Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je bilo pritožbi tožeče stranke proti prvostopni odločbi ugodeno z odpravo prvostopne odločbe in vrnitvijo v ponovni postopek, pa tudi tožeča stranka se povsem strinja z izpodbijano odločbo. Tožbo vlaga zato, da sodišče odloči o zakonitih obrestih in istovetni vlogi njenega moža.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo je z odločbo z dne 4.3.1992 dodelil tožnici enkratno družbeno denarno pomoč v znesku 3.647,00 SIT, skupaj s poštnino. Isti organ je ugodil tožničini pritožbi proti navedeni prvostopni odločbi in je 27.3.1992 pod isto številko izdal odločbo na podlagi 235. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s katero je tožnici dodelil začasno družbeno denarno pomoč v znesku 3.500,00 SIT mesečno od 1.2. do 30.8.1992 s tem, da je s to odločbo nadomestil navedeno odločbo z dne 4.3.1992. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi in odpravila citirano odločbo prvostopnega organa z dne 27.3.1992 (1. točka izreka); in tudi odpravila citirano prvostopno odločbo z dne 4.3.1992 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 12. člena zakona o postopku za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic (Uradni list RS, št. 23/91) in 14. ter 73. in 74. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 27/89 - prečiščeno besedilo). Tožena stranka meni, da je višina začasne denarne pomoči odvisna od občanovih socialnih razmer in ne more biti višja od denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Tožena stranka tudi ugotavlja, da prvostopni organ v postopku ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da predstavlja edini vir dohodkov tožničine družine otroški dodatek. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ o višini začasne pomoči odločil, ne da bi ugotovil ali navedel višino tega prejemka ter ugotovil socialno varnost družine, niti ni za svojo odločitev navedel razlogov. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je prvostopna odločba nepravilna in nezakonita. Zato je odločila skladno z 2. odstavkom 242. člena ZUP in ugodila tožničini pritožbi ter odpravila obe prvostopni odločbi, kot tudi zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Po mnenju tožene stranke bo moral prvostopni organ v ponovljenem in dopolnjenem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti ter ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki v danem primeru vplivajo na odločitev. Odločitev prvostopnega organa mora temeljiti na ugotovitvah o dejanskem stanju ter materialnih predpisih, iz obrazložitve odločbe pa morajo biti razvidni razlogi za odločitev tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Glede na tožničine navedbe, da prvostopni organ ni obravnaval istovetnega zahtevka tožničinega moža, pa je tožena stranka opozorila na uporabo 127. člena ZUP, po katerem lahko organ uvede in vodi en sam postopek, če se pravice in obveznosti več strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, organ, ki vodi postopek, pa je stvarno pristojen za vse zadeve.

Tožnica se v tožbi povsem strinja z izpodbijano odločbo. Zdi pa se ji nerazumljivo, da prvostopni organ noče izdati nove odločbe, in to ne zanjo in ne za njenega moža. Ker v izpodbijani odločbi ni naveden nikakršen rok za plačilo in izdajo nove odločbe, zahteva, da sodišče določi roke. Zahteva plačilo od tožene stranke v zakonitih rokih pod izvršbo ter z zakonitimi obrestmi od 29.1.1992 zanjo oziroma od 27.1.1992 za njenega moža. Meni, da je delavka prvostopnega organa namerno indiferentna, ker noče rešiti zadev v skladu z zakoni. Očitno je torej, da sta tako ona kot tudi njen mož upravičena do družbene denarne pomoči, le da jo morata zahtevati in izterjati preko sodišča. Predlaga, da sodišče razsodi v njen prid ter naloži plačilo v zvezi z izpodbijano odločbo v zakonitem roku pod izvršbo ter z zakonitimi obrestmi od 27. oziroma 29.1.1992 zanjo in za njenega moža. V kolikor bosta družbeni denarni pomoči zanjo in za moža izplačani do 10.7.1992 v skladu z zakonom tudi za nazaj, sporoča sodišču, da tožba ne velja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila in dala pravilne razloge za svojo odločitev, za katere je imela pravno podlago v citiranih materialnih predpisih in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Tožena stranka je ugodila tožničini pritožbi proti prvostopni odločbi, pa tudi tožnica v tožbi ne izpodbija odločbo tožene stranke, saj izjavlja, da se z njo povsem strinja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Po presoji sodišča je tožena stranka dala pravilno pojasnilo glede tožničinih pritožbenih navedb, ki jih tožnica ponavlja v tožbi, da prvostopni organ ni obravnaval istovetnega zahtevka tožničinega moža s tem, da je napotila na uporabo 127. člena ZUP. V zvezi s tožničino tožbeno navedbo, da prvostopni organ noče izdati nove odločbe in da v izpodbijani odločbi ni naveden rok za izdajo te odločbe, sodišče pojasnjuje, da se mora v tem primeru prvostopni organ držati določb 218. člena ZUP in ji izdati odločbo in jo vročiti tožnici najpozneje v dveh mesecih, sicer ima tožnica pravico do pritožbe (molk prvostopnega organa), kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.

Sodišče tudi pojasnjuje tožnici, da bo lahko zoper novo odločbo prvostopnega organa, izdano v ponovnem postopku, kolikor z njo ne bo zadovoljna, vložila pritožbo in zoper drugostopno odločbo o pritožbi, kolikor tudi z njo ne bo zadovoljna, tožbo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. To bo lahko storila tudi v primeru molka prvostopnega in morda tudi molka drugostopnega organa (26. člen zakona o upravnih sporih - ZUS).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).