Jedro

Trditev toženke, da na železnicah pod preprogo pometajo kriminalna dejanja, meri namreč na Slovenske železnice, ne pa na prvo tožečo stranko. Zato glede tega dela izjave toženke aktivna legitimacija prvo tožnika ni podana. Zahtevek v tem delu je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov.

Izraženo mnenje novinarke toženke temelji na dveh resničnih dejstvih, zato komentar ni nekorekten niti žaljiv. Zato tudi pritožbene navedbe o negativni konotaciji politične pripadnosti drugega tožnika in politični motivaciji za imenovanje drugega tožnika na vodilno delovno mesto niso utemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v oddaji A v roku 15 dni pod izvršbo objaviti preklic nekaterih trditev, ki so bile objavljene dne 16.5.2008 v prispevku „.....“ in dne 30.5.2008 v prispevku „Še vedno nerešen primer o krivdi strojevodje“, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe ter se tožnikom v isti oddaji opravičiti in v oddaji objaviti tudi sodbo. Odločilo je tudi, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 3.332,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Proti sodbi se pritožujejo tožniki iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugega sodnika. Glede prvega tožnika pritožba navaja, da ga je toženka obdolžila, da pod preprogo pometa kriminalna dejanja, kar naj bi bilo razkrito že večkrat. Novinarka B. P. naj bi takšne informacije prejela od PU Celje, republiškega inšpektorata in drugih virov, ki jih ne more razkriti. Tožena stranka pa „uradnih virov“, ki bi potrjevali njene navedbe, ni predložila. Sodišče je v tej zvezi preprosto sledilo izpovedbi novinarke. Kasneje pridobljen dopis Državnega tožilstva v Celju z dne 3.5.2011 ne more nadomestiti dokazne podlage, saj je bil pridobljen v ponovnem sojenju. Istočasno pa sodišče prihaja v nasprotje s samim seboj, saj bi morebitne informacije PU Celje o vloženih ovadbah in dopis tožilstva o zavrženju ovadb kazale ravno nasprotno, da se kriminalna dejanja ne pometajo pod preprogo, temveč da so o njih obveščeni pristojni organi. Iz prispevka toženke je razbrati trditev novinarke, da gre za neupravičeno prikrivanje kaznivih dejanj in zadrževanje ovadb s strani prvo tožnice, pri čemer si poslušalec ustvari predstavo, da je prvotožeča stranka storila nekaj nečastnega in protizakonitega. Trditev tožene stranke se je tako izkazala za neresnično in žaljivo. Tudi ugotovitev sodišča, da je imela novinarka toženke utemeljen razlog verjeti v resničnost navedb o ponarejanju spričeval oziroma o organiziranju izobraževanja, pri čemer je ta združba uporabljala žige pri izdajanju spričeval, ki so bili namenjeni za uničenje, pri čemer sodišče te aktivnosti preprosto pripiše prvotožeči stranki, čeprav slednja z zadevo ni imela ničesar, je neresnična. Kot izhaja iz članka objavljenega v B dne 14.9.2007, je šesterica, med drugim tudi delavec iz G., odprla zasebno izobraževalno ustanovo in poučevala delavce. Povezavo s toženo stranko je tožnica našla v zapisu imena Z. R., katerega ime je združba zlorabila. Ta združba je uporabljala tudi neveljavni žig Slovenskih železnic. Zaradi ravnanja te združbe je bil uveden kazenski postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da ta zasebna izobraževalna ustanova s prvo tožečo stranko nima nobene povezave in da je le izrabljala imena članov sindikata in samo institucijo prvotožeče stranke. Novinarka tožene stranke je tematiko obdelala skrajno površno in se je zadovoljila z ugotovitvami, da je prišlo do zlorabe izobraževanja in poučevanja delavcev, vendar je to neutemeljeno pripisala prvotožeči stranki. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpoved novinarke tožene stranke, da povezovanje članov sindikata s stranko C samo po sebi ni žaljivo in nedopustno ravnanje, saj bi naj bila seznanjena, da je bilo v tistem času kar veliko članov prvo tožeče stranke članov C. Tožena stranka je pripadnost politični stranki postavila v negativen kontekst in ne gre za podajanje objektivne razumne podlage. Glede drugega tožnika, da je „kršitve pospravil v predal,“ je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z dogodkom z dne 27.9.2007 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da novinarka ni imela pravilnih informacij, da disciplinski postopek ni bil opravljen. V zvezi z dogodkoma z dne 6.3.2008 in 28.3.2008 pa je sodišče ugotovilo, da je v obeh postopkih prometni inšpektorat uvedel prekrškovni postopek. Po mnenju sodišča prve stopnje pa naj bi bilo napačno stališče tožeče stranke, da je šlo pri dogodku z dne 28.3.2008 za dejanje majhnega pomena, saj če bi temu bilo tako, kot meni sodišče prve stopnje, prometni inšpektorat ne bi uvedel prekrškovnega postopka. V zvezi z dogodkom z dne 6.3.2008 pa je bil izrečen opomin, ki po mnenju sodišča prve stopnje, ni disciplinska sankcija. Ugotovitev sodišča, da so bili zoper vse tri dogodke uvedeni prekrškovni postopki, vsebinsko nasprotuje trditvi tožene stranke, da je drugo tožnik vse kršitve pospravil v predal. Dejstvo, da so bili prekrškovni postopku uvedeni, pomeni ravno obratno, da niso končali v predalu. Trditev novinarke toženke v tem delu prispevka je neresnična. Negativna konotacija s poudarjanjem politične pripadnosti drugega tožnika ne predstavlja utemeljene kritike v okviru raziskovalnega novinarstva. Namen izjave o politični pripadnosti drugega tožnika je diskreditacija z istočasno negativno vrednostno sodbo. Poleg tega se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je izpostavila izobrazbo druge tožeče stranke in imenovanje na položaj v povezavi s pripadnostjo določeni politični stranki. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da ima drugi tožnik IV. stopnjo izobrazbe, zaradi opravljenega strokovnega izpita pa izpolnjuje pogoje za delovno mesto strojevodje, na položaj šefa strojevodij pa je bil imenovan na podlagi sklepa uprave. Sodišče je ocenilo, da je trditev tožene stranke, da je bil na položaj imenovan po strankarski liniji, domneva novinarke B. P., ki ima podlago v dejstvu, da je bil drugi tožnik takrat član omenjene stranke in kot taka ni žaljiva, saj je splošno znano dejstvo, da je v javnem sektorju za pridobitev položaja lahko pomembna tudi pripadnost določeni stranki, tožeča stranka pa bi naj sama postavila pripadnost politični stranki v negativen kontekst. Trditev novinarke ne dopušča možnosti, da je bil drugi tožnik na delovno mesto imenovan iz drugih razlogov kot zaradi njegove strankarske opredelitve, pa čeprav sodišče samo navaja, da uprava odloča tudi na podlagi ostalih meril. Poslušalec si tako ustvari predstavo, da so dolgoletne izkušnje, ki jih izpolnjuje drugi tožnik in njegove ostale kvalitete povsem nepomembne in da je za imenovanje na določen položaj pomembna le strankarska pripadnost točno določeni stranki. Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za imenovanje drugega tožnika na položaj politično motiviran, sodišče pa se v tem delu ne more sklicevati na splošno znano dejstvo, da je v javnem sektorju za pridobitev položaja pomembna tudi pripadnost določeni stranki. Glede tretjega tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da so dejstva, ki jih je navajala novinarka resnična in sama po sebi niso žaljiva. Sodišče namenoma zasuče zadevo v smeri ugotavljanja, ali je pri zadevi šlo za hujšo kršitev, kot je navajala novinarka, pri čemer so ugotovitve prometnega inšpektorja za sodišče povsem nepomembne. Okoliščina, ali je resnično šlo za hujši prekršek, sploh ni pomembna. Pomembna je namreč trditev, da je groba kršitev ostala nekaznovana, kar je neresnica in je bilo v dokaznem postopku tudi ugotovljeno. Tretje tožnik je bil namreč ustrezno oglobljen. Poslušalec pa si ustvari predstavo, da se prekrški strojevodij ne kaznujejo.

3.Tožena stranka je na pritožbo tožnikov podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz splošnih pravil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) izhaja, da je tožena stranka tista, ki se lahko razbremeni svoje odgovornosti za podane izjave, če dokaže, da je objavljena vsebina resnična oziroma, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenega oziroma če dokaže, da ni imela namena zaničevanja. Pri opredeljevanju žaljivosti izjav pa je potrebno ločevati trditve o dejstvih od mnenj oziroma komentarjev (vrednostnih sodb). Pri vrednostnih sodbah namreč ni možno dokazovati njihove resničnosti, vendar pa morajo izražena mnenja temeljiti na določenih dejstvih, ki morajo biti resnična(1). Vrednostna sodba je tako žaljiva, če v ničemer ne temelji na resničnih dejstvih.

Glede prvega tožnika:

6.V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). To pomeni, da dokazna vrednost posameznih dokazov ni vnaprej predpisana. Glede komentarja (vrednostne sodbe) toženke, ki se nanaša na prvo tožečo stranko, da so na Sindikatu E, torej prvo tožniku, že nekajkrat razkrili goljufije in prikrivanje ter celo okoriščenje članov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela novinarka tožene stranke B. P. utemeljen razlog verjeti v resničnost podane navedbe, saj je njena izjava temeljila na zanesljivih informacijah, in sicer, kot je izpovedala novinarka, je informacije o kaznivih dejanjih povezanih s prvotožečo stranko prejela s strani Policijske uprave (PU) Celje, republiškega inšpektorja, prejela je tudi dopis podjetja S. d.o.o. naslovljen na prvo tožečo stranko in Slovenske železnice (informacija o zlorabi žiga s strani zakonitega zastopnika prvega tožnika) v prilogi B10 in informacije s strani drugih virov, ki jih ni dolžna razkriti. Izpovedala je, da je bila obveščena o tem, da je potekala kazenska preiskava v zvezi s ponarejanjem spričeval, ki se nanašajo na upravljanje z vlaki, o nezakonitosti izobraževanja pa ji je povedal tudi prometni inšpektor, ki je zadevo predal policiji. Poleg tega je njen prispevek temeljil na listinskih virih: prijavah določenih dogodkov na železnicah (B2-B4), zapisnikov o komisijski preiskavi, prijavi grobega kršenja varnosti in urejenosti železniškega prometa, informaciji o nepooblaščenem poučevanju delavcev uporabnikov industrijskih tirov, dopisu prometnega inšpektorja RS z dne 19.4.2011 v zvezi s šestimi kazenskimi ovadbami, o čemer je poročal časopis B in dopisu Državnega tožilstva, ki ga je toženka predložila šele v ponovnem sojenju. Poleg tega se je novinarka skladno s protokolom Slovenskih železnic za izjavo obrnila tudi na Slovenske železnice. Novinarka B. P. je izpovedala tudi, da je bilo s to trditvijo o razkrivanju goljufij in prikrivanj pri prvotožeči stranki zaobjeto prejšnje stanje, saj so že v okviru prejšnjih prispevkov v okviru oddaje poročali o dogajanju na železnicah. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponarejanja spričeval oz. organiziranje izobraževanja, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (373. člen ZPP). Prvo tožeča stranka je namreč glede teh navedb toženke v zvezi z goljufijami in prikrivanju in okoriščanju članov prvo tožeče stranke, kot izhaja iz tožbe in nadaljnjih vlog, zatrjevala le neresničnost in žaljivost podane izjave. Glede te izjave pa je novinarka utemeljeno verjela v resničnost svojih navedb, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj so, kot izhaja iz njene izpovedbe, temeljile na podatkih prometnega inšpektorja o vloženih kazenskih ovadbah, podatkih Celjske policije in prejšnjih objavljenih prispevkih, poleg tega je o tem poročal tudi časnik B. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe novinarke B. P. in zgoraj navedenih listinskih dokazov utemeljeno ugotovilo, da so izjave novinarke, da so v sindikatu strojevodij že nekajkrat razkrili goljufije in prikrivanje in okoriščenje članov, temeljile na zanesljivih informacijah oz. virih, novinarka pa pri podaji komentarja ni prekoračila razumne kritike, saj je njen prispevek imel realno podlago za oceno dejstev, novinarka pa je utemeljeno verjela v resničnost podane navedbe.

7.Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni predložila „uradnih virov,“ ki bi potrjevali njene navedbe, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč svojo dobrovernost dokazovala z izpovedbo novinarke in listinskimi dokazili, kar je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno, natančno in pravilno dokazno ovrednotilo. Zato dokazno oceno prvostopenjskega sodišča sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka namreč pri dokazovanju svojih navedb ni vezana z vnaprej določenimi dokaznimi sredstvi. Izpovedba novinarke je dokaz, ki nima manjše vrednosti kot ostali, listinski dokazi, ki pa njeno izpovedbo še dodatno potrjujejo. Poleg tega zaključek o dobrovernosti novinarke tožene strank ne temelji zgolj na dopisu Državnega tožilstva v Celju, ki ga je toženka predložila v ponovnem sojenju, kot izpostavi pritožba, temveč tudi na večih drugih listinskih dokazih. Zato pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je novinarka P. utemeljeno verjela v resničnost podanih navedb.

8.Trditev toženke, da na železnicah pod preprogo pometajo kriminalna dejanja, meri na Slovenske železnice, ne pa na prvo tožečo stranko. Zato glede tega dela izjave aktivna legitimacija prvo tožnika ni podana. Zahtevek v tem delu je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov. Posledično pritožbena navedba, da dopis Državnega tožilstva v Celju dokazuje ravno nasprotno, da se kriminalna dejanja ne pometajo pod preprogo, temveč so o njih obveščeni pristojni organi, ni relevantna, saj se očitek o pometanju kaznivih dejanja ne nanaša na prvo tožečo stranko. Posledično ni relevantna niti pritožbena navedba o neresničnosti in žaljivosti navedbe toženke.

9.Glede dela komentarja toženke, da so člani prvotožeče stranke praviloma iz vrst Z- jeve C, je tožena stranka prav tako dokazala, da je imela realno podlago za oceno politične pripadnosti, saj so o tem pisali tudi v drugem časniku F, poleg tega je novinarka na listah za lokalne volitve našla večino članov sindikata. Ker iz konteksta komentarja žaljivi namen toženke ni razviden, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe o postavljanju politične pripadnosti članov sindikata v negativen kontekst, niso utemeljene.

10.Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izjave novinarke pri podaji komentarja (vrednostne sodbe) glede razkrivanja goljufij in prikrivanja na prvo tožniku in izjave o politični pripadnosti članstva prvega tožnika temeljile na zanesljivih informacijah, pri čemer novinarka razumne meje kritike ni prekoračila, poleg tega je imela novinarka utemeljen razlog verjeti v resničnost podanih navedb, protipravnost ravnanja toženke ni podana. Glede izjave novinarke, da na Slovenskih železnicah pod preprogo pometajo kaznova dejanja, pa aktivna legitimacija prvega tožnika ni podana, zato je zavrnitev zahtevka v tem delu, kot že navedeno, sicer iz drugega razloga, pravilna.

Glede drugega tožnika:

11.V zvezi s komentarjem toženke (vrednostno sodbo), da je drugi tožnik vse kršitve pospravil v predal, se je toženka pri pripravi prispevka oprla na tri dogodke, in sicer dogodke z dne 27.9.2007, 6.3.2008 in 28.3.2008. Glede navedenih dogodkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dogodek z dne 27.9.2007 sankcioniran s strani drugega tožnika. Drugi tožnik je bil namreč tisti, ki je bil odgovoren za vodenje disciplinskega postopka. Drugih dveh dogodkov pa drugi tožnik kot odgovorna oseba za vodenje disciplinskih postopkov ni obravnaval v disciplinskem postopku. Tako dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe drugega tožnika, ki je izpovedal, da disciplinskega postopka glede dogodkov 6.3.2008 in 28.3.2008 ni uvedel, niti ni izrekel disciplinske sankcije. Ugotovilo pa je, da je prometni inšpektorat RS v obeh primerih (6.3.2008 in 28.3.2008) uvedel prekrškovni postopek. Kljub temu, da je bil tako v primerih iz marca 2008 sicer uveden prekrškovni postopek s strani prometnega inšpektorata, ne drži pritožbeni očitek, da zadeve očitno niso končale v predalu drugega tožnika, saj je drugi tožnik sam priznal, da preostalih dveh zadev ni disciplinsko obravnaval. Drugi tožnik je v zadevi z dne 27.9.2007 izpeljal disciplinski postopek, v preostalih dveh, ki jih je obravnavala prometna inšpekcija, pa disciplinskih postopkov ni izpeljal. Zato navedeni komentar novinarke B. P. o pospravljanju zadev drugega tožnika v predal, ki ima podlago v dveh resničnih dejstvih, saj glede dogodkov 6.3.2008 in 28.3.2008 disciplinski postopek ni bil izpeljan, ni žaljiv.

12.Glede na izpovedbo drugega tožnika, da glede dogodkov 6.3.2008 in 28.3.2008 disciplinskih postopkov ni izpeljal, ker se mu to ni zdelo potrebno, pritožba tako neutemeljeno izpodbija dejansko stanje z navedbami, da je pri dogodku 28.3.2008 šlo za dejanje majhnega pomena, pri dogodku 6.3.2008 pa naj bi bil izrečen opomin, saj te navedbe nasprotujejo izpovedbi drugega tožnika.

13.Glede komentarja toženke o izobrazbi drugega tožnika in njegovi politični pripadnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima drugi tožnik, ki je bil član C, IV. stopnjo izobrazbe, kot je navedeno v komentarju toženke. Zaradi opravljenega strokovnega izpita pa izpolnjuje pogoje za delovno mesto strojevodje. Za delovno mesto vodje sekcije vleke (šef strojevodij), ki ga zaseda, je zahtevana VII. stopnja izobrazbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da politična pripadnost drugega tožnika ni bila izpostavljena z namenom zaničevanja. Komentar toženke o politični pripadnosti drugega tožnika, ki je bil imenovan na vodilni položaj, za katerega ne izpolnjuje ustrezne izobrazbe, ni nekorekten, saj je drugi tožnik potrdil, da je bil ob imenovanju na delovno mesto član C. Zato pritožba neutemeljeno graja razloge sodišča prve stopnje, (ki je med drugim v obrazložitvi navedlo, da je v javnem sektorju za pridobitev položaja pomembna tudi pripadnost določeni stranki). Ker ima komentar toženke podlago tako v stopnji izobrazbe, kot tudi politični pripadnosti drugega tožnika, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala protipravno, pravilen. Izraženo mnenje novinarke toženke namreč temelji na dveh resničnih dejstvih, zato komentar ni nekorekten niti žaljiv, pritožbene navedbe o negativni konotaciji politične pripadnosti drugega tožnika in politični motovaciji za imenovanje drugega tožnika na vodilno delovno mesto pa niso utemeljene.

Glede tretjega tožnika:

14.Glede tretjega tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tretje tožnik (kot mentor kandidatu za strojevodjo) s strani prometnega inšpektorja spoznan za odgovornega za prevoz signala stoj. V prekrškovnem postopku mu je bila izrečena denarna kazen. Tretji tožnik je bil torej obravnavan in kaznovan zaradi prekrška s strani prometne inšpekcije, ni pa bil sankcioniran v disciplinskem postopku s strani disciplinskega organa delodajalca (drugega tožnika). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da ne drži, da je groba kršitev tretjega tožnika ostala nekaznovana. Tretje tožnik namreč ni bil sankcioniran v disciplinskem postopku, temveč le strani prometne inšpekcije, v prekrškovnem postopku. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tretje tožnik ni bil kaznovan v disciplinskem postopku, kot izhaja iz prispevka, pravilna. Ker je prispevek toženke temeljil na resničnem dejstvu, je zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana, pravilen.

15.Glede na to, da toženka tretjemu tožniku v komentarju očita storitev hujšega prekrška (prevoz signala stoj), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali je tretje tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake hujšega prekrška. Zato pritožbene navedbe o nepomembnosti okoliščine, ali je šlo za hujši prekršek, in navedbe o nepomembnosti ugotovitev prometnega inšpektorja v tej zvezi, niso utemeljene.

16.Ker razlogi, ki jih v pritožbi uveljavljajo tožniki, niso utemeljeni, razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pritožbene stroške (154. in 155. člen ZPP v zvezi s členom 165. ZPP).

(1)Vesna Bergant Rakočević: Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa 2010, št. 15, stran 22