Jedro

Postopek z ugovorom zoper informativni izračun dohodnine se je za tožečo stranko zaključil ugodno, zato je na podlagi določb ZDavP-2 upravičena do povračila stroškov postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Koper, Izpostava Sežana, št. DT 04-04132-0 z dne 24. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Koper, Izpostava Sežana tožeči stranki odmerila dohodnino za leto 2011 v znesku 0,00 EUR. V tretjem odstavku izreka izpodbijane odločbe pa je ugotovila, da posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki z informativnim izračunom odmerjena dohodnina za leto 2011. Zoper navedeni izračun je tožeča stranka pravočasno ugovarjala in vložila dopolnjen informativni izračun dohodnine. Po preverjanju navedb tožeče stranke in na podlagi zbranih podatkov je bila tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina za leto 2011 v znesku 0,00 EUR. V nadaljevanju obrazložitve je še ugotovljeno, da niso nastali posebni stroški postopka, zato je bilo odločeno kot izhaja iz izreka odločbe.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-421/2012-2 z dne 4. 2. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo, spremenilo pa besedilo v tretjem odstavku izreka izpodbijane odločbe tako, da se na novo glasi „zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne“. V obrazložitvi navaja, da je povračilo stroškov namenjeno varovanju stranke pred neupravičeno nastalimi stroški postopka. Tako bi bilo mogoče tožeči stranki povrniti stroške, ki bi jih imela v postopku zato, ker bi davčni organ davek nepravilno odmeril in bi stranka s pomočjo pooblaščenca v postopku uspela in dosegla bolj ugodno rešitev zadeve. V dani zadevi pa davčni organ ni izdal nepravilne odločbe, saj ni niti izdal odločbe pač pa le informativni izračun. Pri tem pa tudi ni storil napake, saj je informativni izračun izdal na podlagi podatkov, ki so mu bili znani, saj ni razpolagal s podatki, ki jih je tožeča stranka predložila k ugovoru, niti teh podatkov ni mogel poznati.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je upravni organ prve stopnje izdal informativni izračun dohodnine za leto 2011 po katerem bi morala poravnati še 132,19 EUR. Zoper navedeni informativni izračun je vložila pravočasen odgovor, po katerem je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo s katero je odločila, da se ji dohodnina za leto 2011 odmeri v višini 0,00 EUR. V tretjem odstavku 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je določeno, da stroški davčnega postopka, kot so izdatki za pravno svetovanje in strokovno pomoč, gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Nesporno je, da je z ugovorom zoper informativni izračun uspela, saj je bila dohodnina za leto 2011 odmerjena nižje, kot v informativnem izračunu. To pa pomeni, da se je postopek zanjo končal ugodno. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da so ji s pravnim zastopanjem in strokovno pomočjo nastali stroški v višini 90 EUR, kar je izkazala z računom pooblaščenca, to je družbe A. d.o.o., št. 039/2012 z dne 23. 4. 2012. Glede na povedano je povsem neutemeljena preložitev bremena kritja stroškov zastopanja in stroškov strokovne pomoči v upravnem postopku nanjo, saj je bila v njem dolžna sodelovati zaradi izpolnjevanja svojih državljanskih in zakonskih obveznosti. Zaradi vsega povedanega je izpodbijana odločba v tretjem odstavku izreka nepravilna in nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe iz razlogov, razvidnih iz odločbe upravnega organa II. stopnje in jih zaradi ekonomičnosti ne ponavlja. Navaja pa še, da v tej zadevi ne gre za vprašanje uspeha v postopku. Čeprav se postopek odmere dohodnine vodi po uradni dolžnosti je vložitev napovedi zakonska dolžnost dohodninskih zavezancev. Ta je dolžan vložiti napoved, če mu ni bil izdan informativni izračun dohodnine. V primeru, da je zavezancu izdan informativni izračun pa lahko le-ta vloži ugovor ali pa tudi ne. Informativni izračun postane dokončna odločba le v primeru, da je zavezancu vročen, ta pa ne vloži ugovora, torej le v primeru, da se zavezanec izrecno strinja z informativnim izračunom. Ker se dohodnina odmerja na podlagi podatkov s katerimi razpolagata davčni organ in zavezanec rezident je glede podatkov, s katerimi razpolaga zavezanec, na njem, da jih predloži davčnemu organu. V konkretni zadevi pa davčni organ ni razpolagal s podatki o stroških dela tožeče stranke v tujini, zato jih v informativnem izračunu dohodnine ni mogel upoštevati.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da sicer res 267. člen ZDavP-2 določa, da se šteje ugovor zoper informativni izračun za davčno napoved, vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je upravičena do povračila stroškov za vložitev ugovora, oziroma davčne napovedi. Zakon namreč nikjer ne določa, da v primeru manjše odmere davčne obveznosti zaradi vloženega ugovora oziroma davčne napovedi, davčni zavezanec ne bi bil upravičen do povračila stroškov. Navaja še, da če ne bi izpolnila svoje zakonske dolžnosti in vložila ugovora zoper informativni izračun, bi poleg negativnih posledic storjenega prekrška, trpela tudi negativne posledice večje odmere dohodnine. Glede na dejstvo, da ji država nalaga aktivno ravnanje, da bi izpolnila svoje zakonske obveznosti, ki so izključno v korist države in da mora pri tem zavarovati tudi svoje pravice, ji mora država, ki je sprožila postopek po uradni dolžnosti, povrniti stroške postopka, ki se je končal zanjo ugodno.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o davčnem postopku v 72. členu določa, da davčni postopek začne davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Davčni postopek se začne po uradni dolžnosti, ko davčni organ prejme davčno napoved, drug dokument, ali ko davčni organ opravi kakršnokoli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka. Že iz navedene določbe ZDavP-2 nesporno izhaja, da je davčni organ z informativnim izračunom opravil procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka. Poleg tega iz tretjega odstavka 267. člena ZDavP-2 izhaja, da davčni organ na podlagi podatkov s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec rezident, najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec rezident najmanj v 15-tih dneh od vročitve ne vloži ugovora. Po poteku roka za vložitev ugovora in če davčni zavezanec rezident nanj ne ugovarja, velja informativni izračun dohodnine za odločbo o odmeri dohodnine. V tem primeru velja, da se je odpovedal pritožbi. Tudi iz te določbe nesporno izhaja, da je odprema informativnega izračuna dohodnine procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopka.

