Jedro

Zapuščinsko sodišče mora opraviti presojo o tem, kakšna je bila volja dedičev do kasneje najdenega premoženja že ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju, če so dediči tedaj sklenili dedni dogovor.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo ter se potrdi dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

II. V. M. G. sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo obstoj dodatne zapuščine po pokojni E. V. L., in sicer solastniškega deleža do 11/20 na nepremičnini k. o. 0000 ..., stavba ..., del stavbe .... Na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju in sklenjenega dednega dogovora je dodelilo dedičema J. S. in K. L. vsakemu ½ dodatne zapuščine.

2. Zoper ta sklep se pritožuje dedič K. L. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sklep razveljavi in pošlje zadevo v ponovno odločanje, podredno pa, da se pozove oba dediča k pisni izjavi glede razdelitve pozneje najdenega premoženja in naj se na podlagi tega odloči. Navaja, da je sodišče ugotovilo obstoj dodatne zapuščine po uradni dolžnosti, zato mu dodatna zapuščina ni bila znana in ni možno razdeliti novo najdenega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanja. Meni, da bi moralo sodišče najprej pozvati dediče, da se izjavijo glede novo najdenega premoženja in opraviti zapuščinsko obravnavo. Tako bi ugotovilo, da sta dediča po izdaji prvotnega sklepa sklenila nov dogovor o razdelitvi premoženja, in sicer tako, da pripadata njemu dve tretjini premoženja, drugemu dediču pa ena tretjina. Ker mu ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, uveljavlja kršitev določb postopka.

3. Na pritožbo dediča je odgovorila V. G. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov.

4. V pritožbenem roku je sodišče prejelo dopis udeleženke V. G., ki se mu je tudi še v pritožbenem roku pisno pridružila udeleženka M. P. Pritožbeno sodišče oba dopisa šteje za pritožbi, saj izpodbijata izdani sklep. V dopisu udeleženki podajata navedbe glede pravega imena očeta zapustnice in o dvomu glede slovenskega državljanstva. Udeleženki trdita, da odvetnik T. izrablja zapletena rodbinska razmerja in denacionalizacijske postopke za vlaganje neutemeljenih tožb in pritožb. Hkrati še opozarjata, da V. G. ni bila razdedinjena in da je pokojna svoj del nepremičnine, ki je predmet dodatne zapuščine, prodala že pred denacionalizacijo. Predlagata, da se tožbo razveljavi oziroma ustrezno popravi.

5. Pritožbe niso neutemeljene.

Glede sodelovanja udeleženk v pritožbenem postopku

6. Udeleženki V. G. in M. P. sta nečakinja oziroma vdova nečaka pokojne E. V. L., položaj udeleženk sta imeli že v predhodnem predmetnem zapuščinskem položaju (v primeru M. P. je bil udeleženec do svoje smrti njen mož, A. P.). Kot potencialni zakoniti dedinji imata pravni interes za izid zapuščinskega postopka in sta upravičeni do sodelovanja v zapuščinskem postopku. Neutemeljene so zato trditve dediča, da V. G. (s tem pa tudi M. P.) ne more sodelovati v tem pritožbenem postopku.

Glede pritožbe dediča

7. V 1. odst. 221. čl. Zakon o dedovanju (ZD) ureja primere, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. Določeno je, da sodišče v takih primerih ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

8. Pritožbene navedbe dediča, da mu dodatna zapuščina ni bila znana in da glede na to ni možno uporabljati navedene določbe tako, da bi sodišče razdelilo novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanja, so zato neutemeljene. Za pozneje najdeno premoženje se namreč šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne.1

9. Zapuščinsko sodišče pa mora opraviti presojo o tem, kakšna je bila volja dedičev do kasneje najdenega premoženja že ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju, če so dediči tedaj sklenili dedni dogovor.2 To je prvostopenjsko sodišče v tem postopku tudi storilo, in to pravilno. Svojo odločitev je oprlo na 7. člen dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju z dne 15. 9. 2009, ki vsebuje izrecno soglasje obeh dedičev, da sklenjeni dedni dogovor velja tudi za vse morebitno kasneje najdeno premoženje zapustnice in bodoče premoženje zapustnice, in sicer tako, da bosta tudi to premoženje dedovala vsak do ½. Morebiten kasnejši drugačen dogovor o razdelitvi premoženja, ki ga omenja pritožnik, na navedeno ne vpliva, kvečjemu ustvarja medsebojne obveznosti za udeležence takega dogovora.

10. Tudi odločitev sodišča, da ne razpiše nove zapuščinske obravnave, je v skladu z določbo 221. čl. ZD.

11. Navedbe V. G. o dvomu v procesno sposobnost dediča, tega dvoma pri sodišču ne vzbujajo. Zgolj dejstvo, da je predlagatelj visoke starosti ter prebiva v domu za upokojence, še ni dovolj za dvom v njegovo procesno sposobnost. 12. Pooblastilo, ki ga je dedič dal pooblaščencu dr. J. T. in mag. D. T., je splošne narave in ni časovno omejeno, zato so navedbe o neveljavnosti pooblastila zaradi časovne oddaljenosti datuma pooblastitve neutemeljene. Ima pa udeleženka prav, da pooblastilo mag. Š. T. v spisu ni izkazano ter posledično ne more zastopati predlagatelja. A ima dedič ves čas postopka pooblaščenca z veljavnim pooblastilom - odvetnika dr. J. T. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo dediča zavrnilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. čl. ZD).

Glede pritožb udeleženk

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imata dopisa V. G. z naslovom „Zadeva: II D 385/2005 - 107 Dodatni sklep o dedovanju mag. N. J.“ neznanega datuma, ki ga je sodišče prejelo dne 13. 6. 2018, in M. P. z naslovom „Zadeva: II D 385/2005“ z dne 26. 6. 2018, nujne sestavine pritožbe, tj. navedbo sklepa, zoper katerega se pritožujeta, navedbo, da se ga izpodbijata, razloge in podpis (335. čl. ZPP). Vendar pritožbi, kolikor sta razumljivi, nista utemeljeni. Navedbi udeleženk glede (ne)razdedinjenja udeleženke V. G. ter da je pokojna nepremičnino prodala že pred denacionalizacijo, se ne nanašata na nepremičnino iz tega dodatnega sklepa. V Prijavi smrti, izdani s strani Upravne enote X., ki se nahaja v spisu in se šteje za uradno listino, je ime očeta zapustnice zapisano kot I. P. in ne J. B. P., kar za izpodbijani sklep sicer sploh ni relevantno. Iz že navedene listine izhaja tudi, da je zapustnica slovenska državljanka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tudi pritožbi udeleženk, saj uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

15. V. G., ki je v odgovoru na pritožbo dediča edina priglasila stroške, jih mora po 1. odst. 174. čl. ZD kriti sama.

1 Glej npr. VSL sklep II Cp 1928/2009 z dne 12. 8. 2009, VSL sodba I Cp 884/2017 z dne 14. 9. 2017, VSL sklep I Cp 1631/2018 z dne 5. 12. 2018. 2 Glej npr. VSL sklep I Cp 370/2018, VSL sklep II Cp 1052/2003 z dne 11. 6. 2003, VSL sklep I Cp 3295/2009 z dne 6. 1. 2010.