Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Zato tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 5. 2011 in št. ... z dne 22. 7. 2010 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bistveno neskladje v mnenjih izhaja v delu, ki se nanaša na ugotovitve glede tožnikovega kardiološkega stanja. Po eni strani je že komisija prve stopnje ugotovila, da je tožnik invalid I. kategorije, komisija druge stopnje pa je te ugotovitve negirala ter prišla do zaključka, da je tožnik invalid III. kategorije. Pri takšnih ugotovitvah in pri ugotovitvah Komisije za fakultetna izvedenska mnenja predvsem moti dejstvo, da vsi zaključki izhajajo iz ultrazvoka srca v letu 2008, invalidska komisija druge stopnje pa je odločala o invalidnosti šele v letu 2011. Tudi iz ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni razvidno, ali je bil pri tožniku izvršen pregled z ultrazvokom oz. EKG. Iz zapisnika komisije z dne 15. 5. 2013 in dopolnitve z dne 3. 10. 2013 izhaja, da se je s tožnikom le opravil razgovor in pregled s poslušanjem srčnih funkcij. Tožnik je že z vlogo z dne 4. 9. 2013 predlagal, da se pojasni, kako sta lahko dve ustanovi podali različni mnenji. Opozarja, da je bilo pri tožniku že v letu 2008 na ultrazvoku kardiologa zaznana izrazita hipertrofija in oslabljena stisna funkcija srca. Takšno stanje se brez operativnih posegov ne popravlja, temveč se le poslabšuje. Slednje po njegovem pomeni, da je bilo stanje na dan izdaje odločbe še slabše kot leta 2008. Da je s tožnikovim zdravstvenim stanjem nekaj hudo narobe potrjuje tudi mnenje izvedenca z dne 3. 10. 2013, v katerem zapiše, da s strani srca bolnik ne zadostuje kriterijem za I. kategorijo invalidnosti. Očitno je specialist ugotavljal le to, ali tožnik izpolnjuje kriterije za invalidnost I. kategorije, ni pa se spustil v opredeljevanje katerim kriterijem glede invalidnosti pa tožnik, glede na stanje prizadetosti srca, zadostuje. Meni, da v kolikor strokovnjaki menijo, da njegova invalidnost zaradi opešanosti srca ne ustreza kriterijem prve kategorije, vsekakor ustreza kriterijem druge kategorije invalidnosti. Dejstvo je, da je tudi izvedenka psihiatrične stroške pri tožniku zaznala okvaro zdravja, ki je opredeljena tudi v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Meni, da je zdravje tožnika glede na mnenje izvedenca za kardiologijo prizadeto v višini 70 - 80 %.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 5. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 7. 2010 in ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kot jo uveljavlja s tožbo oziroma s tožbenim zahtevkom postavljenim na glavni obravnavi 19. 11. 2012, list. št. 21. S prvostopno odločbo z dne 22. 7. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 27. 5. 2011, je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik 30. 7. 2009 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi ugotovitve pravice po slovenskih predpisih, je bosanski nosilec zavarovanja zahtevo z medicinsko dokumentacijo odstopil tožencu. Pri tožencu je najprej tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala invalidska komisija prve stopnje, ki je dne 10. 6. 2010 menila, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Takšno mnenje je bilo predloženo invalidski komisiji druge stopnje, ki je v reviziji 7. 7. 2010 na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije menila, da je pri tožniku od 12. 1. 2010 podana III. kategorija invalidnosti, ker za delo brusilca ni zmožen. S polnim delovnim časom pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih. V obrazložitvi je navedla, da je bil tožnik večkrat pregledan pri kardiologu zaradi angine pektoris in visokega krvnega tlaka. Na obremenitvenem testu leta 2008 je dosegel 70 % maksimalne vrednosti srčne frekvence. Pri psihiatru pa je voden zaradi ponavljajočih se anksiozno depresivnih motenj.

Nato je invalidska komisija druge stopnje tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala še v pritožbenem postopku in je bila dne 10. 2. 2011 enakega mnenja kot pred tem 7. 7. 2010, to je, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in da je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom ter da ni razvidnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz izvida vaskularnega kirurga z dne 23. 7. 2009 izhaja, da ima tožnik obojestransko varice, na desni goleni ulkus v sanaciji, periferni pulzi so dobro tipni, svetoval mu je elastične nogavice. Tožnik se zdravi pri kardiologu zaradi arterijske hipertenzije in angine pektoris. Zadnji izvid obremenitvenega testa je iz leta 2008, priložen pa je tudi 24 urni EKG z dne 27. 11. 2008, kjer je navedena izrazita ekscitabilnost, ektopična aktivnost preddvorov in prekatov z malignimi oblikami motenj ritma. Pri tožniku je ugotovljen tudi kronični bronhitis in začetni emfizem. Pri psihiatru se zdravi od leta 2003 zaradi posttravmatske stresne in depresivne motnje, v letu 2005 navaja tudi kronični organski psihosindrom in mešano motnjo osebnosti. Ob kontrolah 1. 7. 2009 in 4. 11. 2009 ugotavlja psihiater, da je njegovo stanje nespremenjeno, stanje je kronificirano.

V sodnem postopku je sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja, zlasti glede na postavljen tožnikov tožbeni zahtevek, zaprosilo za mnenje Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta je bila v sestavi spec. kardiologa in psihiatrinje mnenja, da tožnik tako zaradi kardiološkega kot zaradi psihiatričnega obolenja ne izpolnjuje pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Kot izhaja iz mnenja gre pri tožniku za ponavljajočo depresivno razpoloženje z visoko stopnjo tesnobnosti, kar pomeni ob slabi remisiji dolgotrajno šibkejšo energiziranost, zato je potreben krajši delovni čas, psihomotorna upočasnjenost pa onemogoča izvedbo dela z vsiljenim ritmom oziroma tempom dela. Kronificirana anksioznost, ki je del motnje razpoloženja pri tožniku, predvideva le dnevne izmene, ker nočno delo poslabšuje motnje razpoloženja in otežuje zadovoljivo revizijo. Pri tem psihiatrinja meni, da bi bila vsaj delna delovna aktivacija za boljše obvladovanje opisanih motenj celo koristna. Kardiolog ugotavlja, da gre pri tožniku za hipertonično srce z začetnimi znaki dekompenzacije in neurejeno arterijsko hipertenzijo. Obenem meni, da bi bilo medikamentozno terapijo potrebno modificirati, predvsem v smislu dodatka diuretika in da ni sposoben za težje fizične napore, odsvetovano je dviganje bremen, težjih od 5 kg. Potreben je skrajšan delovni čas brez vsiljenega ritma oziroma tempa dela. Specialist kardiolog meni, da tožnik ne zadostuje kriterijem za prvo kategorijo invalidnosti.

S takšnim mnenjem se je toženec strinjal, tožnik pa se z zaključkom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni strinjal in navajal, da iz mnenja ni razvidno, v čem je mnenje Inštituta za medicinsko cenitev zdravstvenega stanja iz C. napačno oziroma nepravilno. Predlagal je, da komisija pojasni, kako lahko dve strokovni komisiji prideta do različnih ugotovitev in vztrajal, da tožnik zaradi zdravstvenih težav ni zmožen za nobeno delo.

Na podlagi takih pripomb sta oba specialista iz Komisije za fakultetna izvedenska mnenja podala še dopolnilni mnenji, v katerih sta vztrajala pri prvotno podanem mnenju. Na takšni dopolnilni mnenji tožnik ni imel nobenih pripomb, niti ni vztrajal pri dodatni oceni, kar izpostavlja sedaj v pritožbi.

Tudi v pripombah na prvotno mnenje je tožnik vztrajal le pri ugotovitvi, da gre pri tožniku za popolno nezmožnost za delo ter se skliceval na mnenje Inštituta za medicinsko cenitev zdravstvenega stanja iz C., ni pa imel drugih konkretnih pripomb, zaradi katerih bi dvomil v objektivnost podanega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja kot to navaja sedaj v pritožbi. Ker gre za novoto v smislu 337. člena ZPP pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje, niso upoštevane, vključno v delu, ki se nanaša na mnenje specialista karidologa. Mnenje kardiologa se v delu, ki ga izpostavlja pritožba, nanaša na oceno telesne okvare, ki pa v konkretnem primeru sploh ni predmet spora.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, imelo dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Vsak specialist je tožnika obravnaval iz svoje specialnosti, iz katere je proučil tudi vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in posamezne izvide ter ocenil, ali gre pri tožniku za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Pri tožniku gre za ponavljajoče se depresivno razpoloženje z visoko stopnjo tesnobnosti ter kronificirano anksioznost, ki je del motnje razpoloženja. Tožnik ima hipertonično srce z začetnimi znaki dekompenzacije in neurejeno arterijsko hipertenzijo. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je tožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zmožen za delo na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom v dnevni izmeni brez vsiljenega ritma oziroma tempa dela, brez težjih fizičnim naporov, brez dvigovanja težjih bremen od 5 kg kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot sta menila obe specialista v sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov, samo mnenje pa je tudi dovolj obrazloženo in strokovno utemeljeno.

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb je sodišče v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 dolžno upoštevati dokumentacijo do dokončne odločbe toženca, v konkretnem primeru je to do 27. 5. 2011, kolikor je le-ta predložena in razpoložljiva, sicer pa tisto dokumentacijo, ki je predložena. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da vsi zaključki izhajajo iz ultrazvoka srca v letu 2008 in da je invalidska komisija druge stopnje odločala o invalidnosti šele v letu 2011. Kot izhaja iz dokumentacije je invalidska komisija druge stopnje (in enako Komisija za fakultetna izvedenska mnenja) upoštevala celotno dokumentacijo, med drugim tudi izvide iz leta 2009 in 2010, ne pa kasnejših, ker jih očitno tožnik ni predložil. Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.