Jedro

Stanovanjskega položaja zakoncev po razvezi zakonske zveze, ko zakonca uporabljata stanovanje, ki je v lasti oziroma solasti enega izmed njiju, izrecno ne ureja noben materialnopravni predpis. Zato je potrebno o zahtevku tožeče stranke uporabiti predpise ZTLR glede varstva lastninske oziroma solastninske pravice.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da se mora izseliti iz stanovanja v P. v 15. dneh. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek toženca iz njegove nasprotne tožbe na ugotovitev, da je kupna pogodba sklenjena med Občino P. in J. R. za nakup stanovanja v P. št. ... nična. Toženca je sodišče obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 80.426,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec in v svoji laični pritožbi zatrjuje, da je sodba nepravilna, nepravična in poleg tega tudi preuranjena. Meni, da dejansko stanje ni pravilno ugotovilo, saj sodišče ni obravnavalo vprašanja kako sta s tožnico še kot zakonca v letu 1971 prišla do spornega stanovanja. V nadaljevanju pritožbe opisuje dejansko stanje v tej smeri, kar pa je zatrjeval že enako in že doslej v svojih vlogah. Nadalje zatrjuje, da se iz omenjenega stanovanja nikoli ni odselil, nikoli se ni odjavil in nikoli ni odnesel svojih stvari. Med bivšima zakoncema ni nastopilo vprašanje kdo naj bi bil imetnik stanovanjske pravice in kdo naj bi po Stanovanjskem zakonu stanovanje kupil. Življenje po razvezi zakonske zveze je potekalo mirno in so imele tako tožnica kot hčere pooblastilo za dvigovanje toženčevega denarja v banki, kar je tožnica tudi izvajala. Meni, da je stanovanje bilo kupljeno iz skupnih sredstev, ki so se natekala še po razvezi zakonske zveze. Tožnica je to izkoristila in odkupila stanovanje na svoje ime. Tožnica je z lažnim prikazovanjem okoliščin, da je imetnica stanovanjske pravice zavedla občino in je tako sklenila predmetno kupoprodajno pogodbo. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo zaradi popolnejše ugotovitve dejanskega stanja izvesti dokaz pri stanovanjskem organu Občine Piran, da je toženec vložil v stanovanjski fond dve sobi, na katerih je imel izključno stanovanjsko pravico. Poleg tega pa predlaga zaslišanje novih prič glede načina življenja obeh strank po razvezi zakonske zveze. Meni, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, kajti drugotožene stranke po nasprotni tožbi Občine P. nikoli ni bilo na glavni obravnavi. Nadalje meni, da ima pravni interes na ugotovitvi, da je pogodba nična, zato bi sodišče moralo raziskati vse okoliščine katere je tožnica povzročila, da je drugotožena stranka brez pomislekov za njo sklenila kupoprodajno pogodbo. V nadaljevanju pritožbe pa še poudarja, da se iz omenjenega stanovanja ni nikoli izselil, da pač začasno prebiva v Ljubljani pri svoji prijateljici, vendar pa je njegov edini dom v Piranu. Toženec je prepričan, da je solastnik tega stanovanja, čeprav v pogodbi kot tak ni upoštevan. Kot solastnik ni dolžan z drugim solastnikom sklepati nobene pogodbe in zato, da bi bil upravičen v solastnem stanovanju živeti, čeprav je občasno odsoten iz tega stanovanja, njegova pravica ne ugasne, niti lastniška niti pravica do bivanja v tem stanovanju. Tako sta obe pravdni stranki glede stanovanjskih pravic v stanovanju v P. popolnoma izenačeni.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo večkrat opravilo v nenavzočnosti drugotožene stranke po nasprotni točbi Občine Piran, vendar je bilo vabilo zanjo vedno izkazano. Glavne obravnave pa se ta ni udeleževala. Sodišče prve stopnje je imelo pooblastilo v določbi 295. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti drugotožene stranke. Kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa to sodišče ni zasledilo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse pravno pomembne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo. Ugotovilo je, da sta tožnica in toženec razvezana zakonca, ki sta sporno stanovanje uporabljala do razveze, po razvezi zakonske zveze pa tudi, čeprav je toženec dalj časa zaradi dela živel v Švici, oziroma se je kasneje preselil k prijateljici v Ljubljano, občasno pa je v sporno stanovanje prihajal. Tožnica je v letu 1993 sporno stanovanje odkupila od Občine Piran po določilih Stanovanjskega zakona. Tožnica in toženec nista sklenila nikakršnega dogovora o rabi oziroma najemu stanovanja. Stanovanjskega položaja zakoncev po razvezi zakonske zveze, ko zakonca uporabljata stanovanje, ki je v lasti oziroma solasti enega izmed njiju izrecno ne ureja noben materialnopravni predpis. Zato je potrebno o zahtevku tožeče stranke uporabiti predpise Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih (ZTLR) glede varstva lasninske oziroma solastninske pravice. Tožnica kot lastnica zahteva vrnitev določene stvari od tistega, ki ima stvar v posesti, v skladu z določili 37. čl. ZTLR in 42. čl. ZTLR. Tožnica torej na podlagi navedenih določil utemeljeno zahteva vrnitev in izročitev stvari od toženca, za katerega je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da stanovanjske prostore zaseda brez pravnega naslova.

Toženec sicer zatrjuje, da je solastnik navedenega stanovanja, vendar mu tekom tega pravdnega postopka ni uspelo dokazati. To da je tožnica imela pooblastilo za dvigovanje njegovega denarja iz tekočega računa in predvidevanja, da je denar uporabila za nakup stanovanja, mu ne dajejo stvarnopravnih upravičenj do omenjenega stanovanja. Toženec lahko ima le obligacijski zahtevek nasproti tožnici, če seveda to dokaže, nikakor pa ne stvarnopravnega zahtevka. Kako sta tožnica in toženec po razvezi zakonske zveze živela, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, zato zaslišanje prič, ki jih toženec v pritožbi predlaga za razjasnitev tega vprašanja ni več potrebno.

Tožnica je sporno stanovanje po Stanovanjskem zakonu kupila od lastnika, to je Občine Piran. Kako je bilo to stanovanje dodeljeno toženima, na katerem je nato tožnica pridobila stanovanjsko pravico po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih, pa za ta postopek ni pomembno. Posebej ne trditve v pritožbi, da je toženec kot uporabnik dveh sob te vrnil v stanovanjski fond Občine P., kajti to na razmerje med tožnico, ki je lastnica spornega stanovanja in tožencem ne vpliva. Toženec tudi sedaj v pritožbi izpostavlja, da je pogodba med Občino P. in tožečo stranko nična, čeprav ničnostnih razlogov iz 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kupoprodajna pogodba ni nična, kajti ta ni v nasportju z načeli družbene ureditve, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo družbe. Pritožba tožene stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.