Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika premestila na drugo delovno mesto (kljub temu, da ZDR enostranskega premeščanja delavca ne dovoljuje) in da tožnik temu ni ugovarjal, ampak se je zaradi podrejenega položaja v delovnem razmerju takšni premestitvi uklonil (zahteval pa je pravilen obračun plače po veljavni pogodbi o zaposlitvi), ne pomeni, da je prišlo do konsenza glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena in tožena stranka ni imela podlage, da tožniku izplačuje plačo po tej (nepodpisani) pogodbi o zaposlitvi. Med strankama je še naprej veljala predhodna pogodba o zaposlitvi, tožnik pa je še vedno upravičen do plače po tej pogodbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati razliko med izplačano in dolžno bruto plačo za mesece od junija 2008 do aprila 2010 v višinah, razvidnih iz izreka, zmanjšano za vse prispevke in davke, ki se mesečno odmerjajo od bruto plače zaposlenih, katere naj tožena stranka obračuna in izplača upravičenim ustanovam ter od tako dobljenih neto zneskov plača tožniku še pripadajoče zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. dne po preteku vsakokratnega plačilnega obdobja do dne plačila. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe dovoli.

Zoper navedeno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 15. čl. ZDR šteti, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, četudi tožnik ni podpisal aneksa k pogodbi zaradi premestitve na drugo delovno mesto. Ne strinja se, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena že samo z opravljanjem dela na novem (drugem) delovnem mestu. Sodišče bi moralo predmetno situacijo presojati na podlagi ZJU, saj je tožena stranka javni zavod. Tožnik ima veljavno sklenjeno pogodbo le za delovno mesto „srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji I in II“, ki je razvrščeno v 22. plačilni razred, zato bi moral prejemati plačo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je premestitvi nasprotoval, saj ni hotel podpisati nove ponujene pogodbe za delovno mesto „srednja medicinska sestra v negovalni enoti“. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko podal mnenje glede pravilnosti obračuna plače. Meni, da je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ravno tako pa je bila s takim postopanjem tožniku kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2006 dalje. Dne 1. 8. 2008 je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto „srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji I in II“ in je bil uvrščen v 22. plačni razred (A1). Ker je bil tožnik premeščen in je od aprila 2008 dejansko opravljal dela „srednje medicinske sestre v negovalni enoti“, mu je tožena stranka v novembru 2008 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „srednja medicinska sestra v negovalni enoti“ (A2). Tožnik te pogodbe ni podpisal, pri toženi stranki pa je tudi podal zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (A4).

Po zaključku sodišča prve stopnje na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, da stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, niti dejstvo, da niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe. Glede na ugotovitev, da je tožnik od aprila 2008 dalje dejansko delal v negovalni enoti, je odločilo, da na podlagi 4. odst. 15. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) pogodba o zaposlitvi z dne 11. 11. 2008 za delovno mesto „srednja medicinska sestra v negovalni enoti“ velja, kljub temu, da je tožnik ni podpisal. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da navedeno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Ne držijo sicer pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo upoštevati določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je javni zavod, zato se zanjo uporabljajo izključno določbe prvega dela tega zakona (do vključno 21. člena), ne pa tudi nadaljnje. Pač pa so za toženo stranko v celoti uporabljive določbe ZDR, ki pa ne pozna več instituta premestitve na drugo delovno mesto. S 1. 1. 2003 je bil uveljavljen pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij, zato delodajalec nima več pravne podlage, da bi z enostranskimi oblastvenimi akti odločal o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, kamor je šteti tudi premestitev delavca na drugo delovno mesto. ZDR v 29. členu izrecno določa, kaj so sestavine pogodbe o zaposlitvi ter v 47. členu ureja spremembo pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin.

Glede na veljaven pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij mora biti predmet pogodbe o zaposlitvi, to je naziv delovnega mesta oz. vrsta dela s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec po pogodbi o zaposlitvi opravljati, jasno določen. To je glede na tretjo alineo 1. odstavka 29. člena ZDR tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero se stranki ne moreta sklicevati na druge akte v smislu 2. odstavka 29. člena ZDR. Gre namreč za opredelitev obveznosti delavca in po drugi strani pravico delodajalca, da od delavca zahteva opravljanje tako opisanih del oziroma opravil. V skladu s 41. čl. ZDR pa mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi ter mu za opravljanje dela tudi zagotoviti ustrezno plačilo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi (42. člen ZDR).

V konkretnem primeru sta stranki nazadnje sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in v njej določili naziv delovnega mesta, plačni razred in znesek osnovne plače. Pogodbeni stranki druge pogodbe o zaposlitvi nista podpisali. Tožena stranka je tožniku v novembru 2008 skladno s 47. členom ZDR sicer ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, vendar je tožnik ni podpisal. V skladu z 3. odst. 47. člena ZDR se pogodba spremeni oz. nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Glede na navedeno ni sprejemljivo razlogovanje, da je prišlo do konkludentnega konseza volj pravdnih strank glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi že s tem, ko je tožnik delo dejansko opravljal na novem delovnem mestu. Nova pogodba o zaposlitvi ni bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank, prav tako tožena stranka pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 ni odpovedala (npr. skladno z 90. členom ZDR), zato je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 v celoti veljavna. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika premestila ali razporedila na drugo delovno mesto, kljub temu, da ji ZDR tega ne dovoljuje in tožnik temu ni izrecno ugovarjal, temveč se je zaradi podrejenega položaja takšni situaciji uklonil (podal je sicer zahtevo za pravilno obračunavanje plače), pa še ne pomeni, da je prišlo do konsenza glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, in da lahko tožena stranka tožniku izplačuje plačo po novi (ponujeni in nesklenjeni) pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dolžna izplačevati plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to pa je pogodba z dne 1. 8. 2008. Skladno s sodno prakso so sicer veljavni naknadni ustni dogovori o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi, vendar tožena stranka v konkretnem sporu obstoja takšnega ustnega dogovora s tožnikom ni dokazala niti ga ni dokazovala, saj je zatrjevala, da je nižja plača posledica tožnikove premestitve na drugo delovno mesto in ne naknadnega veljavno sklenjenega ustnega dogovora s tožnikom glede naziva delovnega mesta, kot bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek nepravilno zavrnilo že po temelju, zato se s presojo njegove višine, ni ukvarjalo in tudi ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi podal mnenje glede pravilnosti obračuna tožnikove plače, saj to glede na materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje ni bilo potrebno. Ker pa je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje nepravilno, tudi dejansko stanje glede višine vtoževane terjatve ni bilo ugotavljano, zato bo navedeno sodišče prve stopnje opravilo v ponovljenem postopku, pri čemer bo po potrebi izvedlo tudi dokaz z izvedencem ekonomske stroke. Ker torej niso izpolnjeni pogoji za to, da bi pritožbeno sodišče v zadevi lahko razsodilo samo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).