Jedro

Žrtvam vojnega nasilja - ukradenim otrokom se po 13. členu ZZVN prizna pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, po 16. členu tega zakona pa se jim določi tudi mesečna renta, kot je priznana osebi, ki ima priznan status taborniška. Ta pravice se priznajo od 1.1.1996, to je od uveljavitve zakona in ne le od novele ZZVN-D.

Izrek

Pritožbi se ugodi, spremeni se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 76/99-7 z dne 10.4.2000 tako, da se tožbi ugodi ter se odločba tožene stranke z dne 8.12.1998, odpravi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.12.1998, s katero je ta v reviziji odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 30.6.1997. S prvostopno odločbo je bil priznan tožniku status izgnanca za čas od 17.9.1942 do 15.5.1945, tožena stranka pa je odločila, v reviziji, da se tožniku prizna status žrtve vojnega nasilja - interniranca (ukradenega otroka) za čas prebit v internaciji od 17.8.1942 do 15.5.1945 ter iz tega statusa izhajajoče pravice po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnjuje določbe ZZVN in pogoje za pridobitev statusa izgnanca taboriščnika, delovnega deportiranca, interniranca, begunca ali ukradenega otroka. Status taboriščnika gre osebi, ki je bila poslana v taborišče, ukradeni otrok pa je tisti, ki je bil nasilno odvzet staršem. Po zgodovinskih virih se kot ukradeni otroci obravnavata dve skupini otrok, ki so bili nasilno odgnani od staršev, ena skupina otrok (mlajši) je bila po ločitvi od staršev odpeljana v posebne domove, v katerih so bili otroci na voljo nemškim družinam za posvojitev in druga (starešji otroci), ki so bili poslani v taborišča za ukradene otroka. Zakonsko besedilo pod pojmom "ukradeni otrok" navaja vrsto nasilnega dejanja - nasilen odvzem brez nadaljnjega opisa teh žrtev, kar pa ne daje podlage za razlago, da so ukradeni otroci le tisti, ki so bili dani v rejo ali posvojitev nacističnim družinam. V zakonskem pojmu "ukradeni otrok" sta zajeti obe prej navedeni skupini žrtev vojnega zločina. Ugotovilo je, da je tožnik obdobje od 17.8.1942 do 15.5.1945 preživel v taboriščih, ki se, glede na zgodovinska dejstva, štejejo kot taborišča za ukradene otroke, zaradi česar mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja interniranca - ukradenega otroka. Torej je nesporno, da je bil 17.8.1942 aretiran, skupaj z materjo, nekaj dni zaprt v zbirnem taborišču v c. osnovni šoli in nato poslan v taborišče F., nato v S. in nazadnje v K., medtem pa je bil še v taboriščih N. in P. Po podatkih Arhiva Republike Slovenije se navedena taborišča štejejo kot izgnanska taborišča, čemur tožnik nasprotuje, vendar nasprotnih dokazov za svoje trditve ne ponuja. Tudi na podlagi iz upravnega spisa ni mogoče sprejeti drugačnega sklepa. Glede na vse ugotovljene okoliščine niso utemeljene tožnikove trditve, da mu gre status taboriščnika, ker po ZZVN štejejo kot taka taborišča samo tista, ki so navedena v 13. členu ZZVN. Iz statusa žrtve vojnega nasilja izhajajo pravice, s katerimi se uresničuje posebno varstvo žrtev (8. člen ZZVN). Glede na posamezen status je različno predpisan tudi obseg pravic v zvezi s priznanjem pokojninske dobe in pravice do doživljenjske mesečne rente. Za žrtve vojnega nasilja - ukradene otroke zakon izrecno ureja le pravico do priznanja pokojninske dobe, in to tako, da ukradene otroka prišteva k internirancem. V določbi 16. člena, ki ureja pravico do doživljenske mesečne rente, ukradeni otroci niso posebej navedeni. To zakonsko pomanjkljivost, ki jo vsebuje navedena določba, je treba odpraviti z razlago, ki se nanaša na to, kako zakon sicer obravnava posamezne žrtve vojnega nasilja in kakšen položaj jim v razmerju do drugih kategorij žrtev daje. Ukradeni otroci, ki so sicer posebna kategorija žrtev, so v obsegu različno urejenih pravic po 13. členu ZZVN izrecno izenačeni z interniranci (priznanje pokojninske dobe). Ker jih zakon glede na pravice do mesečne rente posebej ne navaja, je, po mnenju sodišča, na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja, mogoče sklepati, da jim je bila ta pravica priznana v enakem obsegu kot internirancem.

