Jedro

Ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo v dvomu oprostiti obdolženca, ter da je do zaključka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil obdolženec, prišlo na podlagi domneve. Sodišče prve stopnje je odločitev iz izpodbijane sodbe sprejelo na podlagi temeljite analize vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj kot celote, šele nato pa na podlagi dokaznega standarda gotovosti sprejelo podrobno dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega relevantnega razloga za postopanje po načelu "in dubio pro reo", ki ga neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 19596/2020 z dne 16. 6. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzame vžigalnik, pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018 z dne 28. 11. 2018 pa ni bila preklicalo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun (97. člen ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, saj ni navedel niti tega, za katero konkretno kršitev (po kateri točki in odstavku) iz 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko pritožnik zgolj posplošeno izpostavlja »dokaze, ki so manj verjetni« oziroma zbrani v obliki informacij, ki po njegovem mnenju ne morejo biti podlaga za storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa podaja zgolj lastno interpretacijo dokazne ocene, ki je drugačna od te, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in (skozi stadije (pred)sodnega postopka spreminjajoči se) zagovor obdolženca je ocenilo pravilno, nato pa zanesljivo ugotovilo, da je ravno A. A. storilec obravnavanega kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 in ne morebiti tretja oseba oziroma sin oškodovanke B. B., kot skuša to prikazati pritožnik. Pritožbeno sodišče tako z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe v celoti soglaša, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja sledeče:

6. V osrednjem delu pritožbe skuša pritožnik predvsem izpodbiti kredibilnost oziroma težo izpovedi zaslišanih policistov glede izsledkov razgovora z občani oziroma gosti lokala E. bar v F. Vendar pritožbi v tej smeri ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 9, 10 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe materialno relevanco v razmerju do predmeta obravnave med drugim ovrednotilo tudi na lastnih zaznavah prič policistov in ne iz nepreverjenih »gostilniških čenč«, kot to zatrjuje pritožnik. Priča policist C. C. je tako prepričljivo izpovedal o situaciji ob prihodu policistov na kraj inkriminiranega dogajanja, kjer je bilo zbranih več ljudi, v nadaljevanju pa je predstavil še iz lastnega neposredno zaznan kronološki potek dogajanja in direktno slišane informacije od zbrane množice, k čemur je dodal podatek, s katerim razpolaga po službeni dolžnosti, in sicer da obdolženca bremeni veliko kršitev javnega reda in miru. Ob tem je priča C. C. sam začrtal jasno ločnico med o zgolj slišanim in o neposredno zaznanim, česar sodišče prve stopnje – za razliko od pritožnika - v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako ni prezrlo. Pritožnik, ki skuša prepričati, da razlogi izpodbijane sodbe temeljijo le na domnevah, izvirajočih iz gostilniških govoric, zato ne more biti uspešen.

7. Pritožnik ob navedbah, da bi sodišče prve stopnje moralo v dvomu odločiti v korist obdolženca, ponavlja obdolženčev zagovor, da se sam v času zanetenja požara na samem kraju ni nahajal, povzročitelj požara v leseni lopi pa je bil oškodovankin sin B. B. Tudi v tem mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je do takšnega spodletelega poskusa prevalitve krivdnega bremena na tretjega oziroma konkretno – oškodovankinega sina, opredelilo z neomajnimi argumenti v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno se je opredelilo do zagovora obdolženca, ob tem pa izpostavilo del zagovora, ko je obdolženec nenazadnje zašel sam sebi v nasprotje. Na eni strani je namreč trdil, da gospodarskega poslopja ni zažgal, na drugi strani pa, da je on tam v »gümle« prižgal le en takšen podoben zavitek papirja, kot je papirnata brisača za roke, od česar ni moglo tako močno zagoreti in so mu to drugi »naštimali«, pri čemer je izpostavil sum, da je to požgal B. (B., op. s.). Prav tako ne gre prezreti, da je obdolženec tekom kazenskega postopka celo sam pojasnil, da je iz jeze vzel vžigalnik ter ga policistom tudi izročil. Nadalje je povedal še, da je odšel do svojega jogija v leseni uti, ki ga je prižgal, nato pa je z vžigalnikom prižgal še odpadni papir, kar je imelo za posledico nastanek požara. Po vsem obrazloženem je tako sodišče prve stopnje imelo zanesljivo osnovo za zaključek, da je ravno obdolženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. In to še zlasti, ko so tudi ugotovitve ogleda požiga gospodarskega poslopja in dela hiše na naslovu F. 105 z dne 23. 2. 2020 (zgoščenka pod prilogo A1), dejansko skladne z izjavo obdolženca, ki jo je podal policistom. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti pritožnikovo sklicevanje na izpovedbo oškodovanke D. D., ki je zaslišana kot priča pojasnila, da ima obdolženec v vasi veliko sovražnikov, med drugim njenih snubcev, zaradi česar je verjetno kdo drug »žgal«, da bi obdolženca na ta način »spravil« iz vasi. Takšno njeno izpovedbo, je upoštevaje preostale izvedene dokaze, sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot neprepričljivo in podano z namenom poskusa razbremenitve obdolženca, zato pritožnik, ki si prizadeva prikazati nasprotno, ne more biti uspešen.

8. Prav tako ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo v dvomu oprostiti obdolženca, ter da je do zaključka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil obdolženec, prišlo na podlagi domneve, ker naj bi pred tem že večkrat grozil, da bo na premoženju oškodovane D. D. zanetil požar. Sodišče prve stopnje je odločitev iz izpodbijane sodbe sprejelo na podlagi temeljite analize vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj kot celote, šele nato pa na podlagi dokaznega standarda gotovosti sprejelo podrobno dokazno oceno, strnjeno predvsem v točkah 16 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se torej na podlagi celostno izvedenega postopka dokazovanja in izčrpne dokazne argumentacije sodišču prve stopnje dvom, ali je A. A. res storil očitano mu kaznivo dejanje po prvem odstavku 222. člena KZ-1, upravičeno ni porajal, tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega relevantnega razloga za postopanje po načelu »in dubio pro reo«, ki ga neutemeljeno izpostavlja pritožnik.

9. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), utemeljeno izreklo zaporno kazen v ustrezni višini. Pravilno in v ustrezni meri je kot olajševalno okoliščino upoštevalo obdolženčev socialno-ekonomski položaj ter kot obteževalni okoliščini upoštevalo obdolženčevo večkratno predkaznovanost ter dejstvo, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 10217/2018, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati v njegovo korist. 10. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkušalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena), ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje ter upoštevaje socialne in premoženjske razmere obdolženca, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).