Jedro

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je po vseh značilnostih pomenilo inkriminacijo pomoči storilcu kaznivih dejanj iz tega zakona, je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Že iz opisa obdolženčevega ravnanja je razvidno, da nudenje duhovne oskrbe C. C. nikakor ne dosega takšne intenzitete, ki bi v skladu z merili, ki izhajajo iz v tej določbi primeroma navedenih izvršitvenih oblik pomoči, ki bi s kazenskopravnega vidika pomenilo relevantno naklepno podporo storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, in bi zato prestopilo v kazensko kriminalno cono. Nadaljnji očitek v opisu, da je obdolženi A. A. podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in s tem oviral državne organe pri njeni izsleditvi, pa je treba presojati v povezavi z dejstvom, da je obdolženca zavezovala spovedna molčečnost, moralno pa tudi obljuba, ki jo je dal umirajoči materi C. C., da bo temu podelil cerkvene zakramente. Zato se tudi iz tega zornega kota izkaže, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje kazenskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obtožen, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, glede obdolženega B. B. pa po uradni dolžnosti, se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolžena po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostita obtožbe da sta C. C. od osvoboditve pa do njegove aretacije 25.6.1949, čeprav sta zanj vedela, da se skriva pred ljudsko oblastjo, nudila pomoč, s tem, da sta: ◦ A. A. kot župnik obiskoval C. C., ga spovedoval in obhajal, s čimer mu je dajal moralno podporo; ◦ B. B. na teh obiskih spremljal župnika A. A. kot cerkovnik ter C. C. dvakrat tudi sam obhajal, s čimer naj bi podpirala osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in sta s tem ovirala državne organe pri njeni izsleditvi, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebni izdatki obdolženih A. A. in B. B. ter nagrada in potrebni stroški njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo K 345/49 z dne 7. 12. 1949 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja po 14. točki tretjega odstavka 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD) in jima na podlagi četrtega odstavka 4. člena ZKLD, obdolženemu B. B. pa tudi z uporabo 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-47) izreklo, obdolženemu A. A. eno leto odvzema prostosti s prisilnim delom, obdolženemu B. B. pa šest mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. Plačila stroškov kazenskega postopka ju je oprostilo.

2. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo Kž 442/49 z dne 24. 1. 1950 ugodilo pritožbi javnega tožilca in glede obdolženih A. A. in B. B. prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je prvemu zvišalo kazen na eno leto in šest mesecev zapora s prisilnim delom, drugemu na eno leto zapora s prisilnim delom, na podlagi drugega odstavka 12. člena ZKLD v zvezi z a. do č. točki 37. člena KZ-47 pa ju je obsodilo na izgubo državljanskih pravic, in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice do javnega nastopanja in pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, obema za obdobje enega leta. Pritožbo obdolženega A. A. pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper to pravnomočno sodbo je generalni državni tožilec v korist obdolženega A. A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti obtožbe oziroma podredno, da napadeno sodbo glede tega obdolženca razveljavi in zadevo vrne pristojnemu sodišču v novo odločanje.

B.

4. Obdolženi A. A. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ker je C. C. od osvoboditve pa do njegove aretacije, čeprav je zanj vedel, da se skriva pred ljudsko oblastjo, nudil pomoč, s tem, da ga je kot župnik obiskoval, spovedoval in obhajal, s čimer mu je dajal moralno podporo; in s tem podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo ter tako oviral državne organe pri njeni izsleditvi.

5. Generalni državni tožilec ima prav, ko navaja, da v opisu obdolžencu očitanega dejanja ni niti zatrjevano, da je ravnal z namenom, navedenim v 2. členu ZKLD, to je zato, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratične, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženi A. A. C. C. nudil duhovno oskrbo, kar je sodišče v obrazložitvi prvostopenjske sodbe opredelilo kot izdatno moralno pomoč, vendar na podlagi teh navedb obdolženemu A. A. nikakor ni mogoče samodejno pripisati namena iz 2. člena ZKLD. Že na tej točki je treba ugotoviti, da dejanje tako kot je opisano, ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

6. Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, ki je po vseh značilnostih pomenilo inkriminacijo pomoči storilcu kaznivih dejanj iz tega zakona, je storil, kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi. Že iz opisa obdolženčevega ravnanja je razvidno, da nudenje duhovne oskrbe C. C. nikakor ne dosega takšne intenzitete, ki bi v skladu z merili, ki izhajajo iz v tej določbi primeroma navedenih izvršitvenih oblik pomoči, ki bi s kazenskopravnega vidika pomenilo relevantno naklepno podporo storilcu pri njegovem naklepno izvršenem protipravnem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, in bi zato prestopilo v kazensko kriminalno cono. Nadaljnji očitek v opisu, da je obdolženi A. A. podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo in s tem oviral državne organe pri njeni izsleditvi, pa je treba presojati v povezavi z dejstvom, da je obdolženca zavezovala spovedna molčečnost, moralno pa tudi obljuba, ki jo je dal umirajoči materi C. C., da bo temu podelil cerkvene zakramente Zato se tudi iz tega zornega kota izkaže, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje kazenskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obtožen, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

7. Po drugem odstavku 424. člena ZKP je sodišče dolžno, če spozna, da so razlogi zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena.

8. Obdolženi B. B. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ker je C. C. od osvoboditve pa do njegove aretacije, čeprav je zanj vedel, da se skriva pred ljudsko oblastjo, nudil pomoč, s tem, da ga je skupaj z obdolženim A. A. kot cerkovnik obiskoval ter tega dvakrat tudi sam obhajal, s čimer mu je dajal moralno podporo in s tem podpiral osebo, ki se je skrivala pred ljudsko oblastjo ter tako oviral državne organe pri njeni izsleditvi. Glede na tak opis dejanja veljajo enake ugotovitve kot za obdolženega A. A. tudi za obdolženega B. B., zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti ravnalo tako, kot da bi bila zahteva vložena tudi v korist tega obdolženca.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis tema obdolžencema očitanih ravnanj ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja za katerega sta bila spoznana za krivega, prav tako pa njuna izvršitvena dejanja ne pomenijo udejanjanja zakonskih znakov kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Glede na to, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zahtevi generalnega državnega tožilca, ki je uveljavljal kršitve le glede obdolženega A. A., ugodilo, glede B. B. pa po uradni dolžnosti izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je po 1. točki 358. člena ZKP oba obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. V skladu s tem zatrjevanih postopkovnih kršitev ni presojalo.

C.

10. Glede na navedeno je v skladu s 426. členom ZKP razsodilo kot je razvidno iz izreka, o stroških pa na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da tisti iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih A. A. in B. B. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.