V konkretni zadevi gre za ugovor tožeče stranke kot davčnega zavezanca, s katerim uveljavlja odbitek za ustrezni znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino v Republiki Sloveniji. V tem primeru tožeči stranki, skladno s prvim odstavkom 273. člena ZDavP-2 ne bi bilo treba ugovarjati zoper informativni izračun dohodnine, saj bi imela, ne glede na tretji odstavek 267. člena ZDavP-2, zoper odločbo o odmeri dohodnine, pravico do pritožbe. Tudi ta določba ZDavP-2 torej kaže na to, da bi v vsakem primeru tožeča stranka imela pravico ugovarjati zoper informativni izračun dohodnine, oziroma tudi če ne bi ugovarjala, pravico vložiti pritožbo zoper odmerjeno dohodnino, v kateri se ni upošteval odbitek davka, plačanega v tujini. Ob upoštevanju navedenih določb Zakona o davčnem postopku je po oceni sodišča napačno argumentiranje tožene stranke, da je bila zadeva šele v reševanju in se je dejansko stanje šele ugotavljalo z ugovorom tožeče stranke zoper informativni izračun dohodnine, zato ni mogoče govoriti o uspehu zadeve, saj se ugovor tožeče stranke šteje kot napoved za odmero dohodnine. Kot je bilo že povedano je treba šteti izdajo informativnega izračuna o odmeri dohodnine kot procesno dejanje davčnega organa z namenom uvedbe davčnega postopka (drugi odstavek 72. člena ZDavP-2), saj opustitev ugovora zoper informativni izračun dohodnine pomeni odpoved pritožbi zoper odmerjeno dohodnino (tretji odstavek 267. člena ZDavP-2).

Tožena stranka tudi nima prav ko v obrazložitvi odločbe upravnega organa druge stopnje navaja, da ni mogoče zatrjevati, da je davčni organ storil kakršnokoli napako v zvezi z odmero dohodnine, ki bi imela za posledico, da je pri tožeči stranki nastal potreben strošek, ki bi ga bilo potrebno vrniti v upravnem postopku. V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 je namreč določeno, da gredo stroški davčnega postopka kot so: izdatki za upravne takse, pravno svetovanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Zakon o davčnem postopku torej ne govori o napaki davčnega organa pač pa o ugodno zaključenem postopku za davčnega zavezanca. Da se je v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke zoper informativni izračun dohodnine zanjo postopek zaključil ugodno pa je, tudi med strankama nesporno, saj iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2011 št. DT 04-04132-1 z dne 30. 3. 2012 izhaja, da je pri tožeči stranki razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, 132,19 EUR, ki jo mora plačati najkasneje do 31. 5. 2012. V izpodbijani odločbi pa je odmerjena dohodnina za leto 2011 0,00 EUR.

Ker tožena stranka v postopku za izdajo upravnega akta Zakona o davčnem postopku ni pravilno uporabila, je sodišče tožbi, skladno s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in zadevo, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem bo tožena stranka morala oceniti ali je povračilo stroškov za pravno zastopanje in strokovno pomoč v višini 90 EUR, po višini, utemeljeno.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožeči stranki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavane zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285 EUR, kot to določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika.