Jedro

ZUJF je priznanje pravic do varstva po ZVV omejil na veterane, ki so stari 55 let ali več ali pa so trajno popolnoma nezmožni za delo. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po ZVV, pa je ZUJF še dodatno omejil tako, da je do te pravice vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo št. 130-2905/2012 z dne 22. 10. 2012 je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. januarja 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da ima tožnik kot vojni veteran z odločbo priznano pravico do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Nato se prvostopenjski organ sklicuje na 231. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), na podlagi katerega je bil po uradni dolžnosti uveden postopek in ugotovljeno, da tožnik kot vojni veteran od 1. januarja 2013 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Iz podatkov, pridobljenih iz uradne evidence, je bilo namreč ugotovljeno, da ima tožnik status vojnega veterana, da bo 1. januarja 2013 star več kot 55 let, da živi v družinski skupnosti z zakoncem in da ne prejema veteranskega dodatka. Prvostopenjski organ je z ugotovitvami postopka seznanil tožnika. Nato pojasni, da tožnik, kot je bilo v postopku ugotovljeno, ne izpolnjuje pogojev za pravico do veteranskega dodatka, ker delež prejemkov na družinskega člana presega osnovo za veteranski dodatek v višini 497,15 EUR.

Dodaja, da se glede na prvi odstavek 231. člena ZUJF, upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), pravica zagotavlja do 1. januarju 2013. Na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev po ZVV od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice po tem zakonu. Če upravna enota ugotovi, da vojnemu veteranu po ZUJF pravica od 1. januarja 2013 ne pripada, z odločbo, izdano v tem postopku, razveljavi odločbo o pravici, priznani na podlagi ZVV.

Glede na določbe Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), določbe ZUJF in določbe Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), imajo vojni veterani pravico do veteranskega dodatka, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek, ki od 1. januarju 2012 dalje znaša 497,15 EUR. Ker tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, mu skladno s citiranimi zakonskimi določbami pravica do zdravstvenega varstva od 1. januarja 2013 ne pripada. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da v postopku niso nastali posebni stroški, ki bi bremenili organ ali stranko.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 13001-904/2008/9 z dne 14. 12. 2012 ob ugotovitvi, da je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita, zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na določbe ZUJF in ZVV in ugotavlja, da je bil tožnik z ugotovitvami postopka seznanjen. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da prvostopenjski organ v izreku ni razveljavil predhodne odločbe o priznanju pravice do zdravstvenega varstva, pojasni, da to ne more spremeniti odločitve glede izpolnjevanja pogojev za obravnavano pravico po 1. januarju 2013. Tožnik je nedvomno dopolnil 55 let, vendar ni uživalec veteranskega dodatka. Tudi iz pridobljenih podatkov ne izhaja, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za njegovo pridobitev, prav tako pa tožnik dokazov ali dejstev za drugačno odločitev ne navaja. Glede drugih pritožbenih ugovorov pojasni, da je bilo z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije vojnim veteranom zagotovljeno varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, določenimi do tedaj, kar je veljalo do uveljavitve ZVV. Dodaja še, da je tudi Ustavno sodišče v eni od svojih odločb navedlo, da je potrebno vprašanja posebnega varstva udeležencev NOB kot upravičencev, presojati po določbah in merilih Ustave RS. Pravica do zdravstvenega varstva vojnih veteranov je urejena drugače kot doslej in ne temelji zgolj na statusu. S spremembami, ki jih je v ZVV uvedel ZUJF, je določen le dodaten pogoj za uveljavljanje in uživanje pravice do zdravstvenega varstva, ki velja za vse kategorije vojnih veteranov enako.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri najprej povzame vsebino odločitve. Sklicuje se na Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavo RS. Dodaja še svoje razmišljanje glede privilegijev v povezavi z govorom v decembru 2012 v Cankarjevem domu. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijani akt. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno navaja drugostopenjski organ, je bilo z ZUJF priznanje pravic do varstva po ZVV omejeno na veterane, ki so stari 55 let ali več ali pa so trajno popolnoma nezmožni za delo. Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot eno od pravic (do zdravstvenega varstva) po tem zakonu, pa je še dodatno omejil na ta način, da je do plačila omenjenih zdravstvenih storitev vojni veteran upravičen le v primeru, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, ki prav tako predstavlja eno od pravic vojnih veteranov po ZVV.

V zadevi ni sporno, da je tožnik že dopolnil 55 let starosti, vendar pa, po prav tako nespornih podatkih upravnih spisov, ne prejema veteranskega dodatka. Po presoji sodišča je tudi pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. Zgolj starost 55 let in priznan status vojnega veterana za pridobitev veteranskega dodatka namreč ne zadoščata. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbah 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana. Da bi tožnik imel temu ustrezne prejemke, pa v tožbi in pred tem že v upravnem postopku niti ne zatrjuje. Nasprotno je tožena stranka pridobila ustrezne podatke o tožnikovih prejemkih in statusu po uradni dolžnosti ter na tej podlagi pravilno in skladno z določbami 8. in 9. člena ZVV oziroma z določbami ZVojI, ki so podlaga za ugotavljanje osnove za veteranski dodatek, ugotovila, da tožnik pogojev za pridobitev veteranskega dodatka ne izpolnjuje. Iz spisov namreč kot nesporno sledi, da je na dan 1. 12. 2011 znašala tožnikova pokojnina 1.494,67 EUR, osnova za ugotavljanje pravice do veteranskega dodatka pa po podatkih, objavljenih s strani tožene stranke, v letu 2013 znaša 497,15 EUR. To pa pomeni, da tožnikovi prejemki ne le dosegajo, temveč bistveno presegajo znesek, ki predstavlja osnovo za veteranski dodatek in s tem mejo, do katere se pravica do veteranskega dodatka priznava.

Na ugovore v zvezi z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je po presoji sodišča pravilna pojasnila dal že drugostopenjski organ in se sodišče zato nanje sklicuje, v smislu pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ostale tožnikove navedbe sodišče zavrača kot pravno nerelevantne za odločitev.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.