Jedro

Priznanja statusa žrtve vojnega nasilja po 5. členu ZZVN vojaškemu vojnemu invalidu ni mogoče odreči, ne da bi se za čas, ki je relevanten za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida ugotavljalo izpolnjevanje pogojev določenih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (torej da je invalidnost oziroma nezmožnost za delo nastopila v okoliščinah, ko je bil izpostavljen kateremu od v zakonu naštetih prisilnih ukrepov v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 in da je ukrep trajal najmanj 3 mesece).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne št. ... z dne 16. 12. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 28. 2. 2003, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi priznanega statusa vojaškega vojnega invalida z utemeljitvijo, da se lahko po določbi 5. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-UPB1, Ur. list RS, št. 18/2003) po kateri se vojaškim vojnim invalidom lahko prizna status žrtve vojnega nasilja le v primeru, če so bili v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 izpostavljeni kateremu od v zakonu naštetih prisilnih ukrepov in če je trajal ta ukrep najmanj 3 mesece. Tožena stranka po proučitvi spisne dokumentacije ugotavlja, da ima tožnik priznan status vojaškega vojnega invalida II. skupine zaradi 100 % invalidnosti ter da mu je bil na podlagi pravnomočne in v revizijskem postopku potrjene odločbe priznan tudi status žrtve vojnega nasilja-zapornika in taboriščnika za čas od 21. 10. 1944 do 15. 5. 1945. Ker v obravnavanem primeru ne gre za priznanje statusa civilnega invalida vojne, za katerega je v zakonu predviden vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja zgolj na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju navedenega statusa po posebnem zakonu, ampak za status vojaškega vojnega invalida, je organ prve stopnje pravilno zavrnil zahtevek za priznanje tega statusa zgolj na podlagi dejstva, da ima tožnik priznan status vojaškega vojnega invalida. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke ker meni, da le-ta materialni predpis v izpodbijani odločbi ni uporabila pravilno. Navaja, da je invalidnina denarno nadomestilo za nezmožnost za delo na podlagi ranitve v NOB in je tudi odvisna od stopnje telesne okvare pridobljene v NOB ter ni povezana z zaporom in internacijo. Nikjer v zakonih pa ni določila, ki bi vojaškim vojnim invalidom iz NOB odrekal pravico do statusa žrtve vojnega nasilja, če izpolnjujejo pogoje po tem zakonu. Prepričan je, da so z razumevanjem zakonskega besedila, tako kot je obrazloženo v izpodbijani odločbi, vojaški vojni invalidi v neenakopravnem položaju s civilnimi invalidi vojne, kar pa seveda ni bil namen zakonodajalca. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja kot vojaškemu vojnemu invalidu. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah razvidnih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu. Tožba je utemeljena. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je tožnik z vlogo z dne 24. 1. 2003 zahteval priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi priznanega statusa vojaškega vojnega invalida na podlagi 5. člena ZZVN-UPB1. Ta določa, da je ob pogojih iz tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid. Tožena stranka in pred njo tudi organ prve stopnje svojo odločitev utemeljujeta z ugotovitvijo, da je bil tožniku z v reviziji potrjeno odločbo že priznan status zapornika - taboriščnika od 21. 10. 1944 do 15. 5. 1945 in iz tega statusa izvirajoče pravice ter nadalje, da mu je bil z odločbo pristojnega organa priznan tudi status vojaškega vojnega invalida II. skupine zaradi 100 % invalidnosti, kar pomeni, da ne gre za priznanje statusa civilnega invalida vojne, za katerega je v zakonu predviden vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju navedenega statusa po posebnem zakonu. Takšna pavšalna razlaga pa je po presoji sodišča nepravilna in v nasprotju z določbo 5. člena ZZVN-UPB1. Zgolj okoliščina, da ima tožnik priznan status žrtve vojnega nasilja taboriščnika za obdobje od 21. 10. 1944 do 15. 5. 1945 še ne pomeni, da mu ni mogoče priznati tudi statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi statusa vojnega invalida. Določbo citiranega člena, da je ob pogojih iz tega zakona lahko žrtev vojnega nasilja tudi vojaški vojni invalid, je po presoji sodišča potrebno razlagati v smislu izpolnjevanja pogojev določenih za priznanje žrtve vojnega nasilja po ZZVN v času, ki je relevanten za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida (torej da je invalidnost oziroma nezmožnost za delo nastopila v okoliščinah, ko je bil izpostavljen kateremu od v zakonu naštetih prisilnih ukrepov v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 in da je ta ukrep trajal najmanj 3 mesece). Dejstvo je, da tožnik tako v tožbi kot v pritožbi pri upravnem organu zatrjuje, da ima status vojaškega vojnega invalida priznan na podlagi poškodb, ki jih je utrpel v NOB in da le-te niso povezane z zaporom in internacijo. Navedeno pa po presoji sodišča pomeni, da bi bilo o tožnikovem zahtevku na podlagi 5. člena ZZVN-UPB1 mogoče odločiti le na podlagi predhodno dopolnjenega postopka v smeri izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa po tem zakonu v obdobju, ko je prišlo do poškodb, zaradi katerih mu je tudi priznan status vojaškega vojnega invalida. Kot izhaja iz spisnih podatkov, je bil tožnik udeleženec NOB, vendar mu zgolj samo zaradi tega, ker ima priznano pokojninsko dobo v dvojnem trajanju, brez presoje ostalih za odločitev pomembnih okoliščin in dejstev ni mogoče odreči statusa žrtve vojnega nasilja po 5. členu ZZVN. Ne glede na navedeno pa tudi sicer iz spisnih podatkov izhaja, da tožena stranka oz. organ prve stopnje tožniku nista omogočila, da zavaruje in uveljavi svoje pravice, saj je bila odločitev sprejeta brez zaslišanja stranke. Navedena procesna kršitev pa je imela za posledico, da tudi dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev, niso bila pravilno ugotovljena (7. in 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Ur. list RS, št. 80/99, 70/00). Glede na navedeno je zato odločitev upravnega organa prve stopnje iz tega razloga nezakonita, nezakonita pa je tudi izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka nezakonito odločitev prvostopnega organa potrdila. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da v skladu z stališčem sodišča izraženim v tej sodbi dopolni postopek in ponovno odloči o zahtevku tožnika.