Jedro

Morebitna ugotovitev nedopustnosti izvršbe ne utemeljuje že sama po sebi tudi odškodninske odgovornosti toženca oziroma upnika v postopku zavarovanja in izvršbe, brez konkretnih navedb in dokazov o zlorabi procesnih pravic s strani toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in nastale škode najema oziroma neopravičene odprodaje zarubljene opreme tožnikov po postopkih, ki jih je sprožil in predlagal toženec, v višini 198.925,00 EUR. Tožnikoma je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v višini 3.088,86 EUR.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku skupaj s stroškovnim delom, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo drugemu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kot bistveno navajata, da sta toženca in izvršitelja večkrat neuspešno opozarjala, da se izvršba izvaja neopravičeno. Poudarjata, da je pred izvedeno izvršbo minilo več kot dve leti od vpisa lastninske pravice na nepremičnini ter tri leta od vpisa premičnin, kar nedvomno kaže na to, da je bila zarubljena oprema od tretjega. Navajata, da je bilo v zadevi P 60/2015 že odločeno o nedopustnosti izvršbe. Višje sodišče je sicer delno razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje, vendar je pravda zaključena v korist tožnikov. V predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje brez glavne obravnave samovoljno odločilo, da je izvršba zoper tožnika dopustna, čeprav o nedopustnosti izvršbe še ni pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej odločitev prejudiciralo, s tem pa je storilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Svojo odločitev je obrazložilo glede upravičenosti postopkov zoper dolžnika K. d. o. o. v likvidaciji, ne pa zoper prvo tožnico, tj. tretjo v postopku izvršbe. Sodišče prve stopnje je brez ugotavljanja dejansko povzročene škode zaključilo, da tožba ni sklepčna, kar je obrazložilo z ugotovitvami o (izvršilnem) postopku zoper dolžnika. Odločilo je torej o zahtevku, o katerem pravda že teče. Menita, da je škoda oziroma višina škode jasno specificirana, prav tako pa je specificirana tudi vzročna zveza ter odgovornost toženca in izvršitelja. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno nepravilno opravičevalo ravnanje toženca in izvršitelja, pri tem pa spregledalo obnašanje izvršitelja ter okoliščino, da je bil vstop dovoljen zaradi groženj in ne prostovoljno ter da je toženec iskal drugega tožnika z namenom, da ugotovi njegovo odsotnost. Glede na to, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče in izvršitelj pazita po uradni dolžnosti, je izvršilno sodišče z dovolitvijo izvršbe glede na izkazano lastništvo tretjega ravnalo nepravilno in kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prav tako navajata, da je sodišče prezgodaj odločilo o škodi oziroma njeni višini, saj ni upoštevalo lastne predhodne odločitve o nedopustnosti izvršbe. Sodišče je tudi navedlo, da se upoštevajo vsi dokazi priloženi v spis P 60/2015, iz katerih jasno izhaja izvor in višina tožbenega zahtevka, v nasprotnem primeru pa bi sodišče moralo pozvati k dopolnitvi tožbe. Uveljavljata tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, pavšalni in v nasprotju z listinskimi dokazi, prav tako pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni postavilo izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil povzročeno škodo.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno nepomembne v predmetni zadevi so pritožbene navedbe, da je bila prva tožnica lastnica nepremičnin in premičnin, kar naj bi nedvomno kazalo na nedopustnost izvršbe, saj je bila izvršba dovoljena na premičninah tretjega (prve tožnice). Predmet obravnavane zadeve je namreč odškodninska odgovornost toženca oziroma upnika v postopku zavarovanja in izvršbe, pri čemer odgovornosti same po sebi ne utemeljuje že morebitna ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Da bi toženec lahko odgovarjal za eventualno povzročeno škodo, bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je toženec kot stranka v postopku zavarovanja in izvršbe zlorabil svoje procesne pravice. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa tožnika nista konkretizirano navedla nedopustnih ravnanj toženca, tudi sicer pa tožencu ni bilo mogoče očitati nobene zlorabe pravic v postopku zavarovanja in izvršbe, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

6. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče preuranjeno odločilo o škodi, saj naj bi bila ta odvisna od odločitve o nedopustnosti izvršbe. Kot že obrazloženo, navedeno ne drži. Prav tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je izvršilno sodišče z dovolitvijo izvršbe glede na izkazano lastništvo tretjega ravnalo nepravilno in kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Ker torej tožnika v predmetni zadevi vtožujeta povračilo povzročene škode s strani toženca, ni pomembno, ali je izvršilno sodišče ravnalo oziroma vodilo postopek pravilno.

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo o nedopustnosti izvršbe že pravnomočno odločeno v korist tožnikov. Zato so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje brez opravljene glavne obravnave v nasprotju z zadevo P 60/2015 odločilo, da je bila izvršba dopustna, oziroma da je odločilo o zahtevku, o katerem naj bi pravda še tekla. Sodišče prve stopnje namreč ni odločalo o dopustnosti oziroma nedopustnosti izvršbe, ampak o odškodninski odgovornosti toženca, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V ta namen je povzelo potek postopka zavarovanja in izvršbe, saj je na podlagi navedenega razvidno, da toženec ni ravnal nedopustno. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je sodišče svojo odločitev glede dopustnosti izvršbe obrazložilo le zoper dolžnika K. d. o. o. v likvidaciji, ne pa zoper prvo tožnico.

8. Pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo obnašanje izvršitelja in okoliščino, da je bil vstop dovoljen zaradi groženj in ne prostovoljno ter da je toženec iskal drugega tožnika z namenom ugotovitve njegove odsotnosti, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Tožnika sta takšne trditve prvič podala šele v pritožbi, čeprav bi jih glede na njihovo naravo lahko podala že tekom postopka na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjujeta nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oziroma ne pojasnita, zakaj te trditve nista postavila že pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa so očitki, ki se nanašajo na ravnanje izvršitelja in sodišča v predmetni zadevi brezpredmetni.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov v zadevi P 60/2015 ter da ni postavilo izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 6. 12. 2017 sprejelo dokazni sklep, da se preberejo listine spisa P 17/2018 (tj. novi spis zadeve P 60/2015, kot je razvidno iz uradnega zaznamka predmetnega spisa z dne 11. 10. 2017), poleg tega pa tožnika dokaznega predloga za vpogled v spis P 60/2015 niti nista podala. Tožnika tudi nista podala dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, prav tako pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju in torej višine škode ni ugotavljalo. Tožnika v pritožbi pavšalno in neutemeljeno uveljavljata tudi kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pojasnita, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in pavšalni ter med katerimi odločilnimi dejstvi je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami.

10. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnika nista priglasila pritožbenih stroškov, odgovor toženca na pritožbo pa ni prispeval k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).