Jedro

Bistvena kršitev pravdnega postopka po določbi člena 354/2-7 ZPP ni podana, če sodišče ni upoštevalo predloga stranke za preložitev glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožencev zahtevala solidarno plačilo 575.146,00 tolarjev s pogodbenimi obrestmi za čas od 30.7.1993 dalje (oziroma z zamudnimi obrestmi, če so višje od pogodbenih) in povrnitev pravdnih stroškov. Poleg tega je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti 4.875,00 tolarjev pravdnih stroškov.

Na podlagi potrdila, ki ga je predložila tožena stranka, je namreč ugotovilo, da je bil dolg 12.3.1990 v celoti plačan, saj je tožena stranka tedaj pridobila tudi pravico do izbrisa eventuelne hipoteke.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe. Sodišču očita bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku po 7. točki drugega odst. 354. čl. zakona, ker je kljub prošnji za preložitev glavne obravnave dne 20.12.1993 zavrnilo ta predlog tožene stranke.

Dodaja, da je iz listin (dopis tožene stranke 29.5.1990 in obračuna obresti) razvidno, da je prišlo do pomote pri izdaji potrdila o plačilu, kajti tožena stranka je namesto 135.949,00 tolarjev plačala le 3.492,30 tolarjev. Zato meni, da bi moralo sodišče - kljub odsotnosti tožene stranke - že na podlagi listin ugotoviti, da je tožbeni zahtevek upravičen. S tem da sodišče ni upoštevalo verodostojne listine (obračuna obresti), pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka ni dokazala nasprotnega.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, nima nobenih pomislekov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje, saj je pritožbena trditev o kršitvi 7. točke drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku povsem zmotna. Po določilih procesnega zakona je sodišče tisto, ki vodi postopek, stranke pa se morajo, če so pravilno vabljene, udeležiti glavne obravnave in se ne morejo izgovarjati na reorganizacijo pravne službe. Poleg tega glavna obravnava dne 22.12.1994 ni bila edina, marveč je bil narok preložen na 14.1.1994, toda tožena stranka, ki je prejela vabilo 10 dni prej, se naroka spet ni udeležila. Zato pomeni njeno sklicevanje na to, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, grobo zlorabo procesnih pravic (10. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Toda po določilu 352. čl. Zakona o pravdnem postopku sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Zato je moralo sodišče druge stopnje upoštevati njene navedbe o napaki pri izročitvi potrdila o poplačilu stanovanjskega kredita z dne 12.3.1990, kar dokazuje z dopisom A. M. z dne 29.5.1990, ki ga prilaga. Kaže, da tudi tožena stranka pred sodiščem ni govorila resnice in ni pošteno uporabljala pravice, ki so ji priznane z zakonom (9. čl. Zakona o pravdnem postopku). Tako je dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki so pomembna za razsojo. Zato je sodišče druge stopnje po določilu 370. čl. Zakona o pravdnem postopku razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj opravi novo glavno obravnavo, na kateri naj pregleda vse listinske dokaze in zasliši pravdne stranke - seveda če se bodo odzvale vabilu. Pozorno naj bo tudi na tožbeni zahtevek v zvezi z obrestmi, ki tak kot je, ni povsem določen.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi izrek o povrnitvi pravdnih stroškov, ker sedaj še ni znano, kakšen bo uspeh strank v pravdi. V zvezi s pritožbenimi stroški pa je po določilu tretjega odst. 166. čl. Zakona o pravdnem postopku odločilo, da jih bo odmerilo prvostopenjsko sodišče ob koncu postopka.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v povezavi s prvim čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I-45/1/94).