Jedro

Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj razlogi o odločilnem dejstvu (tj. tožnikovi begosumnosti) niso jasni, nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede begosumnosti pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, I. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1372/2022-14 z dne 17. 10. 2022, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2861/2022/7 (102-15) z dne 4. 10. 2022 (I. točka izreka sodbe), ter ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da mora toženka takoj po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center, II. točka izreka sodbe). Z navedenim (odpravljenim) sklepom je tožena stranka odločila, da se tožnika pridrži v prostorih Centra za tujce v Postojni zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in sicer od 3. 10. 2022 od 11:55 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 1. 2023 do 11:55 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena na presoji, da ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj po presoji sodišča prve stopnje ni podana nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da za ugotovitev, da je oseba begosumna, po zakonu ne zadošča, da je poskušala zapustiti Slovenijo, ampak mora biti taka zapustitev oziroma poskus samovoljen. Te določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za „samovoljno“ zapustitev oziroma njen poskus takrat, ko oseba ne upošteva zahtev, ki so povezane z obravnavanjem njene namere oziroma prošnje za azil, kar pa zahteva predhodno ustrezno informiranost prosilca o teh zadevah, v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru je bistveno, ali so bile tožniku posledice zapustitve azilnega doma pojasnjene na tak način, da bi ga lahko oziroma moral razumeti. Verjelo je tožniku, da vsebine izjave, zapisane na registracijskem listu z dne 25. 9. 2022, ni razumel ter sprejelo stališče, da tudi druge okoliščine ne kažejo na nevarnost njegovega pobega.

4. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotuje stališču, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljena neinformiranost tožnika (oziroma njegovo nerazumevanje) o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma (četudi iz njegovih ravnanj in izjav izhaja, da je namenjen v drugo državo) ne zadostuje za ugotovitev njegove begosumnosti, saj ni izkazana samovoljnost. S tem, ko je štelo, da beseda „samovoljno“ predpostavlja predhodno ustrezno informiranje osebe o posledicah zapustitve sprejemnih prostorov pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Samovoljnost je namreč izkazana že s tem, da oseba Republiko Slovenijo poskuša zapustiti oziroma jo zapusti, torej že s tem, da je imela namen to storiti, ta namen pa mora biti jasno izražen – ali z izjavo ali dejanjem. Glede na vse okoliščine postopka mednarodne zaščite je nerazumno, da se samovoljnost zapustitve oziroma poskusa zapustitve povezuje z informiranostjo o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Iz tožnikovih izjav jasno izhaja, da je bil namenjen preko Italije v Francijo, kakor tudi, da njegov namen ni bil ostati v Republiki Sloveniji. Tožnik se je torej tudi moral zavedati, da bo z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito preprečil morebitno predajo državi, iz katere je vstopil v Republiko Slovenijo. Nadalje toženka navaja tudi, da je (četudi samovoljnosti ne razlaga oziroma ne razume na način, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje) ta v konkretnem primeru izkazana, tako da je sodišče v tem delu nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje. Stališče sodišča prve stopnje, da je navedba v registracijskem listu, ki jo je tožeča stranka podpisala, nerazumljiva, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Tožnik bi posledice samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma moral razumeti. Seznanjen je bil s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma, tako z navedbo na registracijskem listu, kakor še bolj s preprostimi besedami s strani policistov, osebne okoliščine pa kažejo na njegovo begosumnost, tako da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbo zoper sklep z dne 4. 10. 2022 zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba je utemeljena.

7. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na center za tujce iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z 2. alinejo 84. a člena ZMZ- 1. 8. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84. a člen ZMZ-1 (z naslovom: Nevarnost pobega), med drugim tudi, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

9. Vrhovno sodišče poudarja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, saj razlogi o odločilnem dejstvu (tj. tožnikovi begosumnosti) niso jasni, nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede begosumnosti pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena.

10. Sodišče prve stopnje je (v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) sprejelo stališče, da za ugotovitev, da je oseba begosumna, po zakonu ne zadošča, da je poskušala zapustiti Slovenijo, ampak mora biti taka zapustitev oziroma poskus samovoljen, pri čemer take določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za „samovoljno“ zapustitev oziroma poskus zapustitve države takrat, ko oseba ne upošteva zahtev, ki so povezane z obravnavanjem njene namere oziroma prošnje za azil, kar pa zahteva prehodno ustrezno informiranost prosilca o teh zadevah, v obravnavanem primeru tudi o tem, kakšne so posledice zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito. Nadalje je navedlo tudi (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je v obravnavani zadevi bistveno, ali so bile tožniku posledice zapustitve azilnega doma pojasnjene na tak način, da bi ga tožnik lahko oziroma moral razumeti ter da je bilo opozorilo na registracijskem listu glede posledic, ki tožnika lahko zadenejo v primeru zapustitve azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, zapisano v jeziku, ki ga tožnik razume (čemur niti ni oporekal). Zaključilo je, da se tožnik sicer ne more sklicevati na to, da izjave, ki jo je podpisal, ni prebral, vendar pa mu sodišče verjame, da vsebine samega zapisa ni razumel (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo tudi individualne okoliščine, ki naj po presoji sodišča ne bi kazale na nevarnost tožnikovega pobega, in sklenilo (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni izkazana nevarnost, da bo prosilec pobegnil, zaradi česar omejitev tožnikovega gibanja na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni dovoljena.

11. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je obseg sodne presoje vezan na tožbene navedbe, ki opredeljujejo obseg in vsebino sodnega varstva, pri čemer z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivih trditev. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ni bil na zakonit način seznanjen pred posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma v jeziku, ki ga razume in da (kot je razvidno iz registracijskih listov) na policijski postaji prevajalec ob seznanitvi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov ni bil prisoten. Nadalje je zatrjeval tudi, da njegov podpis še ne pomeni, da je bil seznanjen o vsebini na zakonit in primeren način.1

12. S tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da se tožnik sicer ne more sklicevati na to, da izjave, ki jo je podpisal, ni prebral, vendar pa mu sodišče verjame, da vsebine samega zapisa ni razumel, je odločilo povsem izven tožnikove trditvene podlage. Tožnik namreč ni trdil, da vsebine zapisa ne bi razumel. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno tudi, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je bilo opozorilo na registracijskem listu zapisano v jeziku, ki ga tožnik razume in tožnik temu niti ni oporekal, kar pomeni, da bi samo besedilo lahko razumel, nato pa zaključi, da se tožnik ne more (uspešno) sklicevati na to, da izjave, ki jo je podpisal, ni prebral, vendar mu sodišče verjame, da vsebine samega zapisa ni razumel. Zaključek sodišča prve stopnje ni življenjsko logičen, saj ni jasno, kako naj tožnik ne bi razumel vsebine zapisa, ki ga niti ni prebral. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je zato podan razveljavitveni razlog iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo in je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo ponovno opraviti presojo dejanskih okoliščin o tem, kaj je bilo tožniku glede dolžnosti nezapustitve azilnega doma znano oziroma ali se je s to dolžnostjo lahko seznanil2, nato pa sprejeti stališče o tem, ali je bila njegova zapustitev azilnega doma samovoljna, posledično pa tudi, ali so (še) izpolnjeni pogoji za omejitev njegovega gibanja na center za tujce iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 ter v povezavi z 2. alinejo 84. a člena ZMZ-1. Glede na to, da iz izpodbijanega sklepa toženke izhaja, da je bil ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce tožniku odrejen zaradi begosumnosti in ker je z njim potrebno opraviti osebni razgovor, bo sodišče prve stopnje moralo namreč opraviti tudi nadzor nad zakonitostjo pridržanja.3 1 Zaslišan na glavni obravnavi je povedal, da so, ko so na policijski postaji nekaj podpisovali, rekli besedo azil, on pa je to besedo prvič slišal in jo je takrat narobe razumel. Ko je bil drugič prijet, je vprašal policiste, kaj pomeni beseda azil. Policisti pa so mu zelo dobro razložili in mu takrat tudi povedali, da ne sme zapustiti azilnega doma. 2 Na glavni obravnavi (list. št. 24) je namreč tožnik izjavil, da je v azilnem domu videl in prebral plakate, na katerih je točno v vsakem jeziku napisano, da ne sme zapuščati azilnega doma in kakšne so njegove pravice in dolžnosti, kot tudi točno narisano, v katerem območju se lahko giba. 3 Glej šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in peti odstavek 9. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu 2013/32/EU), Ur. l. EU, št. L 180/96 ter sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-704/20 in C-39/21 z dne 8. 11. 2022.