjigi, ZZK-1).