Jedro

Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morata biti izpolnjena tako materialni (finančni) kot tudi vsebinski pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu BPP, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih možnosti za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča1, temveč tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla prošnjo tožnice, vloženo dne 1. 12. 2020, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za „pravno svetovanje + vložitev obtožnice ali zahtevo za opravo preiskave po 60. členu ZKP v zadevi št. KR-Kt/18890/2020/HD/DN/kš“.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka povzema vsebino tožničine prošnje in njene dopolnitve, iz katerih izhaja, da tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za nadaljevanje kazenskega pregona zoper osumljenega izvršitelja T. T. Tožnica je zoper omenjenega izvršitelja vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 257. členu Kazenskega zakonika, ki pa jo je Okrožno državno tožilstvo (ODT) s sklepom, opr. št. KR-Kt/18890/2020/HD/DN/kš z dne 24. 11. 2020, zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje. Toženka se z navedenim sklepom v celoti strinja ter izpostavlja, da tožnica v prošnji in njeni dopolnitvi ni navedla nikakršnih novih okoliščin ali predložila kakršnihkoli dokazov, ki bi vzpostavljali utemeljen sum v smeri storitve storitve kaznivega dejanja ovadenega, še manj pa je podana gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo. Glede na navedeno ni verjetno pričakovati, da bi kot tožilka uspela v eventualnem kazenskem postopku. Posledično kazenski pregon zoper osumljenega nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati. Toženka zaključno izpostavlja tudi, da se v skladu z določili prvega odstavka 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) BPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo v kazenskih zadevah, vendar pa je v konkretni zadevi tožnica zaprosila za odobritev BPP v postopku, v katerem se omenjena pravica sploh še ne uresničuje. Prošnja je bila namreč vložena v zvezi z domnevnim kaznivim dejanjem domnevnega storilca, za katerega zahteva upravičenega tožilca za uvedbo preiskave ali za začetek kazenskega postopka sploh še ni bila podana, temveč je bila kazenska ovadba zavržena. To pa pomeni, da se formalni kazenski postopek sploh še ni začel, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji 7. člena ZBPP za dodelitev BPP.

3. Tožnica vlaga tožbo in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) ter toženki naloži, da popravi nedopustno storjeno sodno zmoto. Z izpodbijanim sklepom ji je toženka še enkrat več omejila pravico do učinkovitega pravnega varstva in enake obravnave pred zakonom, saj je postopek ponovno lahko nesmiselno, nezakonito in nedopustno vodil samostojni sodniški pomočnik A. A. Po prejemu poziva je tožnica vlogo za dodelitev BPP po svojih najboljših močeh dopolnila, česar pa toženka ni upoštevala, kot tudi ni upoštevala tožničinih okoliščin in dejstev njene dejanske situacije. Samostojni sodniški pomočnik glede na svoj položaj in pooblastila ne more biti pristojen za odločanje o očitni nerazumnosti tožničine zadeve po 24. členu ZBPP, nedopustna je njegova ocena o tem, da zadeva ni pomembna za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj, njegovo ravnanje pa je v nasprotju z vsemi načeli pravne države. Tožnica v nadaljevanju izpostavlja po njenem mnenju sporna ravnanja izvršitelja ter kot nedopustne označuje navedbe toženke, ki se v izpodbijanem sklepu strinja s sklepom ODT v Kranju in se nanj opira. Izpostavlja, da to ni predmet njene vloge, toženka je prekoračila pooblastila po ZBPP, omejila pa ji je tudi pravico, ki jo ima v skladu z drugim odstavkom 60. člena Zakona o kazenskem postopku. Nedopustne so navedbe, da ni verjetno pričakovati, da bi kot tožilka uspela v eventualnem kazenskem postopku in bi ga bilo nerazumno sprožati, saj pri tožnici ni diagnosticirana nobena duševna bolezen, kot izjemno bistroumna ženska, astrologinja in „šlogarca“ pa je trdno prepričana, da bo s svojo neuničljivo energijo nekega dne uspela v ovadbi zoper osumljenca. Tožnica je prejela tudi obvestilo o tem, da procesni roki ne tečejo, ker gre za nenujno zadevo. Tožnica izpostavlja, da je bila v nasprotju s tem nujna njena nezakonita deložacija, izvršitelju pa ni bilo treba upoštevati sklepa o odlogu izvršbe, ki ga je prejela od okrajnega sodišča. Ravnanje toženke je bilo nedopustno, skrajno neetično, protipravno ter v nasprotju z ZBPP, zaradi stalnega kršenja 25. člena Ustave RS pa bo prisiljena uveljaviti svojo pravico v skladu s 26. členom Ustave RS.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanem sklepu in se nanj v celoti sklicuje, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Vezano na tožbene navedbe, ki se nanašajo na vodenje postopka po samostojnem sodniškem pomočniku, gre pojasniti, da skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZBPP o dodelitvi BPP odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje. Ta lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svetnika na okrožnem oziroma specializiranem sodišču. Skladno s četrtim odstavkom 2. člena ZBPP pa strokovne in administrativno-tehnične naloge v zvezi z dodelitvijo BPP opravlja strokovna služba brezplačne pravne pomoči. V konkretnem primeru je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je o tožničini prošnji za dodelitev BPP po pooblastilu predsednice toženke odločila okrožna sodnica svetnica B. B., kar je skladno z določili tretjega odstavka 2. člena ZBPP. Skladno z določili četrtega odstavka 2. člena ZBPP pa je bilo v konkretnem postopku tudi izvajanje administrativno-tehničnih opravil v zvezi s tožničino prošnjo za dodelitev BPP, vključno z izdajo poziva k dopolnitvi prošnje, po omenjenem sodniškem pomočniku, zato je potrebno s tem povezane tožbene navedbe zavrniti.

7. Med strankama je dalje sporno, ali je toženka pravilno zaključila, da tožnica ni upravičena do dodelitve BPP, saj ne bi bili izpolnjeni pogoji, določeni v 24. členu ZBPP.

8. BPP se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (prvi odstavek 2. člena ZBPP). ZBPP pri presoji dodelitve BPP določa dva sklopa pogojev, in sicer: (i) socialni položaj upravičenca in (ii) upoštevanje okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju vsebinski pogoj). Pri vsebinskem pogoju se upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne možnosti za uspeh ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Zakon določa, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morata biti torej izpolnjena tako materialni (finančni) kot tudi vsebinski pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu BPP, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih možnosti za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča1, temveč tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice2. 9. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je toženka nedopustno ocenila, da zadeva ni pomembna za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za tožnico ni življenjskega pomena (pogoj iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP), česar pa izpodbijana odločba ne potrjuje. V njej je toženka (v 4. točki odločbe) sicer citirala celotno določilo prvega odstavka 24. člena ZBPP, vendar pa je svojo odločitev v nadaljevanju oprla izključno na presojo izpolnjevanja pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP (izgledi za uspeh), do izpolnjevanja pogoja iz druge alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP pa se ni opredeljevala, zato je potrebno s tem povezane tožbene navedbe zavrniti.

10. Ugotovitev toženke, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh z dejanji, usmerjenimi v nadaljnji kazenski pregon izvršitelja, zaradi česar ne izpolnjuje objektivnih pogojev iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, je po presoji sodišča pravilna. Med strankama je nesporno, da je ODT zavrglo tožničino kazensko ovadbo zoper izvršitelja, ker ni bilo podanega utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje. Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe (ki ga je tožnica priložila k prošnji za dodelitev BPP) izhaja tudi, da Ministrstvo za pravosodje, na katerega je tožnica naslovila pritožbo zoper izvršitelja, ni uvedlo disciplinskega postopka zoper izvršitelja, saj po preučitvi zadeve ni ugotovilo, da bi ta pri opravi neposrednih dejanj izvršbe storil katero izmed hujših disciplinskih kršitev. Toženka se je pri izdaji izpodbijane odločbe upravičeno oprla na navedena dejstva, saj ji to nalaga prvi odstavek 24. člena ZBPP, skladno s katerim mora organ za BPP pri presoji dodelitve BPP upoštevati vse okoliščine in dejstva konkretne zadeve. Ker tožnica tudi v njeni prošnji in dopolnitvi, ki jo je toženka prejela dne 11. 12. 2020, ni navedla ničesar, kar bi utemeljevalo možnost za uspeh nadaljnjega kazenskega pregona izvršitelja v smislu dejanj, na katera se je nanašala prošnja za dodelitev BPP (vložitev obtožnice ali predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 60. člena Zakona o kazenskem postopku), pa je toženka pravilno ugotovila, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh s predlaganimi dejanji, zaradi česar ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Tudi s tem povezane tožbene navedbe je tako potrebno zavrniti.

11. Tožnica v zaključku tožbe zgolj pavšalno navaja še, da njena prošnja za dodelitev BPP ni bila obravnavana kot nujna, pri čemer pa nezakonitosti ravnanja toženke s tem v zvezi ne zatrjuje ali izkazuje. Tožnica pa ni uspela izkazati niti (v zaključku tožbe sicer ravno tako zgolj pavšalno zatrjevane) kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS v postopku pred toženko.

12. V povzetku navedenega sodišče ugotavlja, da tožnica ni uspela izkazati nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so bile relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

1 Na primer Upravno sodišče RS, sodba III U 44/2020 z dne 14. 5. 2020 in III U 261/2015 z dne 6. 11. 2015. 2 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemciji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009).