Jedro

Dokazni postopek je pokazal, da je bila življenjska skupnost tožnice in pokojnega, ki je trajala od leta 2003 do zapustnikove smrti v letu 2012, po svoji vsebini in po zunanjih manifestacijah enaka zakonski zvezi, pri tem pa zakonskih ovir za veljavnost morebitne zakonske zveze med njima ni bilo. Takšna skupnost ima na dednopravnem področju, ob upoštevanju 12. člena ZZZDR in drugega odstavka 10. člena ZD, enake posledice kot zakonska zveza, zato je materialnopravno pravilna tudi presoja, da je tožnica upravičena dedovati po zapustniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bila tožnica izvenzakonska partnerka pokojnega A. A. in zato pride v poštev kot njegova dedinja. Toženki pa je naložilo, da mora tožnici povrniti 3.437,50 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Vztraja, da je bil njen brat A. A. le skupni prijatelj tožnice in njenega prvotnega partnerja S. Š., ki je do svoje smrti živel v skupnem gospodinjstvu s tožnico. Šele osem mesecev po smrti A. A. si je tožnica uredila stalno bivališče na sedanjem naslovu. Več let je živela z dvema moškima. Nikjer ni razvidno, da bi tožnica in zapustnik imela skupne finance. Tožnica je po njegovi smrti dvignila denar z njegovega tekočega računa in povzročila negativno stanje, ki ga ni povrnila, niti ni plačala pogrebnih stroškov. A. A. je bil alkoholik 30 let, njegovo zdravljenje pa ni bilo uspešno. Tožnica je imela kamp prikolico, še preden ga je spoznala, v sodbi pa piše, da sta jo kupila skupaj. Tožnica ni mogla skrbeti za skupno gospodinjstvo, saj je vsako poletje od maja do septembra preživljala na morju. Hiše na D. u. tožnica in zapustnik nista vzdrževala. Hiša je zdaj v razpadajočem stanju, tožnica pa kljub temu zahteva 70.000,00 EUR za svoj delež. Priča J. H. je lagala, da toženke ni bilo na pogrebu. Sodba tudi ne omenja pričanja svaka M. P. Res je bila toženka z bratom v slabih odnosih, kar pa ne pomeni, da ga ni poznala, saj sta skupaj živela celo življenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in poudarja, da gre pretežno za nedovoljene pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega trditvenega in dokaznega gradiva pravilno zaključilo, da sta bila tožnica in zdaj pokojni A. A. izvenzakonska partnerja. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bila njuna življenjska skupnost, ki je trajala od leta 2003 do zapustnikove smrti v letu 2012, po svoji vsebini in po zunanjih manifestacijah enaka zakonski zvezi, pri tem pa zakonskih ovir za veljavnost morebitne zakonske zveze med njima ni bilo. Takšna skupnost ima na dednopravnem področju, ob upoštevanju 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju (ZD), enake posledice kot zakonska zveza, zato je materialnopravno pravilna tudi presoja, da je tožnica upravičena dedovati po zapustniku.

6. Pritožbeni očitki ne morejo omajati izčrpnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe. Toženki ni uspelo dokazati, da je tožnica v istem času živela tudi v izvenzakonski skupnosti s S. Š. Te toženkine trditve ni potrdil niti priča M. P., na katerega se sklicuje pritožba. Kdaj je tožnica prijavila svoje stalno prebivališče na zapustnikovem naslovu, ni bistveno. Kot je toženki pojasnilo že sodišče prve stopnje, zadošča, da izvenzakonska partnerja dejansko prebivata skupaj. Brez pomena je tudi pritožbeni očitek, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nobenega skupnega premoženja, saj to ni pogoj za veljavnost izvenzakonske skupnosti. Bistveno je, da sta tožnica in zapustnik skupaj gospodarila s svojimi sredstvi. Priče so potrdile, da sta imela skupno gospodinjstvo. Tega ne more spremeniti dejstvo, da naj bi tožnica poleti več časa kot zapustnik preživela na morju. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zapustnikov dolgoletni alkoholizem. Očitno je namreč, da je tožnica zapustniku kljub njegovi zasvojenosti stala ob strani in sodelovala pri njegovem zdravljenju, kar je sodišče prve stopnje upravičeno štelo kot dokaz o njuni čustveni povezanosti in medsebojni pomoči. 7. Tudi preostale pritožbene trditve niso upoštevne. Če zapustnik ni vzdrževal solastne hiše, skrb za bolno mater pa je prepuščal toženki, to ni moglo vplivati na obstoj njegove izvenzakonske skupnosti s tožnico, niti na tožničino dedno pravico. Nepomembno je, kdo je plačal zapustnikov pogreb, saj je izvenzakonska skupnost zaradi zapustnikove smrti takrat že prenehala. Ravnanje tožnice, ki naj bi po zapustnikovi smrti dvignila denarna sredstva z zapustnikovega bančnega računa, je lahko podlaga za ustrezen povračilni zahtevek, za to pravdo pa ni relevantno.

8. Pritožbeni očitek glede izpovedi priče J. H. je odveč. Kdo vse je bil na zapustnikovem pogrebu, ni pomembno, upoštevaje sporni predmet. Sicer pa so izpoved te priče o okoliščinah, po katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom, potrdile tudi druge tožničine priče. Te so bile prepričljivejše od toženkinih, prav tako predloženi listinski dokazi, zato ni razlogov za dvom o pravilnosti dokazne ocene, na kateri temelji izpodbijana sodba. Končno toženka ni imela nobenih pripomb k zapisniku o glavni obravnavi, ne na samem naroku in ne po prejemu njegovega zvočnega prepisa. Njene pritožbene trditve, da je zapisnik pomanjkljiv, zato ni več mogoče upoštevati.

9. Pritožbeni razlogi, ki jih je navedla toženka, torej niso utemeljeni, medtem ko tistih procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Tožnica je priglasila stroške za svoj odgovor na pritožbo, vendar ne glede na izid pritožbenega postopka do njihovega povračila ni upravičena, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).