Ker se tožnik sklicuje na sodbo sodišča opr. št. U 1782/96 in navaja, da je njegovemu sotaboriščniku sodišče priznalo status taboriščnika, ker je tožbi ugodilo, je sodišče pojasnilo, da je bilo tožbi ugodeno zato, ker je v obravnavanem primeru v izreku odločbe prve stopnje uporabljen izraz interniranec in izraz izgnanstvo. Tak izrek, je po presoji sodišča, nedoločen in dopušča dvom o tem, za kakšno kategorijo žrtev vojnega nasilja naj bi v sporni zadevi šlo. Iz sodbe izhaja, da stranki v navedenem postopku ni bil priznan status taboriščnika. Sodišče je zahtevalo nov postopek, v katerem se bo moral ta status za ugotovljeno vrsto nasilnega dejanja oziroma ukrepov, katerim je bil prizadeti izpostavljen, šele ugotoviti. S spremembami in dopolnitvami ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999) se priznava tudi žrtvam vojnega nasilja - ukradenim otrokom renta v višini 300,00 SIT mesečno. Ker pa se zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja glede na okoliščine in materialne predpise, ki so veljali v času upravnega odločanja, sodišče te novele zakona ni moglo uporabiti. Svoje pravice lahko zato tožnik po tej noveli uveljavlja z novo vlogo za priznanje ustrezne rente.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. V dosedanjih upravnih postopkih je bil enkrat opredeljen kot izgnanec, drugič kot interniranec in slednjič kot ukradeni otrok. V vseh njegovih zahtevah pa je vedno enaka zahteva, in sicer, da se mu prizna status taboriščnika, ker meni, da mu ta status pripada. Kot mladoletni aretiranec je bil zaradi političnih in nacionalnih razlogov poslan v nemška taborišča za mladoletnike, kjer je preživel teror nemške oblasti. V nemških dokumentih ni nikjer zapisano, da je bil v taborišču za ukradene otroke. Tudi v Sloveniji ne obstoja dokument, da so nemška taborišča, v katere je bil poslan, za ukradene otroke. Pojem aretacije je povsem nekaj drugega kot kraja ( tatvina). Zato meni, da mu je bila nasilno odvzeta prostost in da mu gre status taboriščnika. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Odelka v Celju, opr. št. U 1782/96 z dne 6.4.1999, s katero je bilo odločeno, da se ugodi tožbi V.H., s katerim sta bila od aretacije do konca druge svetovne vojne skupaj v nemških taboriščih. Prav tako je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani ugodilo tožbi J.Z. in odpravilo odločbo tožene stranke ter je zadevo vrnilo v nov postopek. Sklicuje se tudi na status taboriščnice, ki je bil priznan R.C. iz K., s katero sta bila nekaj časa v taborišču S. Njej tečejo vse pravice po zakonu kot taboriščnici. Vse tri veje oblasti zlorabljajo in manipulirajo s pojmom ukradeni otroci, ki niso bili nikoli ukradeni, ampak so bili aretirani in poslani v nemška taborišča za mladoletnike. Ukaz za njihovo aretacijo in ubijanje njihovih staršev je bilo "Navodilo za izvedbo akcije proti partizanom in drugim banditom na G. in S.Š. z dne 15. junija 1942", ki ga prilaga v izvirniku in prevodu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in mu prizna status taboriščnika in vse pravice, ki iz tega statusa izvirajo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svoji odločitvi v izpodbijani odločbi z dne 8.12.1998 ter pri navedbah, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je ves čas postopka uveljavljal status žrtve vojnega nasilja - taboriščnika in iz tega statusa pravice, ki jih določa ZZVN. Zato je izpodbijal odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero mu je bil priznan status izgnanca in s tožbo tudi v reviziji spremenjeno odločbo tožene stranke, ki mu je priznala status žrtve vojnega nasilja - interniranca (ukradenega otroka) in iz tega statusa izhajajoče pravice.

Glede na vrsto nasilnega ukrepa oziroma dejanja, ki mu je bila oseba med vojno izpostavljena, ZZVN razlikuje tako status, kot tudi pravice oziroma obseg posameznih pravic. Zato je v obravnavanem primeru pomembno, ali je bil tožnik izpostavljen vojnemu nasilju, ki ga opredeljuje kot taboriščnika, interniranca ali ukradenega otroka. V stvari ni sporno, da je bil tožnik v času od 17.8.1942 do 15.5.1945, kot otrok odvzet materi in nato poslan v razna taborišča, kot je to ugotovila tožena stranka. Po presoji pritožbenega sodišča se ukradenim otrokom po 13. členu ZZVN priznava pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, medtem, ko se jim po 16. členu tega zakona določi mesečna renta, kot je priznana osebi, ki ima status taboriščnika. Take pravice se priznavajo od uveljavitve ZZVN (1.1.1996) dalje in ne le od novele ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) dalje, ki jih je z dopolnitvijo 10. člena dejansko izenačila, medtem ko je bila višina doživljenjske rente za interniranca nižja.

Ker je tožena stranka nepravilno uporabila zakon in je temu sledilo tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku v skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS izdati novo odločbo in je pri tem vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča.