Jedro

Notarska dejavnost je na podlagi standardne klasifikacije dejavnosti uvrščena v "druge poslovne storitve", zato je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča utemeljeno odmerjeno glede na število točk, ki jih Odlok o nadomestilu stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin določa za poslovne storitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1859/98-12 z dne 14.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L. - Izpostava L.C. z dne 18.11.1997, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1995 v znesku 33.332,00 SIT, za stanovanje na T. v L., ki ga uporablja za poslovne storitve.

V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 18/84, 31/85 in 33/89) in na Odlok o nadomestilu stavbnega zemljišča na območju Ljubljanskih občin (Odlok, Uradni list SRS, št. 32/86, 46/88 in 39/89).

Po določbi 61. člena ZSZ, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, ki pri določitvi upošteva zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča. Navedena določba torej občinam omogoča, da ob primeroma naštetih merilih za določitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predpišejo še druga merila, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom, določenim v ZSZ. Glede na naravo nadomestila in njegov namen morajo biti merila povezana z lastnostmi zemljišča in njegovo namembnostjo. Merila, določena z navedenim odlokom so enaka merilom, naštetim v 61. členu ZSZ. Ta v 6. členu glede na lego zemljišča v enem od v 2. členu določenih območij in glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe stavbnega zemljišča, ovrednoti stavbna zemljišča s točkami, pri čemer dejavnost razvrsti glede na enotno klasifikacijo dejavnosti (EKD) v 9 skupin gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je glede na lego zemljišča in glede na ugotovitev, da je dejavnost tožnika, ki je notar, po klasifikaciji dejavnosti uvrščena med poslovne storitve, stavbno zemljišče pravilno ovrednoteno z 800 točkami. Sodišče zavrača tožbeni ugovor o nedopustnem upoštevanju dejavnosti pri vrednotenju, ter neskladnosti 6. člena odloka z 61. členom ZSZ. Navaja, da upoštevanje vrste dejavnosti, ki jo opravljajo zavezanci za plačilo za uporabo stavbnega zemljišča ni v nasprotju z naravo nadomestila in njegovim namenom, saj gre za okoliščino, povezano z lastnostmi zemljišča oziroma z njegovo namembnostjo. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-217/97-8 z dne 5. 3. 1998, v kateri je glede meril za določitev nadomestila izrecno navedlo povezanost z lastnostmi zemljišča, oziroma njegovo namembnostjo kot npr. dobra infrastrikturna opremeljenost, prometne povezave, zemljišča za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta lokacije zemljišča in podobno. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor o nepravilni uvrstitvi notarske dejavnosti, ki jo opravlja tožnik, v poslovne storitve, namesto v javne službe, kar je imelo za posledico napačno ovrednotenje z 800 točkami, namesto pravilno s 400 točkami. Po presoji sodišča se tožena stranka utemeljeno sklicuje na Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uredba, Uradni list RS, št. 34/94 3/95, 33/95), po kateri je dejavnost notarjev uvrščena v skupino K/74-druge poslovne dejavnosti in v podskupino K/74.110 - pravno svetovanje. Soglaša s toženo stranko, da je po navedeni uredbi, osnovni kriterij za razvrstitev poslovnih subjektov po dejavnostih, tista dejavnost, ki jo poslovni subjekt pretežno opravlja, ne pa njegov status, organizacijska oblika, lastništvo ali način proizvodnje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Meni, da je vprašljiva ustavnost določb ZSZ, ki se nanašajo na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ je nadomestilo uvedel za zemljišča v družbeni lastnini, po sedaj veljavni ureditvi pa družbene lastnine ni več. Tudi sicer ZSZ iz leta 1984 in na njegovi podlagi izdani predpisi niso mogli opredeliti nadomestila za notarsko dejavnost, saj je bil notariat uveden šele z Zakonom o notariatu, ki je bil sprejet leta 1994. Navaja, da odlok, na podlagi katerega mu je bilo odmerjeno nadomestilo, ni v skladu z določbo 61. člena ZSZ, po kateri se nadomestilo določi glede na namembnost zemljišča in ne, kot je določeno v odloku, glede na konkretno dejavnost, ki se opravlja v posameznem objektu. Navaja še, da je razvrstitev dejavnosti notarjev na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti v "poslovne dejavnosti", v podrazred "pravno svetovanje", v nasprotju z Ustavo in Zakonom o notariatu, ki notariat opredeljujeta kot javno službo. Taka nepravilna razvrstitev je imela za posledico zmotno in nepoplno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Prostori, za katere je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo, so glede na namembnost stanovanjski prostori. V teh prostorih tožnik na podlagi soglasja Mestne občine L., Oddelka za stanovanjsko gospodarstvo sicer lahko opravlja mirno pisarniško dejavnost za potrebe notariata, sama namembnost prostorov pa se s tem ni spremenila. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni razpisalo glavne obravnave, čeprav je bila zahtevana in ker ni odločilo o povrnitvi stroškov postopka. Meni, da določba 3. odstavka 23. člena ZUS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni v skladu z ustavo. Ni v skladu z načeli pravne države, da mora zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa stranka sama trpeti stroške postopka pred sodiščem. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritobžo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1995. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ureja ZSZ iz leta 1984, spremenjen in dopolnjen leta 1985 in 1989. Ustavno sodišče je ustavnost določb tega zakona že presojalo in očitane neskladnosti z ustavo ni ugotovilo. V svojem sklepu, št. U-I-39/97 z dne 16.12.1999 je ugotovilo, da pravna podlaga obveznosti plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, temveč neposredna uporaba stavbnega zemljišča. To nadomestilo so dolžni plačevati v ZSZ taksativno našteti neposredni uporabniki stavbnega zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Po izvedenem lastninjenju so to lastniki ali drugi neposredni uporabniki. To, da je z nadomestilom dejansko obremenjena uporaba, izhaja tudi iz določbe 61. člena ZSZ, ki določa, da je višina nadomestila odvisna od opremljenosti stavbnega zemjišča s komunalnimi objekti in napravami ter od možnosti prikljčitve na te objekte in naprave, lege in namembnosti ter smotrne izkoriščenosti stavbnega zemljišča, ter od izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka iz gospodarskih dejavnosti. Pravna podlaga za obveznost plačevanja nadomestila torej ni lastninska pravica, temeveč neposredna uporaba. Ker torej navedena ureditev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni v neskladju z ustavo, se sodišče in tožena stranka nanjo utemeljeno sklicujeta.

V obravnavanem primeru je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi občinskega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, sprejetega leta 1986 ter sprememb in dopolnitev tega odloka iz leta 1989. Ta odlok v 4. členu določa enaka merila kot ZSZ (61. člen zakona). V 6. členu odloka je določeno število točk, s katerimi so ovrednotena stavbna zemljišča, ki je odvisno od kategorije zemljišč, pri čemer so zemljišča razvrščena v posamezne kategorije prav glede na lego in namembnost zemljišč in sicer tako, da se pri namembnosti upošteva namen uporabe oziroma vrsta dejavnosti. Taka ureditev po presoji pritožbenega sodišča ne presega z ZSZ določenih pogojev občinskega predpisovanja nadomestil. Glede na navedeno ureditev in glede na ugotovitev, da je dejavnost, ki jo opravlja tožnik - notarska dejavnost, na podlagi standardne klasifikacije dejavnosti, uvrščena v "druge poslovne storitve", in te ugotovitve tožnik niti ne izpodbija, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča, nadomestilo utemeljeno odmerjeno glede na število število točk, ki jih odlok določa za stavbna zemljišča, ki se uporabljajo za poslovne dejavnosti. Standardna klasifikacija dejavnosti je, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, obvezen nacionalni standard (1. člen uredbe), ki se uporablja za določanje dejavnosti oziroma za razvrščanje vseh poslovnih subjektov in njihovih delov za potrebe različnih uradnih in drugih administrativnih zbirk podatkov - evidence, registri, baze podatkov, ipd. (2. člen uredbe). Zato se tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka nanjo utemelejeno sklicuje, ko ugotavlja tožnikovo dejavnost. Na drugačno odločitev v stvari ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je taka razvrstitev notarske dejavnosti napačna. Razvrstitev vseh poslovnih subjektov po dejavnosti, ki je obvezna in se o njej vodi uradna evidenca, ni stvar tega postopka, ampak posebnega postopka, predvidenega v Zakonu o poslovnem registru (Uradni list RS, št. 13/95). Ta v poglavju VII v 14. členu določa, da zoper razvrstitev poslovnih subjaktov po standardni klasifikaciji dejavnosti ni dovoljena pritožba, možen pa je upravni spor.

Glede na navedeno je imelo sodišče v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zadostno podlago za odločitev o tožbi, in je pravilno presodilo tožbeni ugovor, ki se nanaša na tožnikovo dejavnost. Zato, s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka, kot tudi ne s tem, da ni odločilo o predlogu za povrnitev stroškov postopka. Če sodišče, tako kot v tem primeru, v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške (3. odstavek 23. člena ZUS). Glede na navedeno, sodišče ni imelo podlage za odločitev o tožnikovem predlogu. Za presojo skladnosti navedene določbe ZUS pa je pristojno ustavno sodišče. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.