Jedro

Trditve v pritožbi so nedopustna pritožbena novota, ker pritožba ni izkazala opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki plačati pritožbene stroške v znesku 639,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 8.531,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilno sodbo pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 911,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (in dopolnilno sodbo) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje ugotovitvi sodbe, da ni dokazala plačil v znesku 10.535,06 EUR in se sklicuje na štiri potrdila o plačilih, med drugim tudi plačilo 21. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR. Upoštevaje predložena potrdila o plačilih in izvedensko mnenje o dejanski porabi plina je nesporno dokazano, da je preplačala porabo plina za 7.180,68 EUR in je za ta znesek tožena stranka neupravičeno obogatena. Napačen je dokazni zaključek sodbe, da je tožeča stranka plačala račun št. 2 z dne 8. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR, ki je naslovljen na A. A. (priloga spisa B7). Tožeča stranka je plačala račun št. 1 z dne 18. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR z zapadlostjo 21. 11. 2015, ki je naslovljen na tožečo stranko S., d. o. o. (pravilno 2011, priloga spisa B25). Iz potrdila o plačilu z dne 21. 11. 2015 (priloga spisa A8) je razvidno, da je bil 21. 11. 2011 plačan račun št. 1 (in ne račun 2). Iz računa št. 1 je jasno razvidno, da je račun izdan tožeči stranki kot predračun za porabo 10.000 m3 plina na B. ulici. Sodba prezre, da obstajata dva računa z enakim zneskom, izstavljena dvema različnima prejemnikoma, z različnima datumoma izdaje. Za prefakturiranje, kot je razvidno iz ročno zapisane opombe na računu št. 2, ni bilo pravne podlage in ne soglasja tožeče stranke. Tožeča stranka ni nikoli prevzela dolga A. A., niti ni tožena stranka nikoli poskušala dolg od nje izterjati po sodni poti. Napačen je zaključek sodbe, da je tožeča stranka v II. točki tožbe zapisala, da zneska v višini 25.630,00 EUR ni plačala, ker je pretiran. Plačala ga ni niti A. A., ker ni šlo za dejansko porabo, niti tožeča stranka, ker to ni bil njen dolg. Sodba napačno sledi navedbam tožene stranke in posledično napačno zaključi, da se račun št. 1 z dne 21. 11. 2011 (priloga spisa B25) ne nanaša na tožečo stranko, temveč na A. A. Materialnopravno nepravilen je tudi zaključek sodbe, da lahko na podlagi 342. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik izpolni zastarano obveznost. Tudi če bi šlo za plačilo zastarane obveznosti, ni mogoče šteti, da jo je izpolnil dolžnik, saj ima tožena stranka zastarano obveznost do A. A. in ne do tožeče stranke. Sodba neutemeljeno zavrne dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., ki ga je tožeča stranka predlagala za zaslišanje v zvezi z elektronskim sporočilom z dne 14. 11. 2011, ki ga B. B. tega dne ni poslal. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in toženi stranki naloži plačilo 7.180,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma ju vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Obrazloženo je pojasnila, zakaj posamezni pritožbeni očitki niso utemeljeni, izpostavila je, da so pritožbene trditve v zvezi z računoma št. 2 in št. 1 v pretežni meri nedopustna pritožbena novota. Navedb tožene stranke o razlogih za prefakturiranje računa št. 2 z dne 8. 11. 2011 (naslovljen na A. A.) v račun št. 1 z dne 18. 11. 2011, ki je naslovljen na tožečo stranko, ki ga je tudi plačala, tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zmotne so tudi navedbe tožeče stranke o tem, da bi morala sodba pri ugotavljanju plačil po novem števcu upoštevati tudi znesek 8.231,16 EUR, ker gre za plačilo dobavljenega plina po starem števcu, ki se ga je zavezala plačati tožeča stranka. Ob izrecni navedbi tožeče stranke, da vtožuje preplačilo dobavljenega plina po novem števcu, takega preplačila pa tožeča stranka ni uspela dokazati, je pravilna odločitev sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku vtoževano plačilo 8.531,41 EUR potrditvi tožeče stranke predstavlja preplačilo porabe plina v času od 21. 11. 2011 do 15. 1. 2013 za katerega je tožena stranka obogatena. Tožeča stranka je za navedeno obdobje toženi stranki plačala 10.535,06 EUR, plina pa je porabila le za 2.003,65 EUR.

6. Sodba, ob nedvoumnem pojasnilu tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo, da vtožuje preplačilo porabljenega plina po novem (in ne starem) števcu, zavzame stališče, da tožeča stranka preplačila ni uspela dokazati, in da ni podan element neupravičene pridobitve (190. člen OZ).

7. Zavzeto stališče sodbe temelji na ugotovitvah 1/, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o dobavi zemeljskega plina na geografskem območju Občine ... in Pogodbo o dostopu do distribucijskega omrežja zemeljskega plina na geografskem območju Občine ..., datirani z dne 1. 11. 2011, (dejansko) podpisani 21. 11. 2011, 2/ da je tožena stranka opravila menjavo plinomera 21. 11. 2011, 3/ da je tožena stranka prekinila dobavo plina 15. 1. 2013, 4/ da je od podpisa pogodbe do prekinitve dobave plina (vtoževano obdobje) po ugotovitvi izvedenca in cenilca elektro stroke C. C. bila dejanska poraba plina za 3.354,38 EUR, pri čemer so bili v posameznih mesecih tožeči stranki zaračunani le fiksni del distribucije, s posebnim obračunom pa porabljeni plin, 5/ da je tožeča stranka predložila potrdila o plačilu z dne 25. 4. 2012 v znesku 1.242,18 EUR, 30. 9. 2012 v znesku 189,26 EUR; 21. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR in 14. 1. 2013 v znesku 850,72 EUR, in 6/ da se račun št. 1 z dne 18. 11. 2011 (priloga spisa B25) ne nanaša na porabo plina po zamenjavi števca.

8. Nosilna teza pritožbe je, da se račun z dne 21. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR ne nanaša na plačilo za nazaj, temveč predstavlja predračun za porabo plina za naprej.

9. Zaključek sodbe, da se račun št. 1 z dne 18. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR (priloga spisa B25), ki ga je plačala tožeča stranka 21. 11. 2011 (priloga spisa A8), ne nanaša na porabo plina po zamenjavi števca, temelji na navedbah tožene stranke (6. točka obrazložitve sodbe). Slednja je, kot pravilno navaja v odgovoru na pritožbo, že v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi 21. 7. 2014 pojasnila, zakaj se račun št. 1 z dne 18. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR (naslovljen na tožečo stranko) nanaša na ocenjeno porabo zemeljskega plina po starem, in ne po novem števcu (merilnem mestu)(1). Teh trditev tožeča stranka ni prerekala, zato se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane, in jih je sodba upravičeno upoštevala. Tožeča stranka v pritožbi (prvič) ponudi razloge, zakaj sodišče ne bi smelo slediti navedbam tožene stranke, zato gre, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožeča stranka namreč ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev, ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene trditve (da za prefakturiranje računa št. 2 z dne 18. 11. 2011 v račun št. 1 z dne 18. 11. 2011, ni bilo pravne podlage, ni bilo soglasja tožeče stranke, in da tožeča stranka ni nikoli prevzela dolga A. A., ter o tem, da je napačno sledilo navedbam tožene stranke, da se plačilo računa št. 1 z dne 21. 11. 2011 nanaša na plačilo plina za nazaj, po starem števcu) so po povedanem neupoštevne. Enako velja tudi za trditev, da B. B. elektronskega sporočila z dne 14. 11. 2011 ni poslal (tožena stranka se nanj sklicuje v dokaz trditvam, da je tožeča stranka zahtevala prefakturiranje računa), kar prvič zatrjuje v pritožbi, ne da bi za to navedla opravičljive razloge. Zaslišanje priče B. B., ki ga je tožeča stranka predlagala sodba že iz tega razloga pravilno zavrne. Sicer pa tožeča stranka svojega dokaznega predloga tudi ni ustrezno substancirala. Utemeljila ga je le s tem, „da glede na navedbo tožene stranke predlaga zaslišanje B. B.“(2). Opustitev zaslišanja te priče zato ne predstavlja uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka.

10. Sodba se sklicuje (6. točka, 8. točka obrazložitve) le na račun št. 1 z dne 18. 11. 2011 (priloga spisa B25) in ne na račun št. 2 z dne 8. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR (priloga spisa B7). Za drugačne pritožbene trditve (očitek napačnega zaključka sodbe, da je tožeča stranka plačala račun št. 2 z dne 8. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR naslovljen na A. A.) v razlogih sodbe ni podlage in so protispisne. Enako velja tudi za očitek pritožbe o napačnem zaključku sodbe „da se račun št. 1 z dne 21. 11. 2011 (priloga spisa B25) ne nanaša na tožečo stranko, pač pa na A. A.“.

11. Po povedanem se izkaže, da sodba upravičeno ni upoštevala plačila 8.231,16 EUR, spričo česar je pravilen zaključek, da tožeča stranka zatrjevanih preplačil po menjavi števca v višini 10.535,06 EUR ni dokazala.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 639,28 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT 504,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR, 22 % DDV).

14. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): V 5. točki pripravljalne vloge je med drugim navedla, da je račun 1 z dne 18. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR naslovljen na tožečo stranko, bil sprva izdan kot račun št. 2 z dne 8. 11. 2011 v znesku 8.231,16 EUR, naslovljen na A. A., in se je na izrecno zahtevo tožeče stranke in skladno z dogovorom A. A. prenesel na tožečo stranko. Obstoj dogovora in zahteve izkazuje tudi elektronsko sporočilo B. B. (družbenik tožnika) z dne 14. 11. 2011, v katerem je navedel, „da naj račun št. 2 (torej račun v višini 8.231,16 EUR, ki se je prvotno glasil na A. A.) spremenijo na S. d. o. o.“ Op. št. (2): Po določbi 236. člena ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča.