Jedro

Če je tožnica po prejšnjih predpisih plačala sorazmerni del stroškov za pripravo stavbnega zemljišča, so ji bili po izdaji lokacijskega dovoljenja zaradi legalizacije gradnje upravičeno odmerjeni stroški za opremljanje stavbnega zemljišča po predpisu, ki velja v času te odmere, pri čemer je bilo upoštevano, da je stroške priprave že plačala in ji niso bili ponovno zaračunani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1753/96-10 z dne 14.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.10.1996, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 25.4.1995. S to odločbo je bilo M.M.M., N., U. in I.M. naloženo plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča zaradi legalizacije stanovanjske hiše zgrajene na parc. št. 1499/4 k.o. V. v višini 1.657.349,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bil investitorjem, med njimi tudi tožnici, po 1. odstavku 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih odmerjen sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča po določbah 43., 43.a in 44. člena tega zakona za objekt, ki bi bil zgrajen izven območja urejanja stavbnega zemljišča. Pojasnilo je način izračuna teh stroškov.

Pritrdilo je odločitvi in razlogom, ki jih je navedla tožena stranka in ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Presodilo je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na sklenjeno poravnavo med tožnico in Skladom za komunalno urejanje zemljišč Občine L.-Š. z dne 20.7.1979, in pri tem ugotovilo, da so bili za sporno zemljišče plačani le stroški za pripravo stavbnega zemljišča in sicer za izdelavo zazidalnega načrta in tako ta poravnava ni celotno uredila zadeve v zvezi z obveznostjo plačila stroškov. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na kvadraturo hiše, ki naj bi bila po tožničinih trditvah manjša, saj je bil ta ugovor zgolj pavšalen in ne navaja koliko m2 dejansko meri hiša. Prav tako ni sledilo tožbenemu ugovoru, da bi jo moral upravni organ seznaniti z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki urejajo višino in način obračuna stroškov za opremo stavbnega zemljišča. Ne gre za prava neuko stranko, saj je tožnico zastopal odvetnik.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišče je spregledalo, da investitorji z vlogo k izdaji gradbenega dovoljenja, niso zaprosili za odmero in določitev sorazmernega dela stroškov, temveč so z njo zaprosili, da se jih tega plačila oprosti, ker so navedene stroške že plačali. Ker zahteve za odmero stroškov niso postavili, prav tako pa tega ni zahteval sklad, je upravni organ odločal brez potrebne vloge oziroma postavljenega zahtevka, po uradni dolžnosti pa organ ne more odmerjati stroškov. Sporna odmera temelji na napačni materialnopravni podlagi. Sodišče se ni opredelilo do tožbene trditve, da bi moral biti opravljen ogled na kraju samem, kjer bi bilo ugotovljeno, da je hiša v celoti že priključena na komunalne vode in objekte ter da je tožeča stranka s soinvestitorji sama že prispevala k komunalnemu urejanju nepremičnine. Tožnica je v postopku ves čas zahtevala, da se točno ugotovi razlika med že plačanim prispevkom in med prispevkom, ki ji je bil naložen z izpodbijano odločbo. V izpodbijani odločbi je nasprotje med ugotovitvijo, da so bili v zvezi z zemljiščem plačani le stroški za izdelavo zazidalnega načrta in dejstvom, da je bil investitorjem pri izračunu sorazmernega dela stroškov priznan 60% popust na izhodiščno ceno. Tak obračun stroškov potrjuje, da je organ prve stopnje upošteval pretekla lastna vlaganja investitorjev v komunalno opremljenost zemljišča. Upoštevani popust ni obrazložen in tožena stranka ni pojasnila kako ga je obračunala ter ni možno preveriti, ali vsi odmerjeni stroški temeljijo na vsej potrebni dokumentaciji. Upravni organ bi moral tožnico seznaniti z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki urejajo višino in način obračuna stroškov za opremo stavbnega zemljišča. Neutemeljena je zavrnitev ugovora, da gre za prava neuko stranko, saj je tožnica pooblastila odvetnika šele tedaj, ko je bila že izdana prvostopna odločba in je zastopanje izkazano šele v pritožbenem postopku zoper prvostopno odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da je upravni organ prve stopnje kršil pravila postopka, ker je odločbo izdal brez zahteve stranke, ni utemeljen. Tožnica in soinvestitorji N., U. in I.M. so 14.12.1994, po izdaji lokacijskega dovoljenja, z vlogo predlagali odmero in določitev sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremo stavbnega zemljišča. V tej vlogi so navedli, da so stroške za pripravo stavbnega zemljišča parc. št. 1499/4 k.o. V. že poravnali in predlagali, da naj upravni organ navedeno dejstvo upošteva. Upravni organ torej ni odločal brez zahtevka in s tem, da je odločil drugače, kot so investitorji predlagali, ni kršil pravil postopka.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka pred izdajo prvostopne odločbe že izpolnila svojo obveznost za plačilo sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta prvostopni upravni organ in tožena stranka morala uporabiti v času odločanja veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89 - ZSS). Tožnica je pridobila lokacijsko dovoljenje za legalizacijo gradnje izven območja urejanja stavbnih zemljišč dne 14.2.1994 in zato temelji obveznost plačila sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča na določbi 43.a člena tega zakona.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista presodila trditve, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost za plačilo sorazmernega dela stroškov, s plačilom stroškov na podlagi sodne poravnave, ki je bila sklenjena dne 20.7.1979 v pravdnem postopku. Na ta ugovor, ki je bil postavljen že v tožbi, je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo s pojasnilom, da je šlo v navedeni pravdi in po sodni poravnavi za plačilo sorazmernega dela stroškov za pripravo stavbnega zemljišča, kar so predstavljali stroški za izdelavo zazidalnega načrta. Nobene podlage ni za trditev, da bi bili s tem plačilom zajeti stroški za opremljanje stavbnega zemljišča in da je bila s prvostopno odločbo tožnici naložena obveznost, ki jo je že poravnala. Lokacijsko dovoljenje je bilo izdano 14.2.1994 in so bili zato stroški odmerjeni na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja. Ti predpisi ne predvidevajo možnosti poračunavanja tistih stroškov, ki so bili plačani po sodni poravnavi za pripravo stavbnega zemljišča, na podlagi tedaj veljavnega predpisa.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presodilo tožbenih ugovorov glede pravilne odmere stroškov ter nemožnosti preverjanja izračuna. Ta presoja je bila izvedena s sklicevanjem na pravilne razloge v utemeljitvi izpodbijane odločbe, sodišče prve stopnje pa je ravnalo v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovor o pomanjkljivosti in nepreverljivosti izračuna stroškov. Prvostopni upravni organ je v odločbi, v skladu z Navodilom za podrobnejši izračun sorazmernega dela stroškov priprave in opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami sekundarnega omrežja (Uradni list SRS, št. 22/99 - Navodilo), navedel posamezno vrsto stroška, upoštevani faktor, predpisano ceno (po odloku SML), indeks rasti cen ter glede na m2 koristne površine, izračunal višino stroška. Koristno površino je ugotovil iz projektne dokumentacije in ni upošteven pavšalni pritožbeni ugovor, da je ta površina manjša, saj tožnica niti ni navedla kakšna je ta razlika. Pritožnica tudi zmotno meni, da se sorazmerni del prispevka odmerja po dejanskih stroških. Osnova za določitev tega prispevka so vsi stroški komunalne opreme na območju gradnje, z odlokom SML, pa je bila določena višina povprečnega stroška.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da upoštevani 60-odstotni popust na izhodiščno ceno pri izračunu prispevka, izkazuje pretekla lastna vlaganja tožnice v komunalno opremljenost zemljišča, kar je sicer v obrazložitvi navedla tudi tožena stranka. Po presoji pritožbenega sodišča taka ugotovitev ni pravilna. Popust na izhodiščno ceno sam po sebi ne more pomeniti odpusta dolga, ampak gre le za znižanje cene na podlagi sklepa izvršnega sveta Občine L.-Š. sprejetega na 86. seji dne 9.6.1992. Na kakšni podlagi je bil sprejet ta sklep ni pomembno. Gre za ugodnost, ki je zmanjšala tožničino obveznost in ne za prikrito priznanje, da je del stroškov plačala, saj zato ni ponudila nobenih dokazov, s pavšalnimi trditvami, pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V pritožbi tožnica uveljavlja iste ugovore glede kršitev upravnega postopka kot v tožbi. Sodišče prve stopnje jih je zavrnilo s pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jih, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, ne navaja ponovno.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).