Up-340/98

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž., ki jo zastopa B. B. C., odvetnik v Z. na seji senata dne 24. 3. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 399/97 z dne 22. 10. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 297/97 z dne 4. 6. 1997 in sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 280/92 z dne 18. 12. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrajno sodišče je zavrnilo zahtevek ustavne pritožnice, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje zakoncev stanovanje v Prisojah. Sodišče je menilo, da je zakonec ustavne pritožnice odkupil družbeno stanovanje kot imetnik stanovanjske pravice izključno s sredstvi iz svojega posebnega premoženja. Pritožba in revizija ustavne pritožnice sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni. Ustavna pritožnica meni, da ji je bila z navedenimi odločitvami kršena pravica do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), smiselno tudi pravica do enakosti (iz prvega odstavka 14. člena), saj naj bi zakonska določba, da je imetnik stanovanjske pravice (stanovanja iz Sklada solidarnosti) lahko samo ena oseba in da sme samo imetnik stanovanjske pravice odkupiti stanovanje, po mnenju pritožnice pomenila diskriminacijo zakoncev.

2.Ustavno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa, kar je razvidno tudi iz izpodbijanih sodb Vrhovnega in Višjega sodišča (II Ips 399/97 na str. 4 in Cp 297/97 na str. 4), zakoncu, ki ni bil imetnik stanovanjske pravice, priznala možnost izpodbijanja veljavnosti kupne pogodbe med imetnikom stanovanjske pravice in prodajalcem ter postavitev zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe z njim. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi št. II Ips 375/98, ki jo ustavna pritožnica prilaga kot dokaz o ustaljeni sodni praksi v primerih z enakim ali podobnim dejanskim stanjem. To zadnje hkrati dokazuje, da predložena sodba ne odstopa od ustaljene sodne prakse, kot to zatrjuje ustavna pritožnica.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do enakosti (iz prvega odstavka 14. člena Ustave) in enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). Za kršitev teh dveh pravic bi torej šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče bi lahko presojalo tudi, ali niso morda izpodbijane sodbe arbitrarne ter brez razumne pravne utemeljitve - tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Pravica do enakosti (iz prvega odstavka 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov zagotavlja s pomočjo pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave), pa bi bila lahko kršena, če bi bila odločitev sodišča brez razumne utemeljitve.

Vendar izpodbijanim sodbam takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

5.